Zmote o strpnosti, jezi in nasilju

Pri nas je trenutno ogromno jeze. Za vsakega, ki jo čuti, je upravičena. Pa je ravno tako vedno upravičeno tudi izražanje jeze?
Fotografija: Prevečkrat čakamo, da bodo drugi vse uredili namesto nas. In vsak, ki se bo pogledal v ogledalo, se bo težko izognil jezi. Najprej nase. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Prevečkrat čakamo, da bodo drugi vse uredili namesto nas. In vsak, ki se bo pogledal v ogledalo, se bo težko izognil jezi. Najprej nase. FOTO: Shutterstock

Na družabnih omrežjih in v medijih se jezi krivično pripisuje odgovornost za sedanje razmere. Jeza je poleg veselja edino temeljno čustvo, ki nas napolni z zdravo energijo. Nas naredi aktivne in ustvarjalne. Če se odrečemo jezi, se odrečemo energiji. Izgubimo moč, da ustavimo krivice ali naredimo končno še kaj zase, ne samo za druge. Vsa ostala temeljna čustva imajo obratno funkcijo. Jemljejo nam energijo in nas ustavljajo. Ko na predavanjih tako predstavim jezo, sem vedno deležen začudenih pogledov. Odzovem se s pobudo, naj mi kdo opiše jezo, predvsem tisto, kar naj bi bilo pri njej spornega. Klasični odgovori so kričanje, obtoževanje, zmerjanje, loputanje z vrati, metanje krožnikov … Prav nič od tega ni jeza, vse to je nasilje.

Pri nas je trenutno ogromno jeze. Je upravičena? Smo upravičeno jezni na vlado zaradi ukrepov? Na druge, ker jih ne spoštujejo? Ker se ne cepijo? Ker nas silijo, da se cepimo? Nam očitajo, da smo nesolidarni? Odgovor je preprost. Jeza je intimna stvar posameznika. Za vsakega, ki jo čuti, je upravičena. Zanjo ne potrebujemo dovoljenja. Vsak ima pravico čutiti, kar pač čuti.

Je ravno tako vedno upravičeno tudi izražanje jeze? Seveda ne. Bolj ko se iz intime premikamo v pajčevine odnosov z drugimi, bolj se moramo prilagajati. Velja tudi za jezo, s katero imamo dve pogosti težavi. Prva, da jo čutimo pretirano zaradi nerazrešenih tem iz otroštva ali nezrelosti, ki se kaže v naivnem pogledu na svet okrog nas. Lep primer je pričakovanje, da bodo politiki delovali v naše dobro samo zato, ker smo si za volitve vzeli pet minut časa v štirih letih. Močno pretirana je denimo tudi jeza zaradi ukrepov, ki so jih tako rekoč enake sprejemali po vsem svetu. Načeloma imamo pravico do izražanja jeze, dokler jo izražamo spoštljivo. Vendar ima tudi spoštljiva jeza vpliv na odnose. Če je je po nepotrebnem preveč, po nepotrebnem trpi tudi vzdušje v odnosih. Zrel človek se manj sprašuje, do česa ima pravico, bolj pa o tem, kakšno škodo ali korist bo povzročil s svojim odzivom.

Druga, večja težava je neprimerno izražanje jeze, običajno z nasilnimi odzivi in dejanji. Kje je meja med jezo in nasiljem? Glavna ločnica je, da je jeza namenjena obrambi. Kot taka sporoča, da se nam dela krivica ali nam nekaj ni prav. Nasilje pa je vedno obrnjeno proti nekomu: sebi ali drugemu. Jeza nas ne bi smela ogrožati, navsezadnje se ji vedno lahko umaknemo. Nasilje nas ogroža, pred njim se je težko zavarovati, pri najhujših oblikah se žrtvi onemogoča tudi umik.

Imamo družbeni dogovor o tem, kaj je nasilje in da se ga ne sme tolerirati. Dogovor je dovolj jasno zapisan v zakonu o preprečevanju nasilja v družinah. Treba ga je samo še uporabljati v naši razširjeni družini, ki se ji reče družba. Kot nasilnežev brez sankcij ne bomo ustavili v družinah, jih tudi v družbi ne bomo. Najprej pa se moramo naučiti prepoznati nasilje. In če je le mogoče, se nanj ne odzvati z nasiljem, sicer stopamo v isto blato, iz katerega se želimo rešiti. Nasilje je treba dosledno obsojati in prijavljati nadrejenim, CSD ali policiji.

Nasilje se podcenjuje in prevečkrat tolerira. Po drugi strani pa sta močno precenjeni mirnost in strpnost. Poglejte predsednike republike, ki jih volimo. Se spomnite, da bi kdaj kateri odločneje nastopil pred kamerami ali celo dvignil glas? Če nismo strpni, še ne pomeni, da smo nestrpni. Tako kot nekdo, ki ni velik, ni nujno majhen. Kot čaj, ki ni vroč, ni kar takoj hladen. To naivno črno-belo gledanje je eden od znakov nezrelosti. Za tako mlado državo sicer razumljive, bi pa bil počasi že čas, da ugledamo tudi vmesne sivine.

Nismo kolonija, da se bomo po gandijevsko borili proti krivicam. Če kdo misli, da so državljani iz zrelih demokracij (Švicarji, Nizozemci, Norvežani, Islandci ...) prijazni in strpni, se hudo moti. Strpni so, dokler spoštuješ pravila, sicer si takoj deležen obtožujočih pogledov in kritik. Ostrih in zelo direktnih. Osnovni nadzor in pritisk v zdravih demokracijah izvajajo državljani sami, policija jih pri tem samo podpira in dopolnjuje. Pri nas pa prevečkrat čakamo, da bodo drugi vse uredili namesto nas. Ni drugih – samo mi smo. Kot je rekel Kennedy: čas je, da manj sprašujemo, kaj mora država narediti za nas, in se vprašamo, kaj bomo mi naredili zanjo. In vsak, ki se bo pri tem pogledal v ogledalo, se bo težko izognil jezi. Najprej nase.

Jeza ni prav nič kriva za trenutno družbeno krizo. Združena, usmerjena in pravilno izražena je edino upanje za nujno potrebne spremembe. Edino taka lahko zagotovi dovolj pritiska, da se zadeve obrnejo v pravo smer. Se bomo morali pa pred tem kot posamezniki in kot narod naučiti, kako jo bolje upravljati. Jeza je kot bencin, ki pravilno uporabljen žene naše motorje, po nemarnem razlit pa neti požare. Podobno po nemarnem netimo vsakodnevne družbene požare. Ker dovoljujemo, da nam jeza nekontrolirano (beri: nespoštljivo) uhaja iz kanistrov in se skupaj z nasiljem razliva po satju naših odnosov.

Preberite še:

Komentarji: