Mini občina z maksi zakladi

Kadar nas v vse bolj vročih dneh zanese v slovensko Istro, so železne klasike Piran, Portorož ali Izola, a prav nič ne bomo zgrešili, če bomo izbrali najhitrejšo pot do morske osvežitve in jo mahnili v Ankaran. Tu se skrivajo nekateri izmed najbolj nedotaknjenih kotičkov Obale, ki kar kličejo po dolgih sprehodih in raziskovanju.

Sonce je že močno, zato nikar ne pozabite na kakovostno zaščito. FOTO: Agata Rakovec Kurent

Začetek je bil skrajno neobetaven. Iz Ljubljane smo sicer krenili v soncu, a pri Postojni je z neba začela leteti sodra, po avtocesti smo vozili kot polži, zunanji termometer v avtomobilu pa je kazal devet stopinj. »Mami, a bi se mogoče obrnili?« se je slišalo z zadnjih sedežev, a se nisem dala. Po nekaj kilometrih se je zjasnilo in temperatura se je začela dvigati na letnemu času primerne vrednosti. Na Obali nas je spet pozdravilo sonce.

Naš tokratni cilj sta bila Ankaran in krajinski park Debeli rtič. Ankaranski polotok, ki mu pravijo tudi Miljski, je skrajni severozahodni del Istrskega polotoka. Leži med Miljskim in Koprskim zalivom, po njem pa poteka tudi meja med Slovenijo in Italijo.

Morda niste vedeli, da je Ankaran po površini druga najmanjša slovenska občina, manjši so le Odranci ob reki Muri, ki merijo sedem kvadratnih kilometrov, ankaranska občina, ki je leta 2011 nastala z odcepitvijo od koprske, pa ima še kvadratni kilometer več. A na mali površini se skriva več kot dovolj zanimivosti za prijeten nedeljski izlet.

Slani travnik, školjčna sipina in boginja, ki varuje pred sovražniki

Jeklenega konjička smo pustili na parkirišču pri plaži svete Katarine in jo mahnili nekaj korakov na levo, kjer je tako imenovano pokopališče školjk ali tanatocenoza. Kot lahko preberemo na informacijski tabli, je školjčna sipina redek habitat. Nastala je zaradi poglabljanja plovnih poti za Luko Koper. Material so odložili na obalo, kjer je bil izpostavljen dežju, vetru in valovom.

Školjčna sipina je redek habitat. Nastala je zaradi poglabljanja plovnih poti za pristanišče, ko so material odložili na obalo. FOTO: Agata Rakovec Kurent

Ko se je mulj spral, se je pokazalo na tisoče lupin školjk in polžev, ki bodo zanesljivo navdušile mlade raziskovalce. Tu so našteli 131 vrst mehkužcev, 71 vrst polžev in vsaj 60 vrst školjk. V zavetju sipine se je oblikovalo manjše mokrišče, ki privablja številne ptice. Da ne motimo drugih živih bitij, je priporočljivo, da štirinožni spremljevalci ostanejo na vrvici, k ohranjanju izjemnega naravnega okolja pa bomo pripomogli tudi, če si žepov ob odhodu ne napolnimo s školjkami, ampak jih pustimo tam, kjer smo jih našli.

Ste se kdaj vprašali, od kod izvira nenavadno ime Ankaran? Skoraj zagotovo ni povezano s turško prestolnico, čeprav o izvoru kroži več teorij. Kot so zapisali na spletni strani ankaranske občine, se je zadnje čase najbolj uveljavila teorija o opatu benediktinskega samostana, ki naj bi se imenoval Ankarano. Po drugi teoriji je ancarano pogost naziv za rimske posesti, to krajevno ime pa se je že v 18. stoletju uporabljalo za celotno območje od Sv. Katarine do meje s Škofijami.

Nad pokopališčem školjk bodo zanesljivo navdušeni najmlajši družinski člani. FOTO: Agata Rakovec Kurent

Beseda spominja tudi na latinsko besedo za sidro, ancora, medtem ko v abruškem Ankaranu (Ancarano è comune p. Teramo) zatrjujejo, da njihovo ime izhaja iz etruščansko-picenske boginje Ankarie, zaščitnice pred vdori sovražnikov. Zgodovinarji pravijo, da ni prav verjetno, da bi picenski kult čaščenja Ankarie segel na sever Jadrana, so pa v Ankaranu pripravili aplikacijo Ankarijin časoplov, igrificirani vodnik po Ankaranu, ki ga najdete na spletu. S pomočjo vodnika se lahko podamo na družinsko pustolovsko pot, rešujemo uganke in spoznamo starodavne legende in mestne znamenitosti.

Od školjčne sipine smo jo po glavni cesti mahnili proti dober kilometer oddaljenemu sredozemskemu slanemu travniku, ki je res posebno doživetje. Če pristanišču obrnete hrbet, si med visokim obmorskim ločjem z nekaj domišljije prav lahko predstavljate, da ste se znašli nekje v džungli, medtem ko le lučaj stran skozi bujno zelenje preseva morska modrina.

Sredozemski slani travnik je naravna vrednota državnega pomena in del Nature 2000. Ker gre za ekološko pomembno območje, kjer se dobro počutijo tako rastline kot ptice in druge živali, med hojo ne zapuščamo lesenih mostičkov, s katerimi je travnik obdan.

Ankaran in Debeli rtič Foto Agata Rakovec Kurent

Tu uspevajo redke in ogrožene slanofilne rastline, ki jim pravimo tudi halofiti ali slanuše, med njimi obmorski lan (Linum maritimum) z drobnimi rumenimi cvetovi, ki cveti od junija do oktobra, in klasnata tavžentroža (Centaurium spicatum) z nežno rožnatimi cvetovi, ki je v preteklosti v Sloveniji veljala za izumrlo in na naših tleh uspeva le tukaj. Območje obdaja pas ozkolistnega jesena, ki tvori redek tip poplavnega gozda. Najdemo tudi številne čebele, kačje pastirje in metulje.

Raj za pohodnike

S tega zelo posebnega in meditativnega kraja, ki je idealen za iskalce miru in tišine, se odpravimo v ankaranski park, kjer je spomenik dr. Alešu Beblerju - Primožu, španskemu borcu, partizanu, politiku, generalu, diplomatu in narodnemu heroju. Tu je tudi izhodišče sedemkilometrske Beblerjeve poti, ki iz središča Ankarana vodi na Črni vrh in v Hrvatine, od tam pa v Božiče, kjer se čez Sanatorski hrib spet spusti k Sv. Katarini in nazaj v središče Ankarana.

Tisti, ki iščete mir in tišino in se hkrati navdušujete nad arhitekturo, se lahko ustavite na novozgrajenem ankaranskem pokopališču, ki je prepričalo tako strokovno kot širšo javnost. Projekt je pred dnevi prejel Plečnikovo nagrado 2025, prejšnji teden pa nagrado občinstva na arhitekturnem festivalu Odprte hiše Slovenije.

Novozgrajeno ankaransko pokopališče je pretekli teden prejelo nagrado občinstva arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije, pred dnevi pa še Plečnikovo nagrado strokovne javnosti. FOTO: Jaka Ivančič/Občina Ankaran

Iz Ankarana smo jo mahnili proti Debelemu rtiču, na poti pa smo se ustavili v turističnem kompleksu Adria, katerega del je nekdanji benediktinski samostan svetega Nikolaja iz 11. stoletja, danes štirizvezdični hotel Convent. Samostan je nastal kot podružnica beneškega samostana S. Nicolò al Lido. Pozimi je v njem stanovalo manjše število menihov, poleti pa so se jim pridružili številni obiskovalci iz matičnega samostana. V prvi polovici 17. stoletja, ko je pustošila kuga, so menihi odšli. Več kot sto let pozneje je samostan s posestvom kupila koprska plemiška družina Madonizza, v času Ilirskih provinc pa je bila v samostanu vojaška bolnišnica.

Debeli rtič je znan predvsem po mladinskem zdravilišču in letovišču, toda ta košček občine Ankaran je tudi prava izbira za vse, ki želite pobegniti pred gnečo bolj obleganih turističnih središč in se spet povezati z naravo in seboj. Krajinski park Debeli rtič, ki leži na skrajnem koncu Ankaranskega polotoka, je od leta 2018 vključen tudi med naravne parke Slovenije, območja z izjemno vrednostjo.

Osrčje parka, ki se razteza na 340 hektarih površine, od tega jih je 160 na morju, je istoimenski rt s flišnim klifom, naravnim morskim obrežjem ter skladi podvodnega grebena in eno ključnih območij za ohranjanje biotske raznovrstnosti Slovenskega primorja. V podvodnem svetu parka živi blizu 700 živalskih vrst, od tega najmanj tretjina vseh vrst rib v slovenskem morju, pa tudi redki in ogroženi morski prebivalci, kot so veliki leščur, dolgonosi morski konjiček, glavata kareta in mali morski pajek. Plitev in muljast zaliv sv. Jerneja je eden zadnjih takšnih sistemov na naši obali. Tu je najlepše rastišče ogroženega obmorskega metličja v Sloveniji, v zalivu in njegovi bližini pa so arheologi našli tudi številne rimske ostanke.

Najstarejše mesto ima mlado dušo

V parku so med oljčniki in vinogradi uredili sprehajalne poti, na katerih boste uživali v tišini, svojih mislih in čudovitih razgledih. Redko poseljeni polotok ponuja slikovite poglede proti vzhodu in sosednjim slovenskim obmorskim mestom, Kopru, Izoli in Piranu. Na zahodu se nizajo vrhovi Alp, pod katerimi italijanska morska obala izginja proti Gradežu. V jasnem vremenu se lepo vidi tudi Triglav.

Med oljčniki in vinogradi se odpirajo spektakularni razgledi. FOTO: Marko Arandjelović/Mediaspeed/STO

Mahnete jo lahko na enourni sprehod po morski ali panoramski poti ali pa se odpravite v Resslov gaj na zahodni strani Ankaranskega polotoka, kjer je gozdna učna pot. Ime je dobil po češkem izumitelju ladijskega vijaka Josefu Resslu, ki je deloval na Hrvaškem, v Italiji in naših krajih. Na južni strani Resslovega gaja je največji sklenjeni nasad oljk v slovenski Istri.

Obiska vreden je tudi sedem hektarov velik sredozemski park zdravilišča RKS, kjer raste več kot dvesto rastlinskih vrst z več kot 4000 primerki listavcev, iglavcev, grmovnic in trajnic. Med drevesnimi vrstami prevladujejo ciprese, bori ter avtohtoni puhasti hrasti. Tu najdemo tudi sadno drevje, ameriško agavo, pfitzerjev brin, mirto, rožmarin, oleander ... Skozi park vodi učna pot veveričke Hane. Če od parka po makadamski cesti krenemo med vinogradi, prispemo do bunkerja v obliki stolpa, ki velja za najbolj markantno vojaško postojanko na Debelem rtiču.

Samostan svetega Nikolaja je danes hotel. FOTO: Marko Arandjelović/Mediaspeed/STO

Ko noge postanejo utrujene, je čas, da obiščemo še katero od plaž, ki ponujajo tako sonce kot globoko senco. Za družino samih svetlolascev so gosto posejani borovci eden od pomembnejših dejavnikov pri izbiri, kam bomo položili brisačo, če imate raje sonce, pa nikar ne pozabite na kakovostno zaščito.

Ob našem obisku je imela voda po optimistični oceni 19 stopinj. Otroka sta se brez preverjanja pognala vanjo naravnost s pomola, pri meni je postopek počasnega namakanja v slanico trajal bistveno dlje, a nazadnje smo vsi zaplavali. Voda ni tako ledena, da bi brž stekli na kopno, in kopanje je že prav prijetno, res pa je, da sem se globoko osveženo počutila vse do večera, ko sem pred spanjem iz omare izvlekla še dodatno odejo. Ob obisku teh koncev v poletnih mesecih nikar ne pozabite maske in dihalke. Obljubim, da vas bodo ob opazovanju podvodnih čudes le stežka spravili na suho.