Odločil sem se, da bom ribič prihodnosti

Ko zjutraj izpluje iz pristanišča, ga pozdravijo isti vetrovi kot njegovega očeta in deda. Toda valovi, ki jih reže njegova ladja, danes nosijo več plastike kot tunov. »Morje se je spremenilo, mi pa z njim,« pravi. Božidar Blaslov ni običajen ribič – postal je simbol gibanja, ki prepleta tradicijo in inovacijo.

V zadnjih letih je svojo pozornost usmeril k tihemu sovražniku oceanov: zavrženim ribiškim mrežam. Njegova zaveza trajnosti ga je pripeljala do sodelovanja z modno oblikovalko Kristino Burja, s katero v okviru projekta Krie X Provir pišeta novo poglavje med Jadranom in modno industrijo. Iz starih mrež, ki bi sicer ostale v morju, nastajajo nova vlakna in kolekcije z zgodbo. Do zdaj so jih zbrali že 75 ton.

»Ko sem očetu povedal, da bom zbiral mreže za reciklažo, je rekel, da sem nor. Danes je moj največji podpornik,« pove z nasmehom. Z Božidarjem Blaslovom smo se pogovarjali na mednarodni konferenci Unwasted v Opatiji, kjer je njegova zgodba navdihnila udeležence z vsega sveta.

Kako se počutite v Opatiji?

Zame je Opatija poseben kraj, eleganca ob morju nekje med Azori, Cannesom in našim Jadranom. Spominja me, kako pomembno je, da tradicija ne obstaja sama zase, temveč živi v prepletu s sedanjostjo. Tukaj se pogovarjamo o prihodnosti, medtem ko slišimo škripanje ribiških čolnov. To ravnotežje je dragoceno in redko.

Ste ribič. Kdaj ste začutili, da morju ne smemo samo jemati, temveč mu moramo tudi kaj vrniti?

Kot četrta generacija ribičev v družini sem vse življenje živel s tem zavedanjem. Že kot dečka me je oče učil, da se nič ne sme metati v morje. Petindvajset let sem v tem poslu, zadnjih pet, šest let pa tudi v Jadranu bolj zaznavamo vplive podnebnih sprememb. Pred dvema letoma smo med vzdrževanjem opreme odstranili skoraj dve toni starih mrež. Gledal sem jih in razmišljal, kaj narediti z vsem tem. Internet mi je dal dostop do idej, ampak potreben je bil notranji klik, da sem začel razmišljati kot nekdo, ki ne samo lovi, temveč tudi ustvarja. Odločil sem se, da bom ribič prihodnosti, ne preteklosti.

Je bilo včasih običajno, da ste stare mreže metali v morje?

Morda v preteklosti, saj imamo ribiči radi preproste rešitve. Na morju ni časa za kompliciranje – če si v težavah, vržeš stvar čez krov. Česar ne vidiš, za tem ne žaluješ in ni več tvoj problem. Danes vem, da je to napačna logika. Nevidno postane dolgoročno uničujoče. Zdaj zbiramo, sortiramo, regeneriramo. Sam ne bi zmogel, to je kolektivni projekt, projekt skupnosti. V dveh letih smo zbrali 75 ton mrež. To je več kot številka, to je simbol nove kulture.

Kakšno je trenutno stanje Jadranskega morja?

Morje je dragocen, a krhek sistem. Sardele, ki živijo kratko, so naš osnovni kazalnik. Če se ne razmnožujejo dovolj, se veriga poruši. Delfini, tuni – plenilci se selijo, temperature rastejo. Lani je Jadran dosegel skoraj 30 stopinj Celzija, kar je za zaprto morje nevarno visoko. Narave ne moreš regulirati z uredbami, moraš jo razumeti in ji prilagoditi gospodarsko logiko. Zato verjamem v modro gospodarstvo, v ekonomijo, ki temelji na spoštovanju narave.

Kako ste prišli na idejo, da iz mrež izdelate oblačila?

Na začetku je bil šok – 2000 kilogramov plastike na palubi. Vedel sem, da tega ne bom vrgel proč. Našel sem primer v Sloveniji, kjer že reciklirajo ribiške mreže. Potem pa sem naletel na članek o Kristini Burja, modni oblikovalki, ki zna vlake spremeniti v oblikovalske izdelke z dušo. Pisal sem ji in danes sva partnerja v projektu, ki povezuje ribištvo, oblikovanje, trajnost in identiteto.

Preobrazba iz ribiča v kreatorja ideje o oblačilih je precej nekonvencionalna, verjetno sploh za družino, v kateri vladata tradicionalno življenje in duh ribištva. Kako se je odzval vaš oče?

Res je precej nenavadna. Moj oče je najprej rekel, da sem nor. »Ti si ribič, ne modni oblikovalec!« Ampak ko smo zbrali prvih osem ton, je začel verjeti. Zdaj je moj največji podpornik.

Pravim, da sem morda lokomotiva, a brez vagonov, brez mojih kolegov, vlak ne bi peljal. Skupaj ustvarjamo pravo smer.

Nosite svoja oblačila iz mrež. Kakšen je občutek?

Izjemen. Trenirka, ki jo nosim danes, je mehka kot svila in zelo udobna. Ponosno jo nosim, kot bi imel svojo zgodbo na sebi. Vsaka nit ima zgodbo: del morske tragedije, ki je postala del kreativne rešitve. To ni samo kos oblačila, to je manifest, ki ga nosim.

Slišim, da razvijate tudi idejo, da bi iz recikliranih vlaken naredili nove mreže.

To je moj dolgoročni cilj: zaprti krog. Iz morja v mrežo, iz mreže v tekstil, iz tekstila nazaj v morje – brez nove plastike. To ni samo inženirska naloga, to je družbena ideja. Zato pišem slikanice za otroke, da začnejo razmišljati krožno, še preden znajo sešiti vozel.

V slikanicah jim podajate znanje, ne le o recikliranju in pomembnosti ohranjanja morij in oceanov, ampak tudi o zdravih prehranjevalnih navadah. Zakaj?

Na Hrvaškem letno pojemo le 20 kilogramov rib na prebivalca, na Japonskem in Islandiji 90, v Španiji 50. Moramo spremeniti odnos do hrane in zdravja. Ne gre le za prehrano, gre za zdravje, tradicijo in kulturo. Če bomo cenili ribo, bomo cenili morje. Če bomo cenili morje, ga bomo varovali.

Je riba še tako zdrava kot nekoč?

Nisem znanstvenik, a verjamem, da sardela morda izloči plastiko, vendar je nekaj zagotovo ostane v njej. Slišal sem, da vsak človek tedensko zaužije količino plastike v velikosti ene kreditne kartice. Zato moramo nujno spremeniti odnos do plastike in do narave. Če je ocean onesnažen, smo tudi mi.

Kaj pa vaša zgodba z »magično škatlo«, ki vse to lepo prikaže?

V njej so štiri faze: ribiči zbiramo mreže in stare najlonske preproge, sledita regeneracija in predelava v vlakno, iz katerega nastanejo peleti, potem preja in nato tekstil. In kar je neverjetno: tudi trenirka, ki jo danes nosim, se lahko spet reciklira v nekaj novega. Ta škatla je škatla za razumevanje kroga. Vanjo damo mreže, vzamemo preproge, jih regeneriramo v vlakna, iz njih pelete, nato prejo in tekstil. Škatla ni le industrijski proces, je orodje za razlago otrokom, oblikovalcem in politikom. Škatla, ki pove: možno je.

Krog je sklenjen!

Tako je. Ponosen sem, da sem del tega kroga. Včeraj sem slišal čudovito misel priznanega profesorja, da je vsak od nas en košček izmed osmih milijard koščkov sveta. Če vsak naredi svoj del, bomo sestavili lepo sliko planeta Zemlja.