Trmasti triletnik naju spravlja ob pamet
Nič hudega, če vaš malček v določenem trenutku izrazi svojo voljo. Naj nestrinjanje pokaže z jezo, žalostjo, potem pa se odpravite.
Odpri galerijo
Trmasti triletniki se dobro zavedajo, kako lahko vrtijo okoli prsta svoje starše. FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, doma imamo zelo pestro življenje s trmastim in nepopustljivim triletnikom. Z možem se že sprašujeva, ali sva ga sploh sposobna res dobro vzgojiti, ker se mi zdi, da se samo kregamo, pregovarjamo in smo slabe volje. Triletnik se zelo upira, ko je čas za odhod na sprehod, na obisk, po opravkih ...
Pravi, da noče, joka in se upira oblačenju. Ko smo enkrat tam, uživa in noče domov. Če preslišim njegovo željo, joka, ampak ponavadi to hitro mine in je potem okej, moti pa me tisti čas vmes, ko ga moram siliti, da dela nekaj, česar ne želi. Druga težava je uspavanje.
Če z možem slediva njegovemu ritmu (večerja, kopanje in pižama, pravljice, mirna igra), smo vsi sproščeni, vzdušje je prijetno, ampak zaspi šele okoli pol desetih zvečer. Če ga priganjava in želiva, da gre spat prej, smo vsi napeti, pogosto je vmes jok, zaspi pa vseeno ne pred deveto. Ali je to prepozno?
Kar se naju tiče, bi bila bolj vesela, če bi zaspal prej, ampak nam ne gre. Večerjamo med šesto in sedmo uro, ob sedmih se začne večerna rutina, zbuja se med šesto in sedmo zjutraj. Čez dan spi okoli enih. Počitek včasih preskoči, a to ne vpliva na večerno spanje. Prosim za nasvet in vam želim vse dobro pri vašem delu. Anita
Življenje s triletnikom je precej razburljivo, sploh, če nimamo pravega uvida v vzgojo otroka. Triletniki začnejo izrazito izražati svojo voljo. Dobro se že zavedajo, kako lahko premikajo meje in vrtijo okoli prsta svoje starše, ki jih poznajo do obisti, bolj, kot starši poznajo njih. Tukaj se vse začne.
Ko triletniku predstavimo ali damo neko možnost, jo bo v vsakem primeru negiral, zavrnil, ji nasprotoval. Hkrati se že čuti vsemogočnega, ker meni, da zmore vse sam. To je obdobje, ko začne intenzivno iskati svoje mesto pod soncem in želi jasno postaviti svoja pravila. Kar je pravzaprav dobro za nadaljevanje v življenju, vendar je zelo pomembno tudi, da mu postavimo meje in ga naučimo, do kod gre lahko in kdaj odločamo mi.
Starši ste odgovorni in dolžni otroka vzgajati v duhu, da mu postavljate pravila in se jih držite. Torej, če se odločite, da greste na obisk, in se dogovorite, nima otrok popolnoma nobene izbire, ali bo šel oziroma boste šli ali ne. Nič hudega, če vaš malček v določenem trenutku izrazi svojo voljo. Naj nestrinjanje pokaže z jezo, žalostjo, potem pa se odpravite. Če se fizično upira, ga dvignite in nesite.
Problem v takih primerih je, da začnete starši parlamentirati z njim, čeprav se mu takrat razumno ne da pojasniti ničesar in čeprav se seveda ne zaveda, kako prijetno se bo imel na obisku. Če boste odločni, vztrajni in boste otroku striktno pokazali, da ne odstopate, če boste brez besed, neskončnega ponavljanja in pregovarjanja vztrajali, bo slej ko prej dojel, da ko se za nekaj odločite, tako tudi bo.
Triletnik ni in ne more biti v položaju, da bi postavljal pravila vašega življenjskega urnika. Lahko pa postavi pravila pri igri, ki se jo igrate skupaj. Tako se namreč uči pravil življenja. Torej mu kratko in jedrnato povejte: »Na obisk gremo, čez 15 minut se bomo oblekli in obuli.« Če začne negodovati, ga pustite, da nestrinjanje izrazi, ne vpletajte se. Če čez čas še vedno ne popusti, ga, kakor sem rekla, primete in odidete od doma.
Njegov afekt bo precej kmalu popustil in življenje bo teklo naprej. Veselite se obiska in mu pripovedujte, kaj se bo tam dogajalo, ali pa na poti njegovo pozornost preusmerite v gledanje oblakov, iskanje, kdo prej vidi drevo, ptička … Glede uspavanja je pomembno naslednje: če vam vsem ustreza, ne samo vam in očetu, ki bi seveda rada imela večji del večera prosto, da hodi spat ob pol desetih in mirno preidete skozi celotno opisano rutino, otrok pa se do jutra dovolj spočije, je zadovoljen in igriv, potem pozna ura ni težava.
Če pa zaznavate, da bi moral prej hoditi spat, ker je preveč utrujen, potem začnite večerno rutino uro prej. V vsakem odnosu z otrokom miren pristop in potek dogodkov izzoveta mirnost sodelujočih, nasprotno obnašanje pa izzove nasprotni učinek. Seveda je razlika, če otrok hodi v vrtec, v varstvo ali je doma.
Tisti, ki hodijo v vrtec, imajo bolj kompleksen in doživljajev poln dan kot otroci, ki so doma. Tudi s tega vidika potrebuje vrtčevski otrok spanec prej, ker je glavica prenasičena z informacijami in telo utrujeno. V mirnem kokonu domačega zavetja je tega manj, zato se dogaja, da otrok tudi po enourni večerni rutini še vedno ne more zaspati.
Pravi, da noče, joka in se upira oblačenju. Ko smo enkrat tam, uživa in noče domov. Če preslišim njegovo željo, joka, ampak ponavadi to hitro mine in je potem okej, moti pa me tisti čas vmes, ko ga moram siliti, da dela nekaj, česar ne želi. Druga težava je uspavanje.
Če z možem slediva njegovemu ritmu (večerja, kopanje in pižama, pravljice, mirna igra), smo vsi sproščeni, vzdušje je prijetno, ampak zaspi šele okoli pol desetih zvečer. Če ga priganjava in želiva, da gre spat prej, smo vsi napeti, pogosto je vmes jok, zaspi pa vseeno ne pred deveto. Ali je to prepozno?
Kar se naju tiče, bi bila bolj vesela, če bi zaspal prej, ampak nam ne gre. Večerjamo med šesto in sedmo uro, ob sedmih se začne večerna rutina, zbuja se med šesto in sedmo zjutraj. Čez dan spi okoli enih. Počitek včasih preskoči, a to ne vpliva na večerno spanje. Prosim za nasvet in vam želim vse dobro pri vašem delu. Anita
Ko triletniku predstavimo ali damo neko možnost, jo bo v vsakem primeru negiral, zavrnil, ji nasprotoval. Hkrati se že čuti vsemogočnega, ker meni, da zmore vse sam. To je obdobje, ko začne intenzivno iskati svoje mesto pod soncem in želi jasno postaviti svoja pravila. Kar je pravzaprav dobro za nadaljevanje v življenju, vendar je zelo pomembno tudi, da mu postavimo meje in ga naučimo, do kod gre lahko in kdaj odločamo mi.
Starši ste odgovorni in dolžni otroka vzgajati v duhu, da mu postavljate pravila in se jih držite. Torej, če se odločite, da greste na obisk, in se dogovorite, nima otrok popolnoma nobene izbire, ali bo šel oziroma boste šli ali ne. Nič hudega, če vaš malček v določenem trenutku izrazi svojo voljo. Naj nestrinjanje pokaže z jezo, žalostjo, potem pa se odpravite. Če se fizično upira, ga dvignite in nesite.
Problem v takih primerih je, da začnete starši parlamentirati z njim, čeprav se mu takrat razumno ne da pojasniti ničesar in čeprav se seveda ne zaveda, kako prijetno se bo imel na obisku. Če boste odločni, vztrajni in boste otroku striktno pokazali, da ne odstopate, če boste brez besed, neskončnega ponavljanja in pregovarjanja vztrajali, bo slej ko prej dojel, da ko se za nekaj odločite, tako tudi bo.
Triletnik ni in ne more biti v položaju, da bi postavljal pravila vašega življenjskega urnika. Lahko pa postavi pravila pri igri, ki se jo igrate skupaj. Tako se namreč uči pravil življenja. Torej mu kratko in jedrnato povejte: »Na obisk gremo, čez 15 minut se bomo oblekli in obuli.« Če začne negodovati, ga pustite, da nestrinjanje izrazi, ne vpletajte se. Če čez čas še vedno ne popusti, ga, kakor sem rekla, primete in odidete od doma.
Njegov afekt bo precej kmalu popustil in življenje bo teklo naprej. Veselite se obiska in mu pripovedujte, kaj se bo tam dogajalo, ali pa na poti njegovo pozornost preusmerite v gledanje oblakov, iskanje, kdo prej vidi drevo, ptička … Glede uspavanja je pomembno naslednje: če vam vsem ustreza, ne samo vam in očetu, ki bi seveda rada imela večji del večera prosto, da hodi spat ob pol desetih in mirno preidete skozi celotno opisano rutino, otrok pa se do jutra dovolj spočije, je zadovoljen in igriv, potem pozna ura ni težava.
Če pa zaznavate, da bi moral prej hoditi spat, ker je preveč utrujen, potem začnite večerno rutino uro prej. V vsakem odnosu z otrokom miren pristop in potek dogodkov izzoveta mirnost sodelujočih, nasprotno obnašanje pa izzove nasprotni učinek. Seveda je razlika, če otrok hodi v vrtec, v varstvo ali je doma.
Tisti, ki hodijo v vrtec, imajo bolj kompleksen in doživljajev poln dan kot otroci, ki so doma. Tudi s tega vidika potrebuje vrtčevski otrok spanec prej, ker je glavica prenasičena z informacijami in telo utrujeno. V mirnem kokonu domačega zavetja je tega manj, zato se dogaja, da otrok tudi po enourni večerni rutini še vedno ne more zaspati.
