Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Strah me preganja leta po mamini smrti

Ali človek kdaj pride do tega, da ga ni ničesar strah, da je za vse življenje pomirjen? Zakaj mora doživljati strah? sprašuje bralka.
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Izidor Gašperlin
18. 4. 2018 | 09:00
7:40
Stara bom 28 let. Moja mama je storila samomor pri mojih petih letih. Medtem ko sem bila jaz v koloniji, je bil njen pogreb že mimo. Kako sem prve mesece doživljala njeno smrt oz. njeno nenadno izginotje, nimam nobenega spomina. Sicer pa se je dobro spominjam. V zadnjem letu sem zelo uspešno opravila prvi del terapije, drugi del pa me čaka s fantom, s katerim sva skupaj eno leto. Pišem vam, ker imam kljub uspešni terapiji zelo aktualen problem. Zadnje tedne se mi vrstijo hude nočne more. Zato se zelo bojim teme in noči, bojim se, da me bo nekaj strašnega vzelo s seboj v neko neznano grozo (podobne so tudi moje sanje). Na prvi pogled morda smešen strah, a mi ga žal ne more nihče odvzeti. Zelo zelo se bojim iti spat in včeraj sem bila v taki paniki, da mi je močno bilo srce in mi je šlo na bruhanje. Svoj strah pred sanjami sem zaupala fantu, ki pa se mi je potem zazdel še bolj preplašen kot jaz. Pravi, da se, odkar sem hodila na terapijo, preveč ubadam s temi stvarmi, preveč berem psihološke knjige in podobno. Boli me, da ne verjame vame, in ko mi tako govori, se še bolj bojim, da se mi bo od strahu res zmešalo in da res rinem predaleč. Kaj naj storim? Moj strah pred sanjami razume le moja sestra, včeraj sem šla spat v njeno sobo. Vendar ne bi rada, da bi se kot majhna deklica selila v njeno sobo vsakič, ko me bo strah. Tudi fanta nočem več moriti. Šele ko grem od njega, se zavem, da ga po svoje hočem prisiliti, naj odžene ali prevzame mojo stisko. Najraje bi ga preklela, ker mojih stisk niti ne razume. Ali človek kdaj pride do tega, da ga ni ničesar strah, da je za vse življenje pomirjen? Zakaj mora doživljati strah? Afrodita

Izgubiti mamo tako zgodaj in na tak način, je res grozno. Greš, in ko prideš nazaj, je ni več. Niti posloviti se niste mogli od nje. Pišete, da se ne spom­nite, kako vam je bilo takrat. Si lahko vsaj za trenutek predstav­ljate, kako strašno je moralo biti deklici, ki se je vrnila domov in mame ni bilo več. Od vse groze in bolečine bi lahko kar umrla, zato ju je potlačila nekam globoko, da je lahko preživela. Vprašanje je, kdo je bil takrat ob vas, da ste mu lahko povedali, kako vam je, da bi vam kaj razložil, vas potolažil. Verjet­no so bili vsi okrog vas šokirani, zaradi samomora pa še osramočeni in so poskušali čim manj govoriti o tem.
Tista deklica pa je potrebovala tolažbo in pogovor, saj ji ni bilo čisto nič jasno. Ko je odšla, je bila mami tam, ko je prišla nazaj, je ni bilo več. Kako naj preživi brez mame? Se sploh da preživeti brez nje? Je kdo slišal to grozo, ta obup? Verjetno ne. Zato se ne spomnite ničesar. Skupaj s spominom je takrat ugasnil tudi del vas. Od takrat živite samo še »napol«. Ta druga, pozabljena, potlačena polovica se je zdaj očitno začela oglašati, saj zahteva svojo »pravico« do življenja. Oživi pa lahko samo tako, da se vi »spomnite« in soočite s težkimi čutenji, ki ste jih takrat potlačili oziroma »pozabili«. Kot otrok jim niste bili kos, kot odrasla ženska pa ste jim – težava je predvsem v tem, da se tega še ne zavedate. Zato včasih še vedno odreagirate kot tista deklica, ki ni kos svojim strahovom in stiskam.

Življenje je bilo do vas izjemno krivično, vendar se tega za nazaj ne da spremeniti. Lahko pa spremenite za naprej. Kakor pišete, ste na pravi poti. Pomoč terapevta je zaradi težkih mor in stisk zagotovo zelo smiselna. Vsaka terapija pa odpira neprijetne spomine, saj je edino tako lahko uspešna. Dokler se vam more, stiske in strahovi tako močno prebujajo, priporočam redno obiskovanje ali vsaj podporo terapevta, ki vam bo pomagal zdržati s temi na novo prebujenimi čutenji. Bo pa to zahtevalo precej časa in potrpežljivosti. Morda bi v tem smislu dal prav vašemu fantu, da nikar še sami ne pretiravajte s knjigami in »ukvarjanjem s sabo«, ampak to počnite na terapiji. Že to, kar se enkrat na teden zgodi na terapiji, bo za vas dovolj zahtevno, da se vam med tednom ni treba še dodat­no obremenjevati.

Se pa seveda ne morem strinjati z vašim fantom, če res beži od vašega strahu, če ne verjame v vas in ne razume vaše stiske in groze. Če od vsega tega beži, po svoje beži tudi od vas. Verjamem, da mu je hudo prenašati vse skupaj. Ampak če boste nehali fanta moriti s tem, zakaj ga potem sploh potrebujete?! Prav zdaj najbolj potrebujete njegovo oporo, razumevanje in sočutje. Ne morete od njega pričakovati, da bo »vzel« vašo stisko, niti se z njo ne more spoprijemati namesto vas. Še pomagati vam je ne more prenašati. Edino, kar lahko stori (in to je ogromno!), je, da zdrži z vami in ostane ob vas, ne glede na to, kako groza vas je. Te groze vas namreč ne bo rešil fant, niti terapevt ali razumevajoča sestra. S to grozo se boste morali spoprijeti in se jo naučiti obvladovati sami. Tega ne more nihče narediti namesto vas, so vam pa lahko drugi v močno oporo.

Strah je normalno in običajno čustvo. Zato se vaša želja, da bi bili enkrat povsem pomirjeni in ne bi čutili nobenega strahu, ne bo nikoli izpolnila. Si predstavljate, da stojite brez strahu na vrhu stolpnice in si želite leteti? Ali da se z avtom brezskrbno pripeljete z 200 km/h v nepregleden ovinek? Zato imamo strah, da nas varuje pred takimi in podobnimi neumnostmi. Pomaga nam preživeti, ne pa da bi nas ubijal, kot trenutno pogosto čutite vi. Vaša težava torej ni strah in se ga v tem smislu tudi ne boste znebili. Zdi se, da je vaša težava ta, da vas je strah strahu samega, ker ne verjamete, da ste ga sposobni obvladati in prenesti. Ni vas strah dejanske nevarnosti, ampak ta strah prihaja od nekje drugje. Verjetno od tiste deklice, ki ga takrat ni zmogla preživeti. Vi pa ga zdaj lahko, ker ste starejši in močnejši. Tisto deklico je bilo zelo upravičeno groza, kako bo preživela brez mame, vas pa tega ni več treba biti strah.

Zaupajte si, nadaljujte terapijo s fantom ali brez njega. Če boste vztrajali, bo prišel dan, ko boste začutili, da je življenje postalo lažje in lepše. Pa čeprav bo v njem še vedno veliko strahov, stisk in bolečin. Brez njih namreč ne gre, lahko pa se jih naučimo bolje prenašati. Res­nično verjamem, da vam bo kmalu uspelo.

Po (elektronski) pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev ; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.

FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine