Izginite iz naših maternic
Za Delo sem spisala kar nekaj tekstov na temo pravice do abortusa. Redno se po objavi najdejo »biseri«, ki me ozmerjajo z morilko otrok in nacistko. Svoboda govora pač.
Pred dvema letoma sva se s psihologinjo dr. Metko Mencin dolgo in iskreno pogovarjali o tej temi, iskali vzroke za odvzemanje ženskih pravic. Je ena od strokovnjakinj, ki jo novinarji pokličemo, ko pišemo o 55. členu slovenske ustave.
Telefon ji je spet neprestano zvonil prejšnji teden, ko sta se tik pred Pohodom za življenje, izzvana tudi zaradi odziva predsednice republike Nataše Pirc Musar na dejanje mlade aktivistke Sare Štiglic, osnovala dva tabora – eden proti pravici do odločanja o lastnem telesu (čeprav zagovorniki to zavijajo v licemersko skrb za otroke in ženske), drugi za to, da se brani, kar je od leta 1991 zapisano v slovenski ustavi. A glej, tam besede splav ni.
Petinpetdeseti člen se namreč glasi: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
Nasprotniki, povečini iz struje Rimskokatoliške cerkve, se obešajo ravno na to, da abortusa ustava torej ne zagotavlja. Za poslanke in poslance – med njimi je bila leta 1991 tudi Metka Mencin – je bila stvar zaključena, ko jim je uspelo, da je 55. člen obstal; na njem bi ustava tedaj namreč skoraj padla. Beseda splav ni prišla v poštev. Ostal je člen, ki abortusa sicer ne omenja, a ženskam kljub vsemu daje pravico, da odločajo o lastnem telesu. In to pomeni tudi, da se lahko odločijo za splav. Lahko se odločijo, a jih ustava k temu ne sili. Ne zapoveduje. Samo – omogoča.
Zakaj torej vedno znova pogrevati to temo, če pa je vse jasno? Morda bi na to vprašanje lažje odgovorile Američanke. Junija lani je v ZDA, kljub mnenjski podpori, ki je močno naklonjena splavu, vrhovno sodišče s petimi glasovi za in štirimi proti ovrglo 50 let staro razsodbo Roe proti Wade, ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti.
Če je težavna sprememba ustave, je pot prek ustavnega sodišča bolj preprosta, samo tehtnica se mora prevesiti na stran konservativnih sodnic in sodnikov. V Sloveniji so težnje po plačljivem splavu in kontracepciji v preteklosti že bile – imele so jih celo liberalne stranke. Samo v opomin, da se ne bomo kot družba slepili, kako varne so pravice žensk.
Da je 55. člen trn v peti RKC, ni nič novega, zato tudi fotografije škofov in duhovnikov, ki so na ljubljanskih ulicah prejšnjo soboto stali pod transparenti v stilu Ne pohodi življenja. Hodimo skupaj ne presenečajo. Hkrati so tiho ob zlorabah otrok in mladostnikov, ki so se dogajale (in se še) v tej isti Cerkvi.
Za hip so se mi zazdeli smešni celo stari možje s plakatom Nič ni tako lepega, kot je nosečnica v rokah, a sem se hitro zresnila. V Sloveniji ženske ustava namreč (za zdaj še) ščiti, vendar že pridobljene pravice niso samoumevne, kakorkoli prežvečeno se to sliši.
Američanke, Poljakinje, Hrvatice, Italijanke, Maltežanke in mnoge druge, ki jim je bil splav dovoljen in omogočen, nato pa jim nenadoma ni bil več, so se zanašale na preteklost. Danes mnoge med njimi umirajo. Dobesedno.
Triintridesetletna Dorota Lalik je maja v bolnišnici, imenovani po papežu Janezu Pavlu II., umrla zaradi sepse, saj je njen 20 tednov stari plod umrl v maternici, a bolnišnica na njeno stanje ni reagirala. Zdravniki na Poljskem, čeprav zakonodaja dovoljuje prekinitev nosečnosti, ko je ogroženo materino življenje, so se bolj kot očitkov Dorotine družine bali poljskih oblasti (v spregi z RKC).
Naj bo zato enkrat za vselej jasno, in tega ne pišem le v lastnem imenu, kot ženska, novinarka, podpornica pravic žensk, kot državljanka Slovenije, pač pa tudi v imenu Italijank, Hrvatic, Poljakinj, Maltežank in Američank: izginite iz naših maternic in se brigajte zase.
Če pa vas je presvetlil altruizem in ste začutili res iskreno potrebo po skrbi za otroke in ženske, se vključite v katero od nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z družinskim nasiljem, darujte Botrstvu in društvom, ki ščitijo šibke. Pokažite, da vam je mar za žive.
