Bogati naj plačajo zgodovinski dolg
Odzivi na končano konferenco pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov za podnebne spremembe (UNFCCC) so pretežno negativni, manj je tistih, ki kljub pomanjkljivostim končnega dokumenta vidijo dobro osnovo za delo v prihodnje. Med temi je tudi naše ministrstvo za okolje in prostor, kjer poudarjajo pomen sprejetja knjige pravil za uresničitev pariškega sporazuma.
V končni izjavi so se države zavzele za okrepljeno ukrepanje na področju blaženja v trenutnem ključnem desetletju, saj bo za dosego cilja 1,5 stopinje Celzija treba zmanjšati emisije ogljikovega dioksida za 45 odstotkov do leta 2030 (v primerjavi z letom 2010). Predsedujoči konference Alok Sharma je bil vidno pretresen, ko je poslušal očitke več držav, da so v zadnjem trenutku omilili zahteve za opustitev premoga in subvencij za fosilna goriva, pri tem pa priznal, da brez tega dokumenta ne bi mogli sprejeti. Indija je bila namreč jasna, »če ste bogati svojo blaginjo zgradili na fosilnih gorivih in jih še vedno subvencionirate, ne morete zahtevati, da mi opustimo možnost razvoja«.
Od sprejetja podnebne konvencije je minilo že 30 let.
Vsa leta doslej države v razvoju terjajo pomoč od razvitih držav.
Denar za države v razvoju je obljubljen, a zaupanja ni več.
Zaupanja ni več
Predstavnik Kenije je bil še bolj neposreden. Poslušal je voditelje držav na začetku konference, ki so izjavljali, da bo Glasgow prinesel, kar je Pariz obljubil, da je zdaj čas za ukrepanje, veliko jih je omenilo tudi, da gre za otroke in vnuke. »Zaupanje je najpomembnejše v odnosih, a države v razvoju niso bile udarjene enkrat ali dvakrat, temveč desetkrat. V zelenem podnebnem skladu še vedno ni sto milijard dolarjev. Zaupanje je razbito,« je dejal predstavnik Kenije in vprašal še, koliko ljudi mora umreti in stradati, da bodo zaveze držav skladne s cilji.
Nemoralno je govoriti o otrocih bogatih, ko revni že umirajo zaradi podnebnih sprememb.
Nevladne organizacije so zgrožene. »Nemoralno je govoriti o otrocih bogatih, ko revni zaradi podnebnih sprememb že umirajo,« so sporočili predsedstvu konference. Kmetje so opozorili, da potrebujejo programe za kmetijstvo. Domorodna ljudstva hočejo neodvisni finančni mehanizem. Sindikati pa so opozorili, da še nobena država doslej ni imela toliko časa za pripravo podnebne konference, še nikoli mladi in drugi niso bili tako glasni, zato so zbegani, da so zaveze za opustitev premoga zvodenele, da ni nobenih mehanizmov, le obljube. Ženske so povedale, da nimajo več niti časa niti potrpljenja, saj pogajalci upoštevajo samo korporacije. »V Egiptu bomo prevzeli nadzor,« napovedujejo vsi.
45
odstotkov nižje morajo biti emisije 2030, če je cilj omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija.
Minister Andrej Vizjak, trenutno predsedujoči svetu za okolje, je opozoril, da »ne moremo pričakovati, da bodo vsa odprta vprašanja rešena v Glasgowu, nekatera bodo ostala na dnevnem redu prihodnjih pogajanj.« Številne razvite države so se zavezale, da bodo svoje prispevke za države v razvoju povečale, tako da bo cilj sto milijard dolarjev na leto dosežen v prihodnjih letih.
Prevelika pričakovanja
V Umanoteri ob dogovoru, doseženem na podnebni konferenci COP26 v Glasgowu, ugotavljajo, da se velika pričakovanja niso uresničila. Kar je svet trenutno pripravljen narediti, je daleč od tega, kar je potrebno za pravočasno ublažitev podnebne krize, ocenjujejo. Ukrepi v nacionalnih načrtih, ki so jih predložile države, namreč še vedno vodijo v povečanje emisij do leta 2030 in segrevanje nad dvema stopinjama Celzija.
»Evropa je na področju podnebnih politik med najbolj ambicioznimi regijami na svetu. Glede na njen velik zgodovinski prispevek k podnebnim spremembam in tudi zato, ker ima dovolj denarja in znanja, pa bi bilo na mestu, da svoj cilj zmanjšanja emisij do leta 2030 poveča na vsaj 65 odstotkov in podnebno nevtralnost doseže že v desetletju pred sredino stoletja,« menijo v Umaniteri. Eksplicitna navedba fosilnih goriv v zaključnem dokumentu konference pa je kljub vsemu zgodovinska.
Predsednik Z.DEJ Jure Leben je v odzivu zapisal, da bi morale pogodbenice konvencije o spremembi podnebja sprejeti konkretne zaveze za prenehanje uporabe premoga in odpraviti vse škodljive subvencije za fosilna goriva. V Z.DEJ še menijo, da je Slovenija znova zamudila priložnost, saj bi že sedaj lahko bila primer dobre prakse in v Glasgowu predstavila, kako prestrukturirati premogovno regijo.
Ni vse slabo
»Na COP26 se je poleg pogajanj o izvajanju Pariškega sporazuma dogajalo še marsikaj omembe vrednega,« pravijo v Umanoteri. Bilateralni dogovor med ZDA in Kitajsko je kljub šibkim zavezam glede zmanjšanja emisij pomembno politično sporočilo, da sta državi podnebno ukrepanje pripravljeni obravnavati ločeno od preostalih diplomatskih nesoglasij. Več kot 300 držav se je zavezalo, da bodo do leta 2030 zaustavile uničevanje gozdov. Evropa in ZDA sta podpisali iniciativo za zmanjšanje emisij metana. Nekatere države so se zavezale, da bodo opustile premog za pridobivanje energije. Več kot 20 držav in nekateri vodilni proizvajalci avtomobilov so se zavezali koncu motorjev na fosilna goriva do leta 2040. In nenazadnje, več kot 450 bank in finančnih ustanov iz 45 držav je najavilo, da bodo svoje naložbe uskladile s ciljem podnebne nevtralnosti do leta 2050. »Če svet resnično hoče nasloviti podnebne spremembe, je denar na voljo,« opozarjajo v Umanoteri.
