Otok

Na mojem najljubšem otoku, na katerem ni avtomobilov, se že desetletja ni nič spremenilo – razen tega, da so edino gostilno prebarvali v modro barvo in da je lani umrl Rambo, najbolj legendaren in prijazen pes, ki je vsak dan, ko je pristala ladja, prišel na pomol, da bi videl, kdo prihaja in kdo odhaja. Rambo je vedel, da je na otoku, kot pravi Predrag Matvejević v svojem znamenitem Mediteranskem brevirju, čakanje zgolj navada.

Del otoka je videti kot afriška savana, tam raste rumena trava in se pasejo srebrni boškarini, ki so tako veliki, da se ti zdi, da se trese zemlja, ko se ti lenobno približajo. Na koncu vasi je ribnik, v katerem plavajo race in nad katerim švigajo modre lastovke, ki se bleščijo kot neon. Zgodaj zjutraj in pozno zvečer tam tako lepo pojejo slavci.

Pred cerkvijo so visoki dišeči bori, polni škržatov, ki so tako glasni, da zaradi njih trepeta zrak. Malo naprej so razstavljeni trije cerkveni zvonovi z reliefi angelov, ki imajo majhne zlobne obraze in se smehljajo kot vampirji, ki so nekomu pravkar posesali vso kri iz telesa. Nekoč je bil otok poln pisanih čebelarjev, glasnih ptic, ki so se vsak september zbirale v jatah in odletele v Afriko. Zdaj jih že nekaj časa ni več. Ne vem, kam so izginile.

Nad pošto, v kateri vedno sedi poštarica s svojim psom, je knjižnica, majhna, a zelo dobro založena. Včasih so tu imeli starinski računalnik, na katerem so se otroci igrali igrice. Blizu pošte je slaščičarna, kjer prodajajo sladoled, ki ga obarvajo z umetnimi barvili – otroci imajo zato živo zelene, rdeče in modre jezike. Ponoči je na nebu na milijone zvezd in Rimska cesta se sveti kot Las Vegas.

Pred staro vilo, ki je moj dom na otoku, so letos zacvetele agave. Cvetovi so visoki pet metrov, ko bodo odcveteli, bo velikanska rastlina, ki je stara več kot dvajset let in spominja na hobotnico, umrla.

V vili so večerje izjemne in obilne, včasih po terasi skačejo pikaste žabe, ki jih je na otoku ob večerih res veliko, paradoksalno je, da izginejo le, kadar dežuje.

Pogled s terase je neskončno morje. V daljavi se sveti otoček, ki je videti kot usločen hrbet kita.

Barva morja se ves čas spreminja, včasih je zeleno kot jezero, drugič svetlo sivo in brez horizonta, saj se stopi z barvo neba. Ko posije sonce, postane živo modro, ko zapiha burja, je jekleno sivo. Spreminja se tudi relief morja – rahel veter ga nazobča, včasih teče postrani kot reka, drugič spet obalo napadejo valovi, ko se srečajo s kamni, jih objame bela čipka pene. Morje je živo kot žival, njegovo razpoloženje se ves čas spreminja. Otočani se ne pogovarjajo o vremenu, ampak vedno le o vetru – on je tisti, ki ima na otoku v svojih rokah vreme. Maestral, burja, široko, jugo, tramontana vplivajo na morje, nebo, oblake, melanholijo in misli ljudi.

Znano je, da stari Grki niso imeli imena za modro barvo. Tudi Homer v Iliadi in Odiseji o morju napiše le to, da je rdeče kot vino. Kar je nenavadno, saj so bili obkroženi s toliko modrine. Imeli so posebne besede za morske izkušnje, na primer besedo, s katero so opisali trenutek, ko veslo udari v vodo, in spet drugo, ko se prikaže iz morja. A o modrem morju niso govorili. Ko sem na mojem otoku, to celo razumem, saj pravijo, da je modra barva svetloba, ki se je izgubila, da je to barva razdalje, in ko se ji približamo, izgine.