V Ljubljani je več sevanja kot v Krškem

Z elektriko v treh sekundah do 100 kilometrov na uro, a sistem ni bil narejen za električno mobilnost.

Objavljeno
13. september 2019 18.15
Posodobljeno
17. september 2019 11.05
Električni dirkalnik Svarog lahko 100 kilometrov na uro doseže v treh sekundah. FOTO: Borut Tavčar/Delo
Ljubljana - Dijaki 12 razredov srednjih šol so se na že sedmem Elektrofestu malce pobliže spoznali z elektriko. Med drugim so izvedeli, da bi morali 77 let vrteti pedale, da bi s tržnimi cenami odplačali kolo, ki proizvaja elektriko, pa to, da se morajo ob nevihtah zaradi strel izogibati vrhov in tudi, da države z najmanj emisijami na proizvedeno kilovatno uro elektrike kombinirajo obnovljive vire z jedrsko energijo.
 
Največ zanimanja dijakov so pritegnili študenti ljubljanskih fakultet, ki so združeni v ekipi Superior Engineering in z električnim dirkalnikom tekmujejo na mednarodnih študentskih tekmovanjih »Formula Student«. Prvi dirkalnik so sestavili že leta 2016, prvega električnega pa lani. Letos so ga še izboljšali, uporabljajo pa slovenske dele. Dirkalnik doseže hitrost 100 kilometrov na uro v 3,1 sekunde, vgrajen pa ima 80-kilovatni motor slovenskega podjetja Emrax, ki »je med električnimi motorji nekaj takega kot Akrapovič pri izpušnih sistemih«. Elaphe je zagotovil sistem za nadzor koles, v dveh letih je načrt, da bodo pogonska vsa štiri, ne le zadnji par.

image
Baterijski sklop je težak 55 kilogramov, zvarili so jih lasersko. FOTO: Borut Tavčar/Delo


Baterija ima zmogljivost 8,1 kilovatne ure in tehta 55 kilogramov. Dirkalnik Svarog, ki ima karbonsko ohišje, tehta 210 kilogramov, najvišja hitrost pa je 105 kilometrov na uro. A to pri tekmovanjih ni tako pomembno, saj so ravnine kratke. Večina dirkalnikov pa ima težave pri vzdržljivostnem preizkusu, to je pot dolga 22 kilometrov. Sestavljanje dirkalnika traja štiri mesece (vsaka matