Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Papundek iz Čaklij

Popusti posvetno, novinarsko rabo, naš donedavni sodelavec Miha Pribošič, in gre v morsko puščavo. Obljublja nam 1400 kilometrov tedenskega bralnega veslanja.
Otroški počitniški dom v Krvavici FOTO: Miha Pribošič
Otroški počitniški dom v Krvavici FOTO: Miha Pribošič
7. 11. 2021 | 17:00
8. 11. 2021 | 09:58
10:23

Veš, da mi teče v šotor ponoči, ko dežuje. Ampak saj sva zalepila šive, trak je odličen, celo na mokro super prime. Ni pomagalo, dež pride skozi gube. Dolgo se samo bliska in grmi, potem prve kaplje. Srce potone, prižgem svetilko. Ob spalni vreči je že manjša luža.

Kako, pa saj še niti ni začelo zares deževati! Pušča pri šivih. Ja, si rekel. Nekaj bo treba narediti. Ni fino, ampak kaj naj zdaj, noč je. Eden od naju, tisti bolj prisebni, gre v mokro noč, vrže pelerino čez šotor, še dobro, da ne piha, sicer bi jo takoj odneslo. Do jutra je v šotoru suho, spim slabo in slabe volje. Tisti drugi se je potuhnil.

Dam slanino, dobim kolač

Slano je mesto, ki me ne zanima, čim prej si želim naprej. Dežja noče biti, morje je mirno, ob enajstih sem kljub slabi napovedi na vodi. Po eni uri čisto malo zapiha, morje se stemni, zagrmi. Čez deset minut strele udarjajo blizu, naliv zabriše kopno in obzorje v temno sivino, vetra še vedno ni. Obrnem k obali in pristanem v majhnem naselju. Stara ribiška hiša ima nadstrešek, lahko se preoblečem v suha oblačila.

Odprt paket napol pojedene slanine položim pred šotor. Trebuh me boli, včeraj sem jo zrezal v testenine. Iz Črne gore je, v čolnu se je že nekajkrat prekuhala. Gledam mačko na jutranjem obhodu, strah jo je šotora, a se ji dozdeva, da bi se tu dalo kaj pojesti – nekak­šen kiosk na samotni cesti ameriškega juga.

Grem in ji paket potisnem bliže. Ko se obrnem, tiho kot pero priskoči, in kaj je zdaj to, si reče! Gledam jo, kako zgrabi ves kos sprijete, zgrbljene slanine, čutim njeno presenečenje, skoraj šok. Tik pred mrakom pride moški iz sosednje hiše in me povabi na pivo. Žena mi speče toast in prinese marmorni kolač. Pivo je nikšičko, se začudim. Črnogorci so.

V ozkem kanalu proti Stonu rjovim v nebo, preglasim burjo, ki piha naravnost v premec, jo prekolnem, pljuvam vanjo, nobene bogaboječnosti ni več v meni, konec je previdnosti pri dialogu z naravnimi silami, konec spoštovanja, na robu pameti in glasu sprašujem veter, ali je to vse, kar zmore, svinja, mater mu jebem! Napovedano je bilo mirno, ribič me je tolažil, da tu ne bi smelo pihati. Ne bi smelo pihati, vidiš, je nekaj drugega, kot ne bo pihalo.

Ko pristanem, v dveh minutah pozabim vse muke. Dan je lep, čaka me kosilo in prvi človek, ki sem ga srečal na obali, me bo s kamionom prepeljal v kilometer oddaljeni Mali Ston, kjer se začne Malo morje, ki je bolje zaščiteno pred vetrom kot zunanja stran Pelješca.

Mato, ki sem ga srečal ob pristanku in ga, zaradi videza in ker sem pristal ob cerkvi, najprej zamenjal za duhovnika, je star 64 let in ima dolgo sivo brado, o sebi pa pravi, da je falirani glasbenik. V kilometru počasne vožnje mi razloži, da je imel v mladosti vsega preveč, starši so mu že zgodaj kupili avto. Glasbene šole ni dokončal, ker zaradi treme ni hotel na zaključni nastop. V glasu slišim obžalovanje, medtem ko z enim očesom spremljam, kako se drži čoln na kesonu.

Ko me odloži, sem vesel: pred mano je novo morje in lepi dnevi. Šotor po­stavim pri parkirišču ob mestni trdnjavi. Starejši par se, slišim, pogovarja o meni, stopim do njiju in se predstavim. Tako imam boljši občutek pred span­jem. Saj ne bo nikogar motilo, vprašam. »Ne bi smelo, zemlja je občinska, tako da kar mirno,« reče možak. Ne bi smelo, spet tisti stavek.

Mato, glasbenik in avtoprevoznik iz Stona. FOTO:
Miha Pribošič
Mato, glasbenik in avtoprevoznik iz Stona. FOTO: Miha Pribošič

Novi most na Pelješac vidim, tri ure preden priveslam do njega. Zaradi zmerne burje sem na bosanski strani, meja ne upoštevam več. Tik pred mostom srečam potapljača z vso opremo, ko izplava pred mojim kajakom. »Se zavedaš, da si v Bosni in da si v prekršku?« me vpraša. Ja, vem, ampak tu je bilo manj vetra, pa še ožine mi ne bo treba prečkati. Sicer bom pa čez nekaj minut spet na Hrvaškem. Jaz vozim kajak, potapljač pa verjetno nabira prstace. Potap­ljač skomigne in oba naprej počneva tisto, kar nama gre najbolje.

