Plezanje v otopelost
Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bom vdal alpinizmu. Ljubezen do narave in športa se je konec faksa združila tako silovito, da nisem mogel več misliti na nič drugega, bral in zbiral sem knjige o alpinizmu, gledal dokumentarce in filme o vrhovih ter se obesil na vsako štango, ki sem jo opazil. Moji vozli so bili tako popolni, da so zardevali makrameji. A se je kmalu izkazalo, da ne premorem pravega talenta. Preprosto sem bil pretežak, šibkih rok in premalo razgiban, da bi na plezalnih stenah dosegel vsaj povprečne rezultate. To je bil zame velik šok, saj sem bil vajen odlike v športu, plezanje pa je bilo več kot to, zame je mejilo na religijo. No, še vedno mi je ostala hoja v hribe, kjer sem se lahko zanašal na trmo in kondicijo. Zadnje upanje, da me bo alpinizem spustil bližje, pa je bilo dolgo načrtovano plezanje v naravni steni.
Že zgodnje prebujanje se je izkazalo za veliko oviro, saj sem bil vajen pozno zatisniti oko, tako da sem se v steno v Kamniških Alpah odpravil brez pravega spanca. Kljub temu mi je uspelo radostne volje prikorakati do vstopne točke, komaj sem čakal, da se pustolovščina začne. Računal sem, da bo vse skupaj trajalo približno pet ur, na polici sredi poti si bova s soplezalcem privoščila malico, zamišljeno bom zrl v daljavo in čutil bližino vsemogočnega. In potem se je začelo, po dveh raztežajih sem odkril, da imam bolesten strah pred višino. Sledile so ure agonije, preklinjanja in zaobljub, ki jih bom izpolnil, če preživim tole sranje. Očitno sem se izvlekel, koliko obljubljenega sem izpolnil, se ne spomnim. Sem se pa takrat zadnjič podal v steno. Izkušnja je bila dragocena, nisem zgolj ugotovil, da to ni zame, temveč sem prvič doživel pospešen proces pretvorbe strahu v otopelost. Prvih nekaj deset metrov je bil občutek višine bistveno močnejši kot potem, ko sem bil že tako visoko, da so razdalje postale malone abstraktne. Postal sem ujetnik medsveta, zavedal sem se, da bo agonija trajala in da ni pravega zasilnega izhoda. In ko sem po zdrsu padel, obvisel na vrveh in se reševal s prusikami, sem čutil olajšanje.
Podobno se zdaj odzivamo na podnebne spremembe in družbeno degradacijo, izginjajočo erotiko in renčečo pornografijo, na vojne in vse druge konflikte, ki pretresajo naš vsakdan. Trepljamo se po plečih, kako spretni smo pri soočanju s sodobnostjo, stokamo nad odrekanjem, nad omejitvami, prave moči ali volje po spremembah pa ne premoremo. To je razumljivo, saj smo vendarle biološka bitja, ki so omejena s svojo naravo. Kako smo naštudirani, pričajo oglasi, ki nas trgajo na vse strani in poskušajo vplivati na naše odločitve. Spominjam se sveta, ko ni bilo oglasov na vsakem vogalu, ko mesto ni utripalo v spodnjem perilu, novih modelih avtomobilov in spremenjenih okusih gaziranih pijač. Ko se je poskus vplivanja in pregovarjanja še razumel kot vrsta nasilja ali vsaj kot nedopustna vsiljivost. Danes oglaševalce častimo, bolj ko nas nategnejo, bolj smo jim hvaležni. Podobno velja za politike. Vsa ta silna dognanja bi z lahkoto zagovarjal in o njih z veseljem debatiral z vsakim, ki bi bil voljan prisluhniti. Teh je, razumljivo, vedno manj. Sočasno pa ugotavljam, da postajam godrnjalo, ki mlati prazno slamo. Čim prej bi veljalo aktivirati prilagodljivost, dokler sem še v znosnih letih in premorem vsaj malce plastičnosti.
Sumim, da pripadniki mlajših generacij pred nami zavestno skrivajo svoje svetove, njihovo nezainteresiranost za aktualne družbene tokove si stari prdci razlagamo kot lenobo ali umanjkanje volje, v resnici pa jim preprosto ni do naših neumnosti. Le zakaj se ne želijo prepirati o domobrancih in partizanih, o muzejih, kipih in imenih ulic. Ah, ta mladina. In ti njihovi skriti medsvetovi so spravljeni na varno, da se imajo kam zateči, mi pa ostajamo slepo na svojem, ponosni na hipsterje, ker obujajo našo mladost. Še kriza srednjih let ni več to, kar je bila, čeprav so motorji povsem dosegljivi.
