Nisem pripravljena na tretjega otroka

Odraščala sem v veliki družini. Bilo nas je osem sester in bratov. Prostorska stiska je bila neznos­na. Otroci nismo imeli nobene zasebnosti, kopalnica je bila kar naprej zasedena, ni bilo miru ne za učenje ne za spanje. Mami ni bila gospodinjski tip, lahko si le predstavljate, v kakšnem neredu smo živeli! Pa bi bilo lahko bolje, če bi nam babica dovolila, da si preuredimo podstrešje. Atija ni marala, zato nam je ves čas nagajala.

Kljub skromnosti, v kateri smo živeli, so nam starši omogočili ustrezno izobrazbo. Starejša sestra je nadaljevala družinsko tradicijo. Rodila je že petega otroka, ko sem bila še zmeraj samska. Kakšno leto poz­neje sem se na podiplomskem študiju zbližala s fantom, ki je odraščal kot edinec. Že od prvega dne, ko sem ga pripeljala domov, je sanjal, da bo tudi on imel več otrok.

Zaradi tega navdušenja sva se čez nekaj časa razšla, a naju je usoda spet združila. Poročila sva se, rodila sta se dva otroka, zdelo se mi je, da imam vse, kar sem si kdaj želela. Potem pa sem spet zanosila. Na tretjega otroka nisem pripravljena, strah me je, da bom slaba mama, da bodo moji otroci odraščali v podobnih razmerah, kot so bile moje. Ne vem, kaj naj storim, zelo nesrečna sem. Lenčka

Zaradi ločitve sem v depresiji

Draga Lenčka, vaše pis­mo je pa res eno tistih, ki se jim je treba nemudoma posvetiti! Nič hudega, če sem bila zadnja, na katero ste se obrnili! Tisti, ki veliko sprašuje, dobi ogromno mnenj in informacij, in če ima v roki ravno pravšnje sito, se lahko potem bolje in hitreje odloči, kaj storiti. Vesela sem, da je bil mož tisti, ki vam je prvi prisluhnil. Prepričana sem celo, da bosta po še kakšnem pogovoru hitro rešila težave, ki jih imate. Čisto vas razumem, da ste se morali izkašljati ne le zaradi nepričakovane nosečnosti, tudi zaradi razlogov, ki so pripomogli k precej zmedenim občutkom, ko ste izvedeli za otroka, ki ga nosite pod srcem.

V življenju sem doživela marsikaj, slišala veliko zgodb, zato vašo željo po izpovedi, ki ste jo strnili na kar nekaj straneh, čisto razumem. Tudi sama izhajam iz malo večje družine, sestre smo si delile podstrešno sobico, pa še kaj drugega tudi. Velikih družin je vedno manj, zato si navadni smrt­niki niti ne predstavljamo, kaj vse se dogaja za štirimi stenami. Stanovanjska stiska je logična in pričakovana. Tudi vi ste zaman hrepeneli po zasebnosti, pa po petih minutah miru, ki bi vam prišle prav na stranišču, med umivanjem zob, pri nočnem počitku.





V manjši sobi ste spali trije, nekaj časa celo štirje. Če ste se želeli učiti ali brati, ste se zaprli v shrambo. Sklede s solato so bile zmeraj premajhne, obroke ste pojedli hitro, ker ste se bali, da bo zmanjkalo prej, preden bi se vsaj malo nasitili. Mama je metala oblačila na kup, kdo bi jih zlagal po predalih! Kadar ste potrebovali kaj svežega, ste ga morali prekopati, pa se je še zgodilo, da niste našli dveh enakih nogavic. Ko sta s sestro malo odrasli, sta poskušali v stanovanju vzdrževati red, a so ga mlajši že v kali zatrli. Skratka, dokler se niste preselili v internat, niste vedeli, kje se vas glava drži.

Zakaj sem še enkrat nanizala najbolj izstopajoče minuse vašega otroštva? Ste opazili, da med njimi ni nobenega, povezanega s krivico, s pomanjkanjem ljubezni? Mar ni bilo to, da ste se imeli radi, kljub vsemu nekaj najlepšega? Drži, z mamo sta si v krvnem sorodstvu, a če dobro premislite, sta si podobni kot noč in dan. Tudi medsebojni odnosi v vaši družini so drugačni. Mož vam pomaga pri otrokih, z njim si delite delo, skrbi in radosti. Oče, denimo, je bil nenehno odsoten, saj ni bilo tako preprosto nahraniti desetčlanske družine. Drugačni ste od mame, ki ji je bilo za urejen dom toliko kot za lanski sneg. Bila je tudi vdana v usodo, življenje ji je bilo kljub najboljšim namenom breme, s katerim se ni znala najbolje spopasti. Mar niste njeno pravo nasprotje?



Je pa zanimivo, da ste, kot pravite, od vseh otrok edini črni raček, ki se je zaklel, da ne bo imel velike družine. Drugi so nad njo navdušeni! Še eno vprašanje: zakaj vam gredo bratje in sestre tako na živce? Zakaj se jim izogibate? Če ne bi bilo moža, ki vas priganja, da se jim kdaj pa kdaj pridružite, bi se srečanjem izognili, če bi se le mogli. Še zmeraj vas na njih vse moti, a ko se vprašate, kaj točno, ne najdete odgovora.

Na živce vam gredo tudi drobnarije, povezane z mamo. Srce vas boli, ko vstopite v nekdanjo otroško sobo, v kateri se kopiči navlaka, smili se vam oče, ker lahko mirno zaspi na kavču, četudi je okoli njega kraval, ki mu ni para. Ne razumete starejše sestre, ki se je udomačila v babičinih prostorih in zelo živahno nadaljuje družinsko tradicijo.

Na vse mogoče načine ste se otresali tudi resnejših partnerstev. Sicer niste imeli prevelikega dela, saj tudi moški, s katerimi ste se srečevali, niso bili navdušeni nad trdnejšimi zvezami. Potem pa ste le naleteli na enega, ki je bil vreden vaše ljubezni. A ne bodi vrag! Že na prvem zmenku je kazal neizmerno navdušenje nad vašo družino. To je bilo za vas tako zelo moteče, da sta se vmes celo razšla. Potem sta se spet našla, se poročila, rodila sta se dva otroka.

Prav tako nočete, da se mamina usoda nenehnega razdajanja ponovi pri vas. Usoda je, draga Lenčka, v vaših rokah! Prepričana sem, da bodo izgovori, s katerimi se obremenjujete, v trenutku izpuhteli, ko se bo otroček prvič premaknil pod vašim srcem. Jaz navijam zanj, hkrati pa vam še pred njegovim rojstvom želim, da bi se otresli nepotrebnih strahov, ki vam ne dovolijo spati. Naslonite se na moževo ramo, za­upajte mu! Podariti življenje otroku je, vsaj zame, nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Srčno si želim, da boste ta občutek še v tretje podoživeli tudi sami!