Za mnoge edini pravi Bond ... James Bond

Tokratna ikona nastopa v enem najbolj ikoničnih prizorov v zgodovini filma. Privlačna zelenooka črnolaska v igralnici izgublja velike vsote v igri chemin-de-fer, vendar igra naprej. Potem vidimo roke moškega na drugi strani mize, ki dobiva, kako mirno odprejo cigaretnico, in zaslišimo njegov glas, ki pravi: »Občudujem vaš pogum, gospodična ...« »Trench ... Sylvia Trench,« odgovori črnolaska in nadaljuje:»Jaz pa občudujem vašo srečo, gospod ...« Kamera se premakne na obraz moškega, ki med prižiganjem cigarete pove: »Bond ... James Bond.« Legenda je bila rojena.

Prizor je z začetka prvega filma po romanih angleškega pisatelja Iana Fleminga, Dr. No, iz leta 1962. Fleming je zdaj že davno mrtev, prav tako režiser filma Terence Young in tudi igralka, ki je upodobila Sylvio Trench, Eunice Gayson. Zato pa je še vedno živ igralec, ki je upodobil Bonda ... Jamesa Bonda. Eden največjih filmskih zvezdnikov Sean Connery bo v torek dopolnil 90 let. Čeprav je že dolgo v igralskem pokoju in se je za njim v tej vlogi zvrstila cela vrsta igralcev, za mnoge ostaja najbolj pravi in celo edini pravi James Bond, najslavnejši fiktivni agent Njenega veličanstva in eden najbolj znanih filmskih akcijskih junakov.

Dvigovalec uteži

Najbolj znani lik, ki ga je Connery upodobil, je Anglež, Londončan, on pa je pravi Škot, doma prav iz prestolnice in drugega največjega mesta te pokrajine na severu velikobritanskega otoka, Edinburgha. Sicer ima tudi nekaj prednikov iz Irske, vendar je vedno poudarjal svoje škotske korenine.

Nič ni kazalo, da bi brata Connery – starejši Thomas Sean, ki so ga klicali Sean, in mlajši Neil Niren – kdaj zajadrala v umetniške vode. Njun oče je bil namreč tovarniški delavec in mama čistilka, torej so bili precej daleč od družine ljubiteljev umetnosti, iz kakršnih pogosto prihajajo igralci. Vendar se je tudi mlajši Neil po resnem vzletu kariere starejšega brata v 60. letih podal na igralsko pot. Sicer danes 82-letnik ni bil zelo uspešen in je večinoma delal kot fasader.

Starejši Connoryjev fant Sean je bil v mladih letih bolj majhne postave. Ko je prišel v puberteto, je začel hitro rasti in pri 18 letih dosegel tudi za današnji čas, kaj šele za povojno zaostalo in bolj lačno kot sito Škotsko v poznih 40. letih 20. stoletja, velikih 188 centimetrov. Njegovo prvo delo je bilo raznašanje mleka po ulicah Edinburgha, ki jih menda še zdaj pozna kot svoj žep.



Sean Connery sodi v generacijo, ki je bila ravno nekaj let premlada, da bi aktivno sodelovala v drugi svetovni vojni. Je pa takoj po njej, leta 1946, ko je dopolnil komaj 16 let, vstopil v vojno mornarico, Royal Navy. Tam je dobil tudi dve tetovaži, ki poudarjata, kar mu je v življenju najbolj pomembno: napisa mama in oče predstavljata družino, napis Scotland Forever (Škotska za vedno) pa je seveda jasen sam po sebi. Med mornariško izkušnjo je služil tudi na letalonosilki HMS Formidable, a so ga iz vojaške službe Njegovega veličanstva – takrat je Britaniji vladal še kralj Jurij VI. – zaradi čira na dvanajsterniku odpustili že po treh letih.

Ker očitno ni najbolj vedel, kaj bi sam s seboj, je počel vse mogoče. Vozil je tovornjak, bil je reševalec na bazenu in še marsikaj; med bolj zanimivimi opravili, ki se jih je lotil, sta bila gotovo poziranje za akte na umetniški akademiji in loščenje krst. Je pa v mornarici začel dvigati uteži, čemur se je še bolj posvetil leta 1951. Čeprav je v 50. letih nastopil tudi na tekmovanju Mr. Universe, je aktivni bodybuilding opustil, menda zato, ker je ugotovil, da se ne more kosati z Američani. Ti so bili v smrkavih letih bodybuildinga pač svetlobna leta pred vsemi drugimi.

Prišel je Bond

V času, ko je še resno treniral, je začel za dodaten zaslužek delati v zakulisju v Kraljevem gledališču v Edinburghu. Tam ga je pritegnila igra in leta 1954 je dobil prvo vlogo v muzikalu Južni Pacifik, kjer je spoznal s pozneje prav tako legendarnim igralcem Michaelom Cainom, s katerim sta še vedno dobra prijatelja.

Začel je dobivati tudi druge gledališke vloge, vloge v televizijskih serijah in končno tudi v filmih. Ob koncu 50. in na začetku 60. let 20. stoletja je bil Connery ne ravno znan, vendar dovolj prepoznaven igralec, da so ga v nekaterih filmih in televizijskih serijah, tudi za britansko javno radiotelevizijo BBC, že izbirali za glavne vloge.

Vendar je bil daleč od statusa zvezdnika. Tega je nesporno dobil leta 1962, ko je nastopil v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No. Tajni agent 007 iz romanov angleškega pisatelja Iana Fleminga se je pred tem poleg v knjigah že pojavil na televiziji, radiu in v stripu, vendar so ga šele filmi spremenili v povsod po svetu znanega junaka. Connery na začetku ni bil najbolj navdušen, da bi nosil elegantne Bondove obleke. Bal se je, da bi ga igranje istega lika v več filmih – ker je Fleming napisal serijo romanov, so tudi filme o njegovem junaku od začetka začrtali kot, kakor se danes temu pravi, franšizo – preveč ukalupilo.



A tudi na drugi strani Connery še zdaleč ni bil prva izbira producentov. Bond je bil v Flemingovih romanih vitek, eleganten tip, kar Škot nikakor ni bil. Producenta Albert Broccoli - Cubby in Harry Saltzman sta najprej načrtovala, da bi vlogo prevzel takratni ameriški superzvezdnik Cary Grant. Vendar ta ni hotel igrati v več kot enem filmu, poleg tega je bil, ker se je bližal 60. letu, najbrž za Bonda nekoliko prestar.

Po še nekaj neuspešnih iskanjih – med kandidati je bil menda Roger Moore, ki je postal Bond v 70. in 80. letih – je na avdicijo prišel Connery. Fleming je bil sprva proti; dejal je, da »išče poveljnika Bonda in ne prevelikega kaskaderja«. Da sta se producenta odločila za Conneryja, naj bi bili zaslužni Broccolijeva žena in Flemingovo dekle; velik, robat in kosmat Škot jima je bil všeč.

Na koncu je Connery Bonda upodobil kar sedemkrat. V prvih petih filmih, potem je enega izpustil. Leta 1971 se je vrnil v Diamanti so večni (Diamonds Are Forever), spet zapustil serijo, vendar je vlogo komandanta odigral še enkrat, v filmu zunaj uradne serije produkcijske hiše Eon, Nikoli ne reci nikoli več (Never Say Never Again, 1983).

Ne samo Bond

Z vlogo Jamesa Bonda je postal globalna filmska zvezda in seksualni simbol. Sicer je res, da se noben igralec, ki je kdaj zaigral očarljivega agenta, ni nikoli več otresel tega, da bi ga vsi povezovali z Bondom, vendar je res tudi, da je to še najbolj uspelo prav Conneryju.

In res je tudi, da mu ni uspelo prav hitro; 70. leta prejšnjega stoletja kljub nekaj opaznim vlogam niso bila njegova najuspešnejša. Veliki povratek je sledil šele sredi 80. let, že precej po srečanju z Abrahamom, ko marsikateri akcijski junak klecne pod pezo let ali nezmernega življenja. V samo dveh letih je nanizal tri izjemne, popolnoma različne vloge, fantazijskem Highlanderju – Borbi nesmrtnikov (Highlander, 1986), srednjeveški kriminalki Ime rože (The name of the rose, 1986) in predvsem v nepozabni kriminalki iz časa prohibicije v ZDA Nedotakljivi (The Untouchables, 1987); za vlogo v zadnjem je dobil tudi svojega edinega oskarja, za moško stransko vlogo.



V naslednjih letih je neumorno igral naprej. Najbolj znane vloge iz njegovega zrelega obdobja so v filmih Indiana Jones in zadnji križarski pohod (Indiana Jones and the Last Crusade, 1989), Lov na Rdeči oktober (The Hunt for Red October, 1990) in Vzhajajoče sonce (Rising Sun, 1993). Da je kljub belim lasem in bradi ter več kot 65 letom še vedno kos tudi zahtevnim akcijskim vlogam, pa je več kot dobro dokazal z glavno vlogo v izjemno uspešnem spektaklu Alcatraz (The Rock, 1996).



Zadnji film, v katerem je zaigral, je bila glavna vloga v akcijski pustolovščini Družba pravih gospodov (The League of Extraordinary Gentlemen, 2003), v kateri je upodobil fiktivnega literarnega afriškega lovca Allana Quatermaina v zrelih letih. Film je bil finančno uspešen – ob vložku 66 milijonov evrov je v kinih prinesel 151 milijonov evrov prihodkov, od izposoje v videotekah in prodaje na nosilcih pa še 72 milijonov evrov –, vendar so ga kritiki raztrgali. Tudi pri nastajanju je šlo marsikaj narobe, zato se je Connery odločil, da se bo igralsko upokojil. »Zasitil sem se ukvarjanja z idioti,« je o filmarjih novih časov povedal po desetletjih izjemne kariere.



Še pred koncem kariere pa je naredil nekaj, kar je bila za marsikaterega ljubitelja filma njegova največja napaka. Zavrnil je vlogo čarovnika Gandalfa v filmski trilogiji Gospodar prstanov, ki je v kina prišla v letih od 2001 do 2003. Razlog je bil, da menda ni razumel, za kaj naj bi pri vlogi sploh šlo. Poleg tega ni hotel za leto in pol na Novo Zelandijo, kamor je svojo ekipo na snemanje odpeljal režiser Peter Jackson.

Na Bahamih

Njegov najbolj znani lik seveda ostaja James Bond. A v nasprotju z agentom, ki mu ženske padajo pod noge, on pa jih po uporabi hitro zavrže, je Connery nekoliko bolj umirjen. Prvič je bil v letih od 1962 do 1973 poročen z igralko Diane Cilento, s katero imata sina Jasona Conneryja, njegovega edinega otroka. Že od leta 1975 pa vztraja v zakonu z leto starejšo francosko slikarko Micheline Roquebrune, čeprav jo je prevaral.



Bolj kot po številu žensk je Connery Bondu – Fleming ga je v knjigah upodobil kot moškega šovinista, a so v filmih to lastnost opustili – podoben po odnosu do njih. Prva žena je postavnega Škota desetletja po ločitvi obtožila, da jo je v zakonu psihično in fizično zlorabljal, pa tudi sam je nekoč bleknil, da ni nič strašnega, če moški kdaj oklofuta žensko, če si ta to zasluži. Za izjavo, zaradi katere bi ga danes pribili na križ, se je potem sicer opravičil, se izmotaval, da so ga narobe razumeli, in dodal, da je kakršnokoli nasilje nad lepšim spolom nesprejemljivo.



Ker se Bondi pogosto dogajajo na eksotičnih otočjih med Mehiškim zalivom in Atlantikom in jih je Connery med snemanji vzljubil, nekaj pa seveda tudi iz davčnih razlogov, zdaj večino časa preživa na bahamskem otoku New Providence. Znan je po tem, da podpira levičarsko nacionalistično Škotsko nacionalno stranko, daleč najmočnejšo stranko v njegovi domači pokrajini, ki se zavzema za samostojno Škotsko. Zato Connery podpira samostojnost Škotske in je leta 2014, pred referendumom o tem vprašanju, vneto agitiral za odcepitev od Velike Britanije. Za njegove poglede je torej precej nenavadno, da ni imel nobenih pomislekov, ko je od britanske kraljice Elizabete II. leta 2000 sprejel naziv viteza.