V nadaljevanju preberite:

Rolling Stonesi niso (bili) zgolj tovarna uspešnic, ampak tudi prava zaklad­nica bolj ali manj resničnih anekdot. Mick Jagger, ki med policijsko racijo liže čokolado Mars z intimnih predelov Marianne Faithfull, Keith Richards, ki mu v Švici zamenjajo kri in ki posnifa pepel svojega očeta, Bill Wyman, ki se sredi štiridesetih spusti v ljubezensko razmerje s 13-letnico … Stonesom lahko očitamo marsikaj, a pustosti nikakor ne.

V zasedbi, ki je na vrhuncu moči med drugim slovela kot ena najbolj umazanih, je s svojo umirjenostjo in uglajenostjo izstopal nedavno preminuli bobnar Charlie Watts. Poleg konstantne tehnične dovršenosti je bil toliko bolj zanimiv prav zaradi pregovorne angleške džentelmenskosti, ki je ob stalnih ekscesih drugih Stonesov še toliko bolj presenečala. O tem najbolje priča anekdota iz sredine osemdesetih let, ko se je bend sestal v Amsterdamu. Richards in Jagger sta pozno v noč raz­glabljala o prihodnjih projektih, nakar se je pevec nenadoma domislil, da mora nujno in takoj govoriti s Charliejem. Ura je bila pet zjutraj.

»Je to moj bobnar?« je zavpil v slušalko. »Kje je moj jebeni bobnar? Takoj zmigaj svojo rit sem dol.« Watts je vstal iz postelje, se obril, oblekel v obleko s kravato, si nadel zloščene čevlje in se iz hotelske sobe odpravil do recepcije, od koder je telefoniral pijani Jagger. Postavil se je predenj in mu prisolil zaušnico, rekoč: »Nikoli več mi ne reci 'moj bobnar'! Ti si moj jebeni pevec!«