Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Polotok strahu med brezčasnimi obalami

Popusti posvetno, novinarsko rabo, naš donedavni sodelavec Miha Pribošič, in gre v morsko puščavo. Obljublja nam 1400 kilometrov tedenskega bralnega veslanja.
Eden redkih zalivov na polotoku Karaburun. FOTO: Miha Pribošič
Eden redkih zalivov na polotoku Karaburun. FOTO: Miha Pribošič
10. 10. 2021 | 16:00
13:57
»Je samota dobra? Je, ja. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.«


Werner Herzog, O hoji v ledu

 
Ob mojem odprtem šotoru na plaži le en dan pred velikim mestom Drač že dve uri sedi šestdesetletni Albanec Emri, ki zna samo albansko, jaz pa albansko čisto nič. To naju doslej ni motilo, da ne bi ves čas obširno kretala in se tako pomenila dve ali tri stvari. Sam živi nekje zgoraj na hribu in nasploh mu je vse od mojega čolna do moje druge prtljage strašansko zanimivo.

Ko je nekako razumel, kaj počnem, je nekaj časa samo prislanjal roke na svoje prsi, gledal v nebo in nejeverno zmajeval z glavo. Ponudil sem mu viski, pa ga ni hotel. Ponudil sem mu mandlje, pa sem se že naslednji trenutek sam ustavil, saj gospod nima zob. Zdaj pišem. Da ob tem sediva meter narazen, ne moti ne njega ne mene.


Edina stalnica – plažni bari


Po mestu Sarande takoj za mejo z Grčijo se peljem mimo golih hribov, ki morajo biti porasli z nežnim grmičevjem, saj so pobočja obarvana v prijeten pastelni odtenek sivozelene. Ampak to ni glavna privlačnost hribovja, navdušujejo me drevesa, ki jih je čisto malo, so pa posuta prav po slikarsko. Na tem hribu so recimo samo tri, pa je zelo velik; dve sta nekje v sredini, eno drevo, ki niti ni majhno, pa je skoraj pod vrhom. Tako lepo je videti, da si želim poleteti iz čolna (ki še vedno nima imena) v njegovo senco.
Težko bi bilo, če bi se moral odločiti za najlepši kos opreme, ki ga nosim s sabo. A verjetno bi na koncu izbral Primusov aluminijasti lonček. Še lani bi bil to gotovo vsaj 20 let star gorilnik colibri, a je prav pred letom dni na Hvaru dokončno odpovedal, še prej pa mi je skoraj požgal šotor.

Jama Haxhija Alija na najzahodnejši točki Albanije, na polotoku Karaburun. FOTO: Miha Pribošič
Jama Haxhija Alija na najzahodnejši točki Albanije, na polotoku Karaburun. FOTO: Miha Pribošič


Kaj reči o zadnji poseljeni Albaniji pred dolgo samotno skalnato obalo? To so neskončne plaže, na njih tu in tam kakšen človek, v zaledju pa zgradbe, ki jim pogosto začuda ne znam pripisati namena. Prevelike so, da bi bile hiše, da bi nekdo na takšni redko poseljeni rivieri gradil bloke, se mi ne zdi mogoče. Nekatere večje gole betonske stavbe so verjetno tovarne ali vojaški objekti.
Avtodomi najdejo najbolj nemogoče in skrite kotičke, kjer izvržejo svoje voznike in spremstvo na plažo.

Povsod pa ravno zunaj dosega valov kraljujejo plažni bari, nekateri bolj potiho in dostojanstveno, drugi z glasno enolično ritmično glasbeno podlago. Rad jih imam, ker imajo hrano, pijačo in brezžični internet, da lahko domov napišem, da je vse v redu.

V vasi Drimhade, ki verjetno obstaja že od nekdaj, zdaj pa jo počasi ovija moderna turistična infrastruktura, se ustavim v gostilni. Nič turističnega ni na njej, natakar ne zna angleško, zmore pa mi sporočiti, da imajo juho. Pojma nimam, kakšno, a jo vseeno naročim. Odlična je. Za sosednjo mizo jedo delavci, zdi se, da je tu zbran ves preostanek stare vasi, drugi del kraja so jim ugrabili turisti.


Karaburun, moja osebna pošast


Zdi se mi pomembno, da nekaj napišem prav na tem mestu, v tem zalivu. To je zaliv Grama, imenujejo ga tudi Popisani zaliv, zaradi neštetih imen, ki so izpisana ali izklesana v skale.

Pisati pa je treba, ker to je polotok Karaburun, tisti kos albanske zemlje, pred katerim trepetam že deset dni. Osemdeset kilometrov obale, jezik, ki se steguje v Otrantska vrata in tako prestreza vse mogoče vetrove, po vsej dolžini visok med 500 in 1000 metrov, na njem pa nobene vasi, še samostana nobenega, nobenih črtic telefonskih sig­nalov in samo polovica ducata zalivov, kjer se da pristati. Eden od teh, pravzaprav prvi, je Grama, kjer sem zdaj. Tu bom jutri navsezgodaj začel svojo etapo groze. Še bolj poparjen sem, ko vidim, da je moj cilj na drugi strani polotoka oddaljen le pet kilometrov po ravni črti, jaz pa jih bom moral naokoli narediti več kot petdeset.

Večer je, morje se zdaj mirno razliva po produ, a če se veter obrne, sem ujet in to me stiska. Vreme mi tu ves čas visi nad glavo. Sprehodil sem se na vrh slemena, če bi morda le ujel košček radijskega vala, po katerem bi odpotovalo moje sporočilo. Tudi zgoraj ni nič, razen osupljivega razgleda na odprto morje, ki pa v resnici stiska trebuh in zapira sapo. Takšno samoto težko najdeš v teh časih, potruditi se je treba, da odpade vse s pridihom tehnologije.

Jutro je, gledam v prazno neskončno morje med stenami zaliva na obeh straneh, pa je tako ravno, da se zdi, kot da zrem naravnost sebi v misel. Zdaj sem previdno in spoštljivo zaveslal, vsa čutila imam naostrena. Opazujem ta goli gorski hrbet, gromozanskega kita v morju. Karaburun, kako všeč mi je to ime in kako težko si ga zapomnim, namesto tega mi ves čas po glavi hodi Gudmundsdottir. Gudmundsdottir je veličasten v vseh pogledih, takoj od njegovih sten je že vse črno, dna skoraj nikoli ne vidim, spodaj živijo pošastne ribe in raki, samo slutim jih, včasih ujamem odblesk kakšne plavuti. Pobočja sekajo veličastne doline, včasih soteske, globlje in temačnejše od Clapadorie. Karaburun skoraj nikjer ne daje zavetja ladjam, raje odbija valove od svojih sten in jih s tistimi, ki prihajajo na novo, naredi še večje.

Mirno jutro je, a vsakič, ko veslam mimo grape, ki preseka hrbet, se z vrhov v morje spušča močnejši veter. Ribe iglice so se opogumile in zdaj ves čas odskakujejo iz vode pred čolnom. Včasih vidim tudi roparice, ki jih lovijo, kako se v vsej dolžini vržejo iz vode. Osam­ljen galeb leti prav nad mano, glasno ga pozdravim z dobro jutro, ne odgovori mi. Dobro mi gre, kilometri se nabirajo, ni naporno, lepo veslam, ekonomično, zato si lahko vmes prepevam. Že se vidim na nasprotni strani, čeprav je do tja še nekaj ur, nato pa zver Karaburun udari z repom. Kolikokrat sem jih takole že dobil, pa me ne izuči: takšne negibne pošasti ne prežijo na zvoke, temveč na misli, tiste prelahkotne in prešerne.

Veslanje v mleku brez horizonta. FOTO: Miha Pribošič
Veslanje v mleku brez horizonta. FOTO: Miha Pribošič


A nenaden veter, ki premika moje veslo in mi krade ravnotežje, ima sape le za kakšno uro, jutranji maestral je. Po sedmih urah in enem kratkem izhodu iz čolna je izpostavljena stran Karaburuna za mano. Zavijem okoli rta, najzahodnejše točke Albanije. Namesto da bi prepeval, sem popolnoma dotolčen, izpraznjen, malodušen, osamljen.


Nazaj k deltam in praznim plažam


Vlore skorajda nisem videl, zaliv sem sekal na počez in ujel zadnje mestne trgovine, nič več. Ko zapuščam še te, moram prečkati še industrijski predel in tu postane duhomorno. Vhod v nekakšno pristanišče nekakšnega naftnega terminala straži zarjavela stara ladja. Kot prazgodovinska pošast je, njeni motorji čisto počasi rohnijo, ko se ji približam, zavoham hlape goriva. Odločim se jo obiti ob premcu, a nenadoma zatrobi v rog tako, da me stisne. Kaj bi pravzaprav rada, ali me ne spusti mimo? Obrnem proti krmi in zdaj se zdi zadovoljna. Počasi zdrsnem ob njej, a še dolgo pogledujem prek ramena, ali mi morda ne sledi.
Če takoj zvečer ne pišem, grejo dogodki minulega dne počasi v prah. Čudni so dnevi, ki jih živim zdaj, kot iz sanj. Včeraj sem ves dan lebdel na popolnoma gladki vodni ravnini, toda tudi levo, kjer bi morala biti trdna zemlja, skoraj ni bilo česa opaziti. Tako je bilo okoli delte Vjase in potem še nekaterih drugih albanskih rek, ki tukaj sekajo enolične suhe plaže. Čas je spet stal, ure in ure ni bilo ničesar in nikogar in še voda se ni premaknila. Le kakšen galeb je prišel tu in tam, pa sem ga pozdravil, drugače si zaradi vseobsegajoče praznote še peti nisem upal. Resnica je, da sem celo razmišljal čisto počasi in potiho.

Potem pa nenadoma motorist na peščeni obali, kar po mivki in z ribiško palico. Prizor je tako neobičajen, da se smejim. Zdaj se pojavi več ljudi in večjih dreves, življenje se zlagoma vrača. Tu dva vlečeta mrežo na obalo, kričita mi, naj se ji izognem po zunanji strani. Malo naprej dva Nemca na gumijastem čolnu, ki ju je izpljunila Vjasa: preveslala sta jo v štirinajstih dneh, za njiju je to konec počitnic. Pozneje srečam še dva podobna, ena je dekle, ime ji je Mona, tudi tadva gresta domov. Jaz pač še ne, ko povem, od kod prihajam in kam grem, se vsi družno čudimo, kako daleč je vse skupaj. Ko razmišljam o tem, poskušam
primerjati dolžino in čas enega zaveslaja s celotno potjo in še vedno mi ne gre.

Na skoraj vseh nemarno zbitih barakah ob obali, ki služijo temu in onemu, visijo tudi ameriške zastave. Lepo je biti Američan v Albaniji. Tu tudi zelo radi uporabljajo eksploziv. V samotnem zalivu visoko na pobočju odjekneta dva strela, nato se zaslišijo vzkliki. Opazujem, ali se bo morda kje okoli mene zaradi naboja premaknil kamen ali pa bo vzvalovalo morje. Kasneje v plitvini pred mano pod gladino raznese nekaj bombic. Ribič veselo pobira pridelek iz vode. Ko ponoči spim ob gostilni, nekdo do jutra goni generator in tu in tam ustreli, kdo ve kam.


Srečanje sredi morja mivke


Napovedujejo dež, nevihte in čez nekaj dni močen veter. Oktober je čisto blizu. Nekaj se bo spremenilo. Grabi me malodušje kot še nikoli doslej. Prvič pomislim, da morda ne bom zdržal – tu mislim na telesne napore, a bolj kot to sta na preizkušnji moja vztrajnost in potrpežljivost. Nenadoma, po skoraj petsto kilometrih, se mi dom zdi dlje kot kdajkoli.

Pred mestom Divjake. FOTO: Miha Pribošič
Pred mestom Divjake. FOTO: Miha Pribošič


Kraj, ki nima imena, sicer pa je približno 50 kilometrov južno od Drača, je prelomen samo zame. Zjutraj me zbudijo valovi, ko stvari že nosim k čolnu, ki je izgubljen nekje na sto metrov široki plaži, pa opazim, da vsaj nekaj časa ne bom veslal. Vreme je sicer lepo, vetra ni, a pred obalo se lomijo preveliki valovi, takšni, s kakršnimi nimam nobenih izkušenj. Le dobrih sto metrov stran morje le komaj opazno niha, tu v plitvem pa grozi, da bi me zmlelo. To bo po skoraj 20 dneh prva naravna intervencija v moje načrte. Skoraj oddahnem si, veliko stvari na telesu me boli, moje misli pa prehitevajo naravni tok časa.

Utaborim se ob osamljeni restavraciji na skoraj nadrealistični zeleni zaplati trave sredi morja mivke. Na sprehodu mi na kot kozmos široki plaži nasproti caplja triletni otrok. Gledam ga, kako se mi približuje, za to priložnost je izumil čisto poseben korak, nekako se ves čas meče na eno stran, roke pa mu nenadzorovano opletajo. Vidim komaj za silo skupaj sestavljeno življenje, ki se še ne zaveda sebe, kako hodi proti mojemu skoraj že utrujenemu telesu, ki poskuša iz sebe iztisniti še zadnji privid neskončne življenjske sile. Na sredini se srečava, otrok me opazi, se zdrzne in nasmeji. Vrnem mu nasmeh in se čudim temu, kako se pretakajo naša življenja iz kozarca v kozarec.

Po dveh dneh strašne nestrpnosti, ujetosti v črne misli, presedanja, branja, predvsem pa čakanja, dvignem sidro. Spet veslam po zdaj že znanih pokrajinah, ki me ne ganejo več toliko, skozi mleko brez horizonta in obal. Na delti reke Lumi se srečam z osamljenim delfinom. Blizu čolna je, le kakih dvajset metrov stran, in čisto počasi vdihuje in se znova potaplja. Črn je kot vran in prvi v mojih petnajstih letih veslanja. Tako zelo ga gledam, da mu ukradem del njegovega življenja. Ko pišem o tem, me spomin gane do solz.

***

Moj popoldanski sogovornik Emri se je zdaj poslovil s svojim srpom v roki. Ko je odhajal, naju je pozdravila še jata vran. Videti je, da sem pustil za sabo uročeno enolično obalo, danes se je pognala v zrak in spominja me na Goriška brda. Zelena je in lepa. Jutri se bom za dan ustavil v Draču za tuš, pranje, trgovino in bankomat. Po obdobju divjine se počutim malo razčlovečenega, pa ne, da mi je dosti mar za to. Vseeno se veselim mesta. Črna gora je blizu.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine