Smejko pikiral v morje
V vsaki šali je nekaj resnosti, tudi v neslani, celo v slani, na morju. V katero lahko padeš s stotih metrov višine.
Odpri galerijo
Smeh je pol zdravja – in pol varnosti. FOTO: Grega Kališnik
Že lani mi je v edino zdravo oko padla nova doživljajska ponudba, ko smo si jemali odmor na morju – na morski gladini motorni čolnič, za njim, nekoliko, precej više, torej v zraku, padalo, plovili povezani z vrvjo, na obeh živa bitja. Spodaj službeno, zgoraj v veselje. Skušnjo sem za leto pozneje obljubil sebi in naraščaju, skrbnica treh hišnih vogalov (in še kakšnega) ni za te štose.
Mine leto, tu je letos, ob podobnem času se znajdemo na istem presečišču geografske širine in dolžine.
Odločitev, da gremo v luft, se zdi toliko primernejša ob zavesti, da se ob iskanju adrenalinskih poživil vse več nesreč, tudi usodnih, dogaja na morski gladini – skuterji, vlečene banane, motorni čolni, nemočni suparji. V zraku pa, če dobro preračunam, bi te lahko ogrožal le kakšen pobesnel jonatan livingston galeb.
Višinski užitki s padalom se imenujejo parasailing, človek najprej pomisli na jadranje za invalide, pa ni tako. Od daleč se vidi, da je na padalo lahko pripet posameznik ali dvojec, tandem. Odločimo se, da najprej naredimo poskus z enim otrokom, pa ne, ker bi ga imeli manj radi, dan pozneje z drugim. Na prijavnem punktu izvemo, da greš v višave lahko na 400-, 500- ali 600-metrskem štriku, z dolžino se seštevajo, množijo tudi kune, ni jih malo. Seveda v hecu vprašam, ali veliko vlečenih padalcev pikira, ali se veliko nezgod pripeti, in mladenič mi neslovensko odgovori: »Puno!« Oh, kako se oba posmejiva sivemu humorju.
Ko spoznamo, da je prijavna točka iste firme tudi sedem sekund od našega počivališča, se izziva še srčneje razveselimo.
Sem pa med nočnim (starostno pogojenim) prebujanjem pomislil, kaj bi bilo, če bi zadevščina odpovedala in bi padalca vertikalno čofnila v slano valovje. Če te blago z vsemi vrvicami prekrije, kako se rešiš, sam padec me ni skrbel, pač padalo, ne? Vseeno, ne samo, ker nismo imeli klime, zbudil sem se poten. A ampak, kar cagavec mora, to stori, detetu se na srečo ni sanjalo, kakšne more so tlačile očeta.
Akciji je namenjena ura. Ampak ne, nisi v zraku 60 minut. To sem spoznal, ko na motorni čoln nisva stopila le dva istega priimka, ampak, če sem prav preštel, več kot ducat, z dveh pomolskih čakališč. Metodologija mi ni bila jasna, pa me je eden od upravljavcev čolna in padala pomiril, naj počakam, pa bom videl. Hudiča?
Bili smo, kako bi rekel, po pol višegrajska druščina, madžarska zaljubljenca, italijanski mafiozo prijaznega obraza, dva Slovenčka, pa rodbina iz Češke, morda pa tudi iz Slovaške. Kako so si bili med seboj, je težko reči, odrasli so bili lihi, pa otročadi kup. Če svet ne loči Slovakov in Slovencev, Čehi nas zagotovo, se mi utrne.
Zaporedje je bilo določeno očitno na podlagi meddržavne ljubezni, najprej Ugrofinca, nato Italijan, nato Slovenca. Aja, padalo se napihne koj, ko čolnič spelje in nekaj metrov nad morjem čaka na tovor. Zakolnem ob ugotovitvi, da gredo hkrati lahko v zrak oče, sin in sveti ... no, malo sem zašel, hčerka, skratka, po trije kosi živih bitij na en mah.
Oblečemo se v pasove in reševalne jopiče, ko sva na vrsti, stopiva na zadnji del čolna, z vponkami naju pripnejo na nosilni del padala, sedeva, čolnič pospeši, nevidna sila naju potegne k sebi, še krik iznad valov, nato pa vse bolj tiho je bilo. Polkilometrska špagca se po hidravličnem postopku odvija, vse više in vse više si, ko pride do vplačane dolžine, se v približno 0,45 sekunde začne navijati nazaj. Tako da si na želeni višini, no, dolžini, le hip. Preostalih devet minut, 59 sekund in nekaj stotinčnega drobiža pa komaj čuteno gor in dol. Vsekakor pa visoko na jasnem nebu. Lepo je. Zrak mirnejši celo od morja, strah popolnoma zvotlen, zavest, da pluješ s padalom v podobi smejka, pomirja.
A žalibog čoln postaja vse večji, češčina, če ne slovaščina, vse razločnejša. Pristanek kot iz učbenika, mehko na koščeni ritnici. Krepko prekrvavljena s sorodnikom sedeva, pred nama je čakanje, da oddelajo še pezo z dvakrat po tremi Slovaki (ali Čehi). Moj dnevni mir malo moti le spoznanje, da bi s seboj zlahka vzel trotel fotoaparat, bi fotkal tako s čolna kot z višav, pa so mi ob prijavi odsvetovali, razen na lastno odgovornost. In ker sem neodgovoren, sem pripravico pustil na suhem. In so me žejnega prek morja pripeljali.
Z metra in pol oddaljenosti buljim v vrv, koliko promilov možnosti je, da se strga. Pred letom sem namreč ugibal, da je padalo navezano na jeklenico. Minevajo sekunde, minute, stotinke sekund, zadnji trojček je v zraku, ko se vrv – ustavi. Padalci, resda že med vračanjem, pa vendar kakih sto metrov visoko, začno padati navpik. In čof. In vpitje na čolnu, jek, jok. Le mafiozo kamnitega obraza. In hrvaška kletev ali tri. Me tlači mora, se mi sanja? Nak. Slovaki (ali ...) so v vodi, takoj pridrvi skuter, dva in brodolomce, če se tako izrazim, razvozijo na varno. Srčno upam, da druga polovica slovenske familije ni videla, kaj se nam je dogodilo.
Šef posadke pol ure ročno vleče premočenega smejka do plovila, izvem, da je šla hidravlika, da se to še ni zgodilo in podobno. Namesto predvidene urice na čolnu in nebu preživimo skupaj začinjeno urico in pol. Ja, padec je bil padalski, mehak, padalo pa je vedno toliko za stranko, da ga ne more pokriti. Torej, vse je v redu.
Ko čez nekaj minut moška, polna adrenalina, pripovedujeva dekletoma, kaj vse sva doživela in preživela, se hčerka ne odpove načrtovanemu drugemu parasailingu. Pogumna, kot bi ne bila moja. Jo je pa dan pozneje vse skupaj, ne glede na nezgodo, minilo, očitno kar tako. Še dobro, saj sem se bal, da bi morala v zrak z drugo firmo, katere padalo ni smejko, ampak hrvaška šahovnica. Sem pa že toliko zaveden Slovak, pardon, Slovenec, da bi sila nerad užival pod hrvaško zastavo.
Dan potem pa na nebu ni bila le lepa njihova fana, ampak tudi smejko. Kljub temu, kar se mu je zgodilo, z usti, ukrivljenimi navzgor. In za hip se nam je tako približal, da sem ga s trotlom ujel, ko se je rokoval s sončnim dnem.
Retropasivno mi je postalo jasno, zakaj sva se z onim uslužbencem ob tipanju o možnostih nezgode oba tako prisrčno smejala. Jaz, ker sem mislil, da se šaliva, on, ker je vedel, da mislim, da se šaliva.
Prepričan sem, da prihodnje leto destinacije oddihovanja ne bomo spremenili.
Mine leto, tu je letos, ob podobnem času se znajdemo na istem presečišču geografske širine in dolžine.
Odločitev, da gremo v luft, se zdi toliko primernejša ob zavesti, da se ob iskanju adrenalinskih poživil vse več nesreč, tudi usodnih, dogaja na morski gladini – skuterji, vlečene banane, motorni čolni, nemočni suparji. V zraku pa, če dobro preračunam, bi te lahko ogrožal le kakšen pobesnel jonatan livingston galeb.
Dvakrat dva
Višinski užitki s padalom se imenujejo parasailing, človek najprej pomisli na jadranje za invalide, pa ni tako. Od daleč se vidi, da je na padalo lahko pripet posameznik ali dvojec, tandem. Odločimo se, da najprej naredimo poskus z enim otrokom, pa ne, ker bi ga imeli manj radi, dan pozneje z drugim. Na prijavnem punktu izvemo, da greš v višave lahko na 400-, 500- ali 600-metrskem štriku, z dolžino se seštevajo, množijo tudi kune, ni jih malo. Seveda v hecu vprašam, ali veliko vlečenih padalcev pikira, ali se veliko nezgod pripeti, in mladenič mi neslovensko odgovori: »Puno!« Oh, kako se oba posmejiva sivemu humorju.
Ko spoznamo, da je prijavna točka iste firme tudi sedem sekund od našega počivališča, se izziva še srčneje razveselimo.
Sem pa med nočnim (starostno pogojenim) prebujanjem pomislil, kaj bi bilo, če bi zadevščina odpovedala in bi padalca vertikalno čofnila v slano valovje. Če te blago z vsemi vrvicami prekrije, kako se rešiš, sam padec me ni skrbel, pač padalo, ne? Vseeno, ne samo, ker nismo imeli klime, zbudil sem se poten. A ampak, kar cagavec mora, to stori, detetu se na srečo ni sanjalo, kakšne more so tlačile očeta.
Akciji je namenjena ura. Ampak ne, nisi v zraku 60 minut. To sem spoznal, ko na motorni čoln nisva stopila le dva istega priimka, ampak, če sem prav preštel, več kot ducat, z dveh pomolskih čakališč. Metodologija mi ni bila jasna, pa me je eden od upravljavcev čolna in padala pomiril, naj počakam, pa bom videl. Hudiča?
Bili smo, kako bi rekel, po pol višegrajska druščina, madžarska zaljubljenca, italijanski mafiozo prijaznega obraza, dva Slovenčka, pa rodbina iz Češke, morda pa tudi iz Slovaške. Kako so si bili med seboj, je težko reči, odrasli so bili lihi, pa otročadi kup. Če svet ne loči Slovakov in Slovencev, Čehi nas zagotovo, se mi utrne.
Krik, potem pa ...
Zaporedje je bilo določeno očitno na podlagi meddržavne ljubezni, najprej Ugrofinca, nato Italijan, nato Slovenca. Aja, padalo se napihne koj, ko čolnič spelje in nekaj metrov nad morjem čaka na tovor. Zakolnem ob ugotovitvi, da gredo hkrati lahko v zrak oče, sin in sveti ... no, malo sem zašel, hčerka, skratka, po trije kosi živih bitij na en mah.
Oblečemo se v pasove in reševalne jopiče, ko sva na vrsti, stopiva na zadnji del čolna, z vponkami naju pripnejo na nosilni del padala, sedeva, čolnič pospeši, nevidna sila naju potegne k sebi, še krik iznad valov, nato pa vse bolj tiho je bilo. Polkilometrska špagca se po hidravličnem postopku odvija, vse više in vse više si, ko pride do vplačane dolžine, se v približno 0,45 sekunde začne navijati nazaj. Tako da si na želeni višini, no, dolžini, le hip. Preostalih devet minut, 59 sekund in nekaj stotinčnega drobiža pa komaj čuteno gor in dol. Vsekakor pa visoko na jasnem nebu. Lepo je. Zrak mirnejši celo od morja, strah popolnoma zvotlen, zavest, da pluješ s padalom v podobi smejka, pomirja.
A žalibog čoln postaja vse večji, češčina, če ne slovaščina, vse razločnejša. Pristanek kot iz učbenika, mehko na koščeni ritnici. Krepko prekrvavljena s sorodnikom sedeva, pred nama je čakanje, da oddelajo še pezo z dvakrat po tremi Slovaki (ali Čehi). Moj dnevni mir malo moti le spoznanje, da bi s seboj zlahka vzel trotel fotoaparat, bi fotkal tako s čolna kot z višav, pa so mi ob prijavi odsvetovali, razen na lastno odgovornost. In ker sem neodgovoren, sem pripravico pustil na suhem. In so me žejnega prek morja pripeljali.
Z metra in pol oddaljenosti buljim v vrv, koliko promilov možnosti je, da se strga. Pred letom sem namreč ugibal, da je padalo navezano na jeklenico. Minevajo sekunde, minute, stotinke sekund, zadnji trojček je v zraku, ko se vrv – ustavi. Padalci, resda že med vračanjem, pa vendar kakih sto metrov visoko, začno padati navpik. In čof. In vpitje na čolnu, jek, jok. Le mafiozo kamnitega obraza. In hrvaška kletev ali tri. Me tlači mora, se mi sanja? Nak. Slovaki (ali ...) so v vodi, takoj pridrvi skuter, dva in brodolomce, če se tako izrazim, razvozijo na varno. Srčno upam, da druga polovica slovenske familije ni videla, kaj se nam je dogodilo.
Šala
Šef posadke pol ure ročno vleče premočenega smejka do plovila, izvem, da je šla hidravlika, da se to še ni zgodilo in podobno. Namesto predvidene urice na čolnu in nebu preživimo skupaj začinjeno urico in pol. Ja, padec je bil padalski, mehak, padalo pa je vedno toliko za stranko, da ga ne more pokriti. Torej, vse je v redu.
Ko čez nekaj minut moška, polna adrenalina, pripovedujeva dekletoma, kaj vse sva doživela in preživela, se hčerka ne odpove načrtovanemu drugemu parasailingu. Pogumna, kot bi ne bila moja. Jo je pa dan pozneje vse skupaj, ne glede na nezgodo, minilo, očitno kar tako. Še dobro, saj sem se bal, da bi morala v zrak z drugo firmo, katere padalo ni smejko, ampak hrvaška šahovnica. Sem pa že toliko zaveden Slovak, pardon, Slovenec, da bi sila nerad užival pod hrvaško zastavo.
Dan potem pa na nebu ni bila le lepa njihova fana, ampak tudi smejko. Kljub temu, kar se mu je zgodilo, z usti, ukrivljenimi navzgor. In za hip se nam je tako približal, da sem ga s trotlom ujel, ko se je rokoval s sončnim dnem.
Retropasivno mi je postalo jasno, zakaj sva se z onim uslužbencem ob tipanju o možnostih nezgode oba tako prisrčno smejala. Jaz, ker sem mislil, da se šaliva, on, ker je vedel, da mislim, da se šaliva.
Prepričan sem, da prihodnje leto destinacije oddihovanja ne bomo spremenili.
