Avtomobila, ki vozi tako hitro, ni mogel predvideti
V zgodnjih jutranjih urah, 10. decembra 2016, je bil v središču Ljubljane, v križišču Slovenske in Šubičeve ceste, v trčenju s taksijem, ki ga je vozil Zemir Hušidić, 18-letni Žiga Rekar tako hudo poškodovan, da je kmalu zatem umrl v bolnišnici. Taksist je bil zaradi tragedije zdaj tudi pravnomočno obsojen.
Kot so nam nekaj dni po nesreči povedali pokojnikovi domači, je nesrečni Žiga utrpel hujše poškodbe možganov, umrl pa bi lahko že na kraju dogodka, če ne bi imeli takrat v bližini zabave člani Rdečega križa. Ti so bili takoj pri ponesrečencu, ki so mu pomagali do prihoda reševalcev. Policijska preiskava je že po trčenju pokazala, da se je iz smeri Cankarjeve ceste proti Šubičevi ulici okoli pol treh zjutraj takrat pripeljal 38-letni voznik taksija znamke Mercedes-Benz. Ko je pripeljal pred križišče s Šubičevo ulico, je zaznamovani prehod za pešce ravno prečkal Rekar. »Kljub sunkovitemu zaviranju je taksist trčil v pešca, ki ga je odbilo na pokrov motorja, nato pa je padel na vozišče, kjer je obležal,« so po nesreči dogajanje strnili na ljubljanski policijski upravi in zaključili, da so dijaka srednje zdravstvene šole z reševalnim vozilom odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer pa je kasneje na žalost zaradi prehudih poškodb umrl.
Pred sodnika šele po štirih letih
Rekarjevi družinski člani so pričakovali, da bo primer kmalu prišel na sodišče, a ker zadeva ni bila prioritetna, je pred sodnika prišla šele po skoraj štirih letih. »Obžalujem dogodek, ki se je zgodil. Sem oče treh otrok in prav zaradi tega me je še bolj zaznamoval za vse življenje. Od takrat so minila že skoraj štiri leta in ne pred nesrečo ne po njej nisem storil nobenega cestnoprometnega prekrška,« je 9. novembra 2020 Hušidić dejal v svoj zagovor zaradi povzročitve smrtne prometne nesreče iz malomarnosti. Marca letos je bil nato spoznan za krivega.
S sodbo se ni strinjal, zato se je pritožil na ljubljansko višje sodišče, kjer pa so pred dnevi sklenili, da mu zapor ne uide. »Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, z dne 22. oktobra 2021, potrdilo sodbo tukajšnjega sodišča, ki je imenovanega spoznalo za krivega in zanj določilo tri leta zapora s stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za obdobje dveh let od pravnomočnosti sodbe,« so nam odgovorili na ljubljanskem okrožnem sodišču. Treh višjih sodnikov, Igorja Mokorela, Katarine Turk Lukan in Borisa Gabrijela Hrovata, očitno ni prepričal niti en argument Hušidića oziroma njegovega odvetnika Žige Peternela, ki sta se zavzemala bodisi za izrek pogojne obsodbe bodisi za izrek enoletne kazni oziroma do maksimalno dveh let zapora, da bi lahko obtoženi zaprosil za alternativni način prestajanja kazni.
Vozil prehitro
Hušidić je v Rekarja trčil s hitrostjo 70 kilometrov na uro. Ta je šel takrat čez prehod za pešce sicer ob rdeči luči. Po oceni izvedenca za preiskave prometnih nezgod Vekoslava Kamnikarja se nesreča ne bi zgodila, če bi obtoženi vozil največ 41 kilometrov na uro. Skoraj vse do omenjenega križišča je hitrost na tistem odseku Slovenske ceste, kjer je promet z vozili prepovedan, razen nekaterih izjem, omejena na 30 kilometrov. Nato pa se le 6,25 metra pred krajem trka v nesrečnega fanta, kot je pojasnil Kamnikar, omejitev konča. Usodno trčenje je takrat posnela tudi videonadzorna kamera. Razkrila je, da je bila tik pred nesrečo na strehi Hušidićevega vozila nameščena tabla z napisom taxi. Na fotografiji, posneti tik po nesreči, pa te table ni bilo več videti, zato smo lahko po tragediji slišali, da naj bi jo Hušidić po trku hitro pospravil s strehe in jo poskušal skriti.
Obtoženi je na enem od sojenj izrazil tudi prepričanje, da ga Žiga enostavno ni videl, on pa njega ne. »Če bi me videl, ne bi šel na cesto.« Kljub temu je tožilstvo v pritožbi vztrajalo, da je okrožno sodišče pri višini kazni premalo upoštevalo tudi dejstvo, da pokojni Žiga na tistem odseku Slovenske ceste v središču Ljubljane ni mogel predvideti, da bodo tam vozili avtomobili tudi s tako veliko hitrostjo, saj je tam območje umirjenega prometa. Glede na posnetke videonadzorne kamere je šel Rekar čez prehod za pešce torej ob rdeči luči. Kot je nadaljeval izvedenec Kamnikar, je »precenil hitrost vozila obtoženega, ker je do prehoda za pešce hodil normalno, nato pa je, ko je stopil na prehod, stekel. Kar kaže na to, da je verjetno opazil bližajoče se vozilo obtoženega.« Hušidić je bil po besedah Kamnikarja z vozilom takrat že na nasprotnem, levem pasu vozišča.
