Na Ratitovec, kjer imajo najboljše flancate

Na oznaki ob vznožju je pisalo, da nas do vrha loči ura in pol, do cilja smo prejšnjo sončno nedeljo potrebovali še debelo uro več. Na spletni strani hribi.net menijo, da gre za lahko označeno pot, a muskelfiber me je spremljal tako rekoč ves delovni teden. Kljub temu bomo na Ratitovec še šli. Ponos na vrhu je bil neizmeren, hrana odlična, za nameček pa sem gori obedovala z enim najbolj zaželenih Slovencev ta hip.

Ratitovec je najvišja točka občine Železniki in se ponaša s kar štirimi vrhovi, zato pravzaprav ni vrh, ampak pogorje. Najvišja vzpetina je Altemaver (1678 m), sledijo pa Gladki vrh (1667 m), Kremant (1654 m) in Kosmati vrh (1643 m). Daleč najbolj obiskan je Gladki vrh, saj je tik pod njim Krekova planinska koča, ki slovi po najboljših flancatih daleč naokrog. To je bil tudi naš cilj.

Eden položnejših delov poti FOTO: Agata Rakovec Kurent

Do izhodišča, idilične vasice Prtovč, iz ljubljanske smeri pridete tako, da se v Škofji Loki usmerite proti Železnikom. V Železnikih na križišču, kjer se cesta odcepi proti Kropi, še kakšnih sto metrov nadaljujemo naravnost. Ker imam težave s potrpežljivim branjem navodil, smo seveda zavili proti Kropi in potem obračali sredi ceste, ki jo popravljajo. Skratka, sto metrov (naravnost!) po razcepu nas tabla za Prtovč usmeri desno. Vzpenjamo se po vijugasti cesti, dokler ne prispemo do Prtovča, kjer parkiramo na velikem parkirišču pod cerkvijo. Plačljivo je, plačamo z aplikacijo easypark.

Navodila, kdo vas bo bral?

Od parkirišča krenemo mimo cerkve in spomenika NOB do začetka vasi, kjer pridemo na dobro označeno križišče. Desna pot na Ratitovec vodi čez Razor, leva čez Poden. Katerokoli izberete, boste do vrha po podatkih ljudi, ki imajo očitno vrhunsko kondicijo, potrebovali uro in pol, obe poti sta označeni in nezahtevni, po mnenju ženske srednjih let, ki večino časa sedi za računalnikom in se bolj ali manj rekreira s tolčenjem po tipkovnici, pa potrebujete še uro dlje.

Ko sem doma priganjala otroke k odhodu, sem vmes na telefonu brala navodila, natakala vodo in v nahrbtnik metala prigrizke, ampak na razpotju sem suvereno zatrdila: »Desna pot je lepša in ponuja lepše razglede.« Dragi bralci, če želite lepe razglede, morate po levi poti.

No, mi smo krenili desno, pot se je kmalu postavila pokonci in v mislih sem se preklinjala, zakaj nisem raje na kavču, ob jagodnem izboru domačega in tujega tiska. Zunaj je bilo vroče, čeprav je že v vasi prav prijetno pihalo, skupaj s pomladno utrujenostjo se me je lotila še poletna in poleg rednih postankov, na katerih sem se (vsakih pet minut) nalivala z vodo, me je naprej gnala le misel na svojo postavo v kopalkah (leta 2025, v dveh mesecih škode zimskega kulinaričnega razvrata nikakor ne morem več sanirati).

Tu se skrivajo kulinarične dobrote, na katere romajo od blizu in daleč. FOTO: Agata Rakovec Kurent

Prisežem, na poti sem z obžalovanjem pomislila, da bi vsekakor zavrnila povabilo v oddajo Potep z Leo, v kateri voditeljica Lea Mederal Slovence vodi v hribe, ker zaripla urednica, ki hlasta za zrakom, nikakor ne bi bila dostojna reklama za naš časopis.

Smetana na koncu

Prvi del poti je res najstrmejši, nato pa postane hoja bolj zložna. A ne za dolgo. Pot se začne spet vzpenjati in nas sčasoma pripelje na manjšo ravnico, imenovano Razor, kjer je razpotje. Če zavijemo desno, pridemo do Kosmatega vrha, planine Klom ali do Krekove koče skozi Vratca, mi pa smo jo ubrali naravnost po široki poti, ki je kmalu zavila levo in se (spet) začela strmo vzpenjati, najprej skozi gozd.

Nekje v gozdu in po kakšnih dveh urah hoda (najbrž je bilo za eno uro postankov, ko sem hiperventilirala) sem srečala gospo, ki se je vračala z vrha, in jo vprašala, ali je kje videla kako kočo. Sočutno (pomilovalno?) me je pogledala in mi povedala, da nas do koče loči vsaj še pol ure. Stisnila sem zobe, najbrž le zato, ker je bilo do avta še dlje kot do koče. Pot se je iz gozda nadaljevala na travnata pobočja, ki se ponašajo s čudovitimi razgledi.

Od koče se odpirajo razgledi po Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju, na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške ter Savinjske Alpe. FOTO: Agata Rakovec Kurent

Počasi se mi je začelo svitati, da bo trud morda poplačan. Tudi pot je na koncu postala prijaznejša, torej bolj položna, in kmalu se je kot oaza v puščavi prikazala Krekova koča. Ljudje so v glavnem že odhajali, tudi kulinarična ponudba je bila uri primerno že izropana. Ker se nikamor ne spravimo pravočasno, smo iz Ljubljane krenili šele ob enajstih, in pravzaprav smo imeli srečo, da se je ura že prestavila in se nismo navzdol spotikali v trdi temi.

Privoščili smo si ričet in legendarne flancate, ki so bili res najboljši, kar sem jih jedla v življenju, potem pa sem ostrmela: v kočo je prikorakala prej omenjena televizijska voditeljica Lea, ob njej pa igralec Matej Zemljič, ki smo ga nedavno gostili v Nedelu, vesoljna Slovenija pa ga kot Marka Steinerja spremlja v seriji Skrito v raju.

Neopazno sem vohunila za njima, videti sta bila sveža kot piščančka, potem pa sem najstniški hčerki povedala, da je pri sosednji mizi zvezdnik, in je polila čaj. Čas je bil, da se vrnemo proti domačemu kavču, še prej pa smo pred kočo še dolgo uživali v zares osupljivem razgledu.