V nadaljevanju preberite:

Mladost je preživel v Sežani, ki je takrat pripadala fašistični Italiji. Pravi, da se bežno spominja konca druge svetovne vojne, po kateri se je leta 1947 družina preselila na tedanje Svobodno tržaško ozemlje. Čeprav je bil vzrok za selitev to, da njegov oče ni maral komunistov, velja zgodovinar dr. Jože Pirjevec (letnik 1940) za levega intelektualca. Veliko se ukvarja prav z drugo svetovno vojno v Sloveniji, Jugoslaviji in širše, zato je gotovo eden najprimernejših sogovornikov ob 80. obletnici konca največje svetovne morije v Evropi. Ena njegovih najbolj znanih knjig je več kot osemsto strani dolga Partizani (2020), ki velja za najbolj celostno delo o nastanku in razvoju partizanskega gibanja v Kraljevini Jugoslaviji.

Veliko večino življenja živi v Trstu, a je kot javni intelektualec in v preteklosti kot politik aktiven tudi v matični domovini. Od leta 1995 je dopisni, od leta 2005 izredni in od leta 2009 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Vojni je v Jugoslaviji sledil obračun zmagovalcev s poraženci. Je bil bolj brutalen kot drugod, kjer so bili med vojno pod okupacijo?

Razlika je bila v tem, da je bil v Jugoslaviji odpor proti okupatorju veliko močnejši kot v drugih evropskih državah. Tudi domači kvizlingi nikjer niso bili tako številčni. Kjer je bil odpor, je po vojni sledilo maščevanje. Pred kratkim sem zasledil podatek, da so v Franciji po vojni pobili okrog 10.500 ljudi. Tudi na severu Italije, kjer se je razvilo partizansko gibanje, so sledili množični poboji. Ena prvih žrtev je bil Benito Mussolini, ki so ga po usmrtitvi obesili za noge na Piazzale Loreto v Milanu.

Poboji so bili povsod, tudi na Norveškem. Kot drugje so ta bratomorna obračunavanja v Jugoslaviji povzročila globoke psihološke rane in zahtevala maščevanje. Hudo pa je, da pri nas maščevanje po navadi ni bilo stihijsko, ampak ga je organizirala oblast.