V nadaljevanju preberite:

Ksenija Benedetti pravi, da v svojih kolumnah ne šepeta, ampak kriči, saj verjame, da ima beseda moč, v današnjih časih pa molk pomeni soglasje. Z muzikologinjo, dolgoletno šefinjo državnega protokola, strokovnjakinjo za komuniciranje in vodjo Akademije za poslovni protokol smo se pogovarjali o nekaterih najbolj perečih geopolitičnih vprašanjih, pa tudi o bolj zasebnih temah, odnosu s slovenskim igralskim velikanom Borisom Cavazzo, pogledih na staranje in okrogli obletnici, ki jo bo praznovala čez dober mesec.

V kolumnah se lotevate zelo raznolikih tematik, sredi junija ste bili denimo v Oniplus zelo kritični do odnosa, ki ga imajo svetovni voditelji do genocida v Gazi. Kaj čutite med pisanjem takšnih besedil? Jezo, obup, nemoč?

Ah, vse troje in še kaj. Ta svet se vsak dan bolj pogreza v pekel, a se še vedno nič ne zgodi. Evropa jeclja, mečka, vzdihuje, niti trgovanja z Izraelom si ne upajo prekiniti, nekateri voditelji dajejo izjave, ki me osupnejo, à la: »Izrael (pri napadu na Iran) dela umazano delo za vse nas.« Ne, zame ne, čeprav preziram iranski režim! In izraelski premier, ki mu je pri svojih krvavih rokah strašno huda muka, ker je moral sin, revček, že dvakrat prestaviti poroko. Prestaviti poroko! O tem, da tisoči sinov poroke ne bodo nikoli doživeli, ker bodo prej mrtvi zaradi njegovih bomb in bajonetov, ne razmišlja. Svetovni voditelji ob tisočih in tisočih smrtih otrok v svojih izjavah opotekajoče se iščejo ravnotežje med »pravico do obrambe« in popolno odsotnostjo empatije.

Med vrsticami teh uradnih molkov in jecljanj se pretaka nekaj gnilega. Današnji narcisi, preoblečeni v državniške obleke, ne čutijo in ne vidijo ničesar več – razen sebe. In ko jim kdo omeni realnost, jo takoj označijo za teorijo zarote ali produkt političnih nasprotnikov, posnetke neznosnega trpljenja pa za lažne novice.

Ksenija Benedetti: Napovedala sem jima šest mesecev ljubezni. Prehitela sta me.

Trump, Netanjahu in njima podobni – to niso nobeni politiki. To niti ljudje niso. To so nastopači, režiserji resničnostnih šovov, v katerih igrajo boga, žrtev in rešitelja hkrati. Njihov edini cilj je ohraniti pozornost in nahraniti bolan ego. Njihov edini kompas je sla po oblasti, tudi če ob tem zgori ves svet. Pri tem ne potrebujejo dejstev, ta jih ne zanimajo, in če se spotaknejo obnje, jih zanikajo. Potrebujejo samo bombe, kamere, mikrofon in množice zavedenih sledilcev, ki jim kimajo in ploskajo, ne da bi karkoli razumeli. Ti voditelji (ki to niso), oprostite grobemu jeziku, so zreli le za diagnozo.