Škofja Loka z okolico je očarala tudi slikarje

Sprehod po trgih in ulicah srednjeveškega dela je najlepše začeti tako, da vanj vstopite prek Kamnitega oziroma Kapucinskega mosta. Ne le zato, kar nas čas njegovega nastanka takoj poveže s preteklostjo, ampak tudi zaradi zanimive, čeprav tragične zgodbe, povezane z njim.
 

Usodni most

Kapucinski most je dal v 14. stoletju zgraditi freisinški škof Leopold, a prav ta odločitev je bila zanj pogubna. Most je bil namreč sprva brez ograje, in ko je škof nekega dne jahal čezenj, se je konj splašil, škof pa je padel v Soro, ki teče globoko spodaj, in utonil. Čeprav je tudi Škofjo Loko leta 1511 prizadel uničujoči potres, ki je porušil številne stavbe in dobršen del mogočnega gradu, je most obstal. Danes velja za najstarejšo točko v mestu in enega najstarejših tovrstnih spomenikov v Evropi. Leta po škofovi smrti so na njem postavili ograjo, v 19. stoletju so ga razširili ter polepšali še s kipom Janeza Nepomuka, zavetnika vseh, ki imajo opraviti z vodo, in ta obiskovalce pozdravlja še danes. Kdor na mostu postoji vsaj za trenutek, se mu odpre lep pogled na strugo Sore in hiše, ki segajo vse do visokega roba. Pot sprehajalca vodi skozi polkrožen podhod, ki je ostanek nekdanjih obrambnih zidov, in že se znajde v mestnem središču.



Že na prvem, Cankarjevem trgu, si lahko v turističnoinformacijskem centru (Tic) naberemo vse koristne informacije o mestu, njegovi bližnji okolici in izletih, ki nas odpeljejo po Polhograjskem in Škofjeloškem hribovju, čudovitih vrhovih, med katerimi je tudi Blegoš, in neokrnjeni naravi. Na trgu stoji cerkev sv. Jakoba z zanimivim zvezdastim obokom, na katerem lahko opazimo cehovska znamenja in cehovske svetniške zaščitnike, kar je tesno povezano z nekdanjim rokodelskim značajem mesta, ki ga posamezni mojstri vzdržujejo še danes. Lestenci in krstilnica so delo arhitekta Jožeta Plečnika, kar ima zdaj, ko so bila njegova izbrana dela uvrščena na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine, še dodatno težo.
 

Groharjev pogled skozi okno

Še preden dobro stopimo na Mestni ali Zgornji trg, naletimo na eno najbolj prepoznavnih stavb, mogočno vogalno Homanovo hišo, ki tam stoji že od začetka 16. stoletja. Vredno si je ogledati njene renesančne figuralne in ornamentalne poslikave, ki so se razkrile šele med prenovo. Med njimi so tudi freske sv. Krištofa, svetnika, ki so ga radi upodabljali v številnih cerkvah. Kako ga ne bi, ko pa je veljalo, da človek, ki pogleda sv. Krištofa, tisti dan ne bo umrl nenadne smrti.



Prav v tej izjemni hiši je, kot nam je povedala Tina Kuhar iz Tica, nekaj časa živel eden najpomembnejših slovenskih impresionistov Ivan Grohar, doma iz vasi Spodnja Sorica, kjer sta na ogled njegova spominska soba in tudi njegov kip. Prav v Homanovi hiši je leta 1905 nastala čudovita slika Škofja Loka v snegu, na kateri se komajda slutijo obrisi stavb.



Ena lepših stavb na Mestnem trgu je stari rotovž, ki pozornost zbuja z rdečo barvo na pročelju in baročnimi freskami, ki so se pokazale ob restavriranju v 70. letih. Znana je tudi po tem, da si lahko obiskovalci ogledajo njeno notranje dvorišče, značilno za tamkajšnje meščanske hiše, ki pa so za nepovabljene zaprte. V središču trga stoji baročno kužno oziroma Marijino znamenje, ki naj bi mesto in njegove prebivalce varovalo pred kugo in požari. Vsaka hiša pripoveduje svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Tako proti koncu Mestnega trga naletimo na prav posebno zgradbo, Martinovo hišo, še zadnji ohranjen primerek hiš, ki so pred stoletji prevladovale v Škofji Loki. Ima prepoznaven poznogotski portal, pritlična okna in obokano vežo.

Stari del Škofje Loke se že dolgo ni spremenil. Resda so v zadnjih desetletjih restavrirali številne hiše, a v zasnovo starega jedra niso posegali. Na izjemo naletimo prav na robu Martinove hiše, kjer se začne poti proti gradu. Tam je pred nekaj leti arhitekturni biro Ravnikar Potokar projektiral trg in igrišče pod gradom. Prijetno odprt prostor kar kliče, da za trenutek posedimo na njegovih stopnicah in se nato povzpnemo proti mogočnemu gradu.
 

Na grad

Škofja Loka je bila kot mesto prvič omenjena leta 1247, loški grad pa že dobrih 30 let prej kot mogočna stavba in takšen je, po vsej burni zgodovini, še danes. Prvi grad so zgradili freisinški škofje, ki so bili dolga stoletja lastniki tega območja in so pomembno vplivali na tukajšnji razvoj. Prav oni so v 14. stoletju mesto obdali z obzidjem (ostanki so ponekod vidni še danes), ki je imelo pet mestnih vrat in jarek, ter ga povezali z gradom. V grajskem kompleksu, ki zviška gleda na mesto, je nekoč stanoval glavar, ki je v imenu škofov upravljal loško gospostvo. Pri prenovi so odkrili stolp, ki datira celo v 10. stoletje, in med drugim postavili lesen dvižni most, ki je edini tak na slovenskih gradovih.



Nad mestom zdaj domuje Loški muzej s svojimi zbirkami, ki predstavljajo različne vidike zgodovine mesta, dobro so predstavljeni tudi različni cehi, ki imajo na tem območju res bogato zgodovino. Tudi slikarska zbirka je impresivna, v njej najdemo dela bratov Šubic in slovenskih impresionistov Jakopiča, Sternena, Groharja in Jame. Grad je poleg tega prijetno prizorišče številnih glasbenih dogodkov, saj ima zelo akustičen atrij.

Loški muzej in staro mestno jedro si je mogoče ogledati tudi v spremstvu muzejskega vodnika. Ponujajo različne programe vodenj po muzeju in njegovih dislociranih enotah: od bližnje Galerije Franceta Miheliča na Spodnjem trgu v srednjeveški Kašči do obiska dvorca Visoko, kjer je Ivan Tavčar spisal Visoško kroniko, in cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu, ki velja za enega najpomembnejših umetnostnozgodovinskih spomenikov v Sloveniji. Ta biser, ki slovi po freski sv. Nedelje, na kateri so prikazana dela, ki se jih ne sme opravljati ob nedeljah, si je mogoče ogledati ob predhodnem dogovoru z župnikom v Stari Loki.
 

Mestna procesija

Če bi pri prej omenjenem sodobnem trgu namesto proti gradu zavili po hribu navzdol, bi se hitro znašli na Spodnjem trgu ali Lontrgu, ki poteka vzporedno z Zgornjim trgom. Na njem so bile nekoč hiše manj premožnih meščanov, narejene iz lesa, in številne delavnice. Med omembe vrednimi stavbami sta špital z manjšo cerkvijo in gledališče Loški oder z zanimivo renesančno fasado. Med pomembnejše stavbe sodi tudi orjaška Kašča, v kateri so nekdaj shranjevali pridelke, nad vsem skupaj pa je držal roko kaščar, izjemno pomemben mestni uradnik. Danes je v njej banka, pa tudi vinoteka in gostilna, kjer je mogoče pokusiti »hrano s pridihom zgodovine«. V njej že desetletja deluje Galerija Franceta Miheliča, slikarja in grafika, ki se je rodil v kraju Virmaše, nedaleč od Škofje Loke.



Ko pot sklenemo na Cankarjevem trgu in znova prečkamo Kamniti most, lahko za konec postanemo še pri kapucinski cerkev in kapucinskem samostanu. Tudi ta stavba ima zanimivo zgodbo, v njej je namreč nekaj časa bival pater Romuald, ki je leta 1721 napisal Škofjeloški pasijon, najstarejše zapisano dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Njegov rokopis še vedno hranijo med drugimi dragocenostmi v samostanski knjižnici.



Škofjeloški pasijon od leta 1999 spet redno uprizarjajo v postnem in velikonočnem času. Nazadnje je procesija, v kateri sodeluje okoli 600 igralcev, po ulicah in trgih Škofje Loke krenila leta 2014, in če bo vse po sreči in bodo zdravstvene razmere to dopuščale, ga bodo znova izvedli prihodnje leto. Gre za enkraten spektakel, vreden ogleda.
 

Rokodelci nekoč in danes

Dejstvo, da Škofja Loka leži na sotočju obeh Sor, je močno vplivalo tudi na njen razvoj in razvoj bližnjih naselij. Tam so nekoč delovali številni mlini in žage, cvetelo je tudi usnjarstvo, kovaštvo, čipkarstvo, klobučarstvo, torbarstvo, glavnikarstvo je bilo zelo značilno za območje bližnjega Puštala.



Rokodelci so bili za mesto izjemno pomembni in tudi danes še vztrajajo različni mojstri: nekateri so spretni z lesom, drugi z usnjem, tretji ponujajo izdelke iz volne in polstene volne, tudi kovaške spretnosti še niso povsem zamrle, dolgo tradicijo ima izdelovanje znamenitih loških kruhkov. Marsikateri izdelek je mogoče videti v trgovini Duo na Mestnem trgu, mojstre pa je mogoče opazovati tudi pri njihovem delu in se jim pridružiti na različnih delavnicah. V mestu deluje tudi kreativni center Kreativnice, skupni ustvarjalni prostor z razstavnim delom, v katerem inovativno predstavljajo dediščine tekstilnih podjetij, zlasti nekdanje Tovarne klobukov Šešir.
 

Grb z zamorcem

Škofja Loka je posebno mesto in unikaten je tudi njen grb, v katerem je upodobljen zamorec s krono na glavi. Zgodba o njegovem nastanku sega v 10. stoletje, ko je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu kot prvemu podelil v fevd staro naselje Loka (današnja Stara Loka), vso Selško in večji del Poljanske doline. Med ogledom novih posesti je škof v spremstvu svojega temnopoltega služabnika naletel na medveda. Škof se je ustrašil, zamorec pa ne in je medveda ustrelil. »Zelo si bil pogumen, zaslužiš si, da tudi prihodnje generacije vedo, kdo si bil,« mu je menda rekel gospodar in ga ovekovečil v grbu. In tako zanj vemo še danes.