Krotki dnevi pod Biokovom

Moj cilj so Blace pri Pločah, a je ura šele dve, voda pa mirna kot nebo. Malo razmišljam, pred mano je obala brez zalivov, potem zaveslam proti ustju Neretve in luki. Na sredini spet nasedem na sipino, a je samo ozek greben, ki ga prehodim v dveh minutah. Zraven se smejem, v takšnem mirnem vremenu je zabavno izstopiti iz čolna sredi zaliva. Danes je še vhod v luko prijazen, nobene ladje ni v bližini in brez stresa sem na nasprotni obali. Zdaj ne znam nehati veslati in dan končam po 42 kilometrih tik pred mestom Gradac.

Z biciklom se vračam s kosila v Podgori v apartma v Čaklijah. Po dobrih dveh tednih v šotoru se mi je zazdelo, da je čas za tuš in posteljo. V pristanišču tega prijetnega malega mesta, v katerem se konec oktobra skoraj nič ne dogaja, se obme obregne naključni možak in me takšnega, kot sem, zaraščenega, v poležanih cunjah in sandalih z nogavicami, na premajhnem razmahanem gorskem kolesu, označi za papundeka. Kako dolgo že nisem slišal te besede!

Približno štirideset let, izrekel jo je Aljoša iz Križevcev pri Ljutomeru, ko se nama je pri kurjenju vžgala lepenka. Beseda se mi je zdela tako eksotična, da sem si jo zapomnil. Med vožnjo razmišljam, kakšni nepomembni dogodki se nam vtisnejo v spomin. Aljoša in druščina so bili divji, pri njih sem prvič poslušal rock plošče, tolkel na bobne, skakal na glavo v seno in spal v bunkerju sredi gozda. Aljoša in njegova sestra Maša sta imela čudovite ustnice in oči, ki jih v mislih vidim še danes. Naenkrat sem srečen, da sem papundek.

Gospa Mirijam, ki oddaja apartmaje, je strašno prijazna. Opere mi perilo, posodi kolo, shrani veslo v garažo, ves čas se smeji. Ko ji hočem plačati pranje umazanih cunj, odvihra in mi mimogrede po zraku pošlje poljub. V sobi po večerji v mestu pojem še škatlo piškotov in spijem liter soka. Potem pol ure zaradi prepolnega želodca ne morem vstati s postelje in gledam abotne televizijske oddaje.

Hrvaška obala je lepa, a grozno grdo pozidana. Sovražim vsa plastična okna, obokane balkone, ravne strehe, neometane zidove, boleče belo barvo, medeninaste ograje, parkirane avtomobile na ravnih betonskih strehah. Najbolj pa sovražim majhne nedostopne zalive, v katerih se pod borovci skoraj brez izjeme skrivajo največja skrpucala – betonske kocke, zemljanke, prej na črno zgrajena zaklonišča kot počitniški objekti –, ki so vedno prazna, a zbežim od njih, strah me je biti v njihovi bližini.

Najlepši dan

Sedeminštirideseti dan veslanja je najlepši, med potjo menim, da sem zdaj dobil tisto, po kar sem prišel. Vetra ni skoraj nič, obala je prijazna, polna zalivov in plaž ter takšnih in drugačnih mest. Makarski pomaham in se ustavim v Krvavici. To je obvezen postanek, že tretjič sem tu. V Krvavici je najbolj neverjetna zgradba – otroški počitniški dom, zgrajen pred morda petdesetimi leti, ki zdaj propada. Vedno, ko ga vidim, mi je hudo zanj.

Monumentalna stavba, ki spominja na leteči krožnik, je tako skrita med borovci, da je ni videti, dokler ne stojim deset metrov od nje. Z morja je nikoli ne bi opazil, če ne bi vedel, da je tam. Ima mogočno vstopno avlo z razkošnim polkrožnim stopniščem in kar vidim, kako se otroci drsajo po ograji. Iz svojih sob so nekateri videli morje, drugi Biokovo. Slava arhitektu!

Biokovo me spremlja vso pot. Kakšen zid, kakšna stena naravnost iz morja! Proti koncu priveslam do skrivnostnega zaliva Vruja. Tu je burja, tudi kadar je ni nikjer drugje. In čisto v kotu je deset metrov pod morjem jama, od koder po padavinah in spomladi v morje dere prava reka sladke vode. Danes je na površju vse mirno, podmorski izvir je presušil. Tudi burje je ravno toliko, da ni brezvetrja.

Potem so samo še plaže med kratkimi strmimi stenami in grde hiše na pečinah s kovinskimi stopnišči, ki so točno taka kot na železniških postajah. Nenadoma končno vidim vse naenkrat, prvič znam gledati, v eno podobo se zložijo zvoki, vonji in slike, vse je jasno in na mestu, nič mi ni treba razmišljati in olepševati. Dolgo sem se mučil za ta trenutek popolnosti.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine