Dojenčka nista pravočasno odpeljala k zdravniku

Staršem umrlega desetmesečnega dojenčka pogojna zaporna kazen, ki jo bosta odslužila z delom v splošno korist.
Fotografija: Starši dojenčka kljub izraziti podhranjenosti, težavam s kašljanjem in dihanjem ter splošnemu slabemu stanju niso odpeljali k zdravniku. FOTO: Getty Images
Odpri galerijo
Starši dojenčka kljub izraziti podhranjenosti, težavam s kašljanjem in dihanjem ter splošnemu slabemu stanju niso odpeljali k zdravniku. FOTO: Getty Images

Ljubljana – Tragična zgodba o smrti desetmesečnega dojenčka, ki je pred sedmimi leti umrl v ljubljanskem kliničnem centru zaradi komplikacij po nezdravljeni pljučnici, je pred časom dobila sodni epilog. Starša malčka, ki ju je tožilstvo posadilo na zatožno klop z očitkom kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, sta s tožilstvom podpisala sporazum o priznanju krivde.

Starša je na podlagi sporazuma sodišče obsodilo na pogojni zaporni kazni, odslužila pa ju bosta z delom v splošno korist. O smrti desetmesečnega dojenčka 9. avgusta 2011 so javnost takrat obvestili s policije in iz ljubljanskega kliničnega centra in je močno odjeknila v javnosti, saj se je sprva ugibalo, da je dojenček umrl zaradi podhranjenosti in veganstva staršev. Pokazalo se je, da je umrl zaradi obsežne pljučnice in komplikacij, ki so sledile, najbolj pa je razburil podatek, da je bil otrok z visoko izobraženimi starši tudi podhranjen, saj je tehtal le dobrih 3600 gramov. Smrt otroka in razmere v družini so vzeli pod drobnogled kriminalisti, z razmerami v družini, kjer je še pet otrok, se je ukvarjal tudi pristojni center za socialno delo.
 

Poleg smrti še zanemarjanje petih otrok


Po končani kriminalistični preiskavi je policija starše kazensko ovadila zaradi smrti dojenčka oziroma suma zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, krško tožilstvo je po dopolnitvi ovadbe decembra 2011 na sodišče vložilo zahtevo za preiskavo. Sodišče jo je uvedlo junija 2013, končana pa je bila junija 2014, pri čemer je sodišče več kot pol leta čakalo na ugotovitve izvedencev medicinske stroke.

Tožilstvo je v začetku avgusta 2014 vložilo obtožbo zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, češ da desetmesečnega dojenčka kljub izraziti podhranjenosti, težavam s kašljanjem in dihanjem ter splošnemu slabemu stanju niso odpeljali k zdravniku. K temu so tožilci dodali še očitek petih kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, ki se nanašajo na druge otroke. Kaznivo dejanje zanemarjanja so videli v tem, da otroci niso imeli izbranega pediatra, starši jih niso peljali na sistematske preglede ter obvezna cepljenja, predvsem pa je bil očitek, da jim niso zagotovili ustrezne in uravnotežene prehrane, potrebne za normalen razvoj. Otroci so imeli vrsto zdravstvenih težav – osteoporozo, nizke vrednosti železa in drugih nujno potrebnih snovi, zastoj v rasti, eden je bil celo izrazito podhranjen ter s hudimi spremembami v možganih zaradi pomanjkanja vitamina B12.



Čeprav je tožilstvo obtožbo vložilo že v začetku avgusta 2014, je do pravnomočnega sodnega epiloga minilo precej časa. Po opravljenem predobravnavnem naroku oziroma naroku o predlogu za izločitev dokazov je sodišče pravnomočno izločilo nekatere dokaze, čemur je sledila izločitev predsednika razpravljajočega senata novembra 2015. Spis je prevzel drugi sodnik; ta je v pripravah za glavno obravnavo odredil izdelavo novega izvedenskega mnenja. Zadeva se je še nekoliko zavlekla zaradi nove zahteve obrambe za izločitev dokazov, šele po pravnomočni odločitvi o tem pa so nastopili pogoji na razpis glavne obravnave.
 

Sporazum s tožilstvom


A klasičnega sojenja potem ni bilo, saj je novomeško okrožno sodišče konec lanskega oktobra od tožilstva prejelo sporazum o priznanju krivde in ga tudi sprejelo ter v skladu njim staršema izreklo po deset mesecev zapora za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti ter po tri mesece za vsako od petih kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja. Nato jima je določilo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki pa so jima jo nadomestili z opravljanjem dela v splošno korist, in sicer s 1400 urami dela, ki sta jih dolžna opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe, so nam potrdili na sodišču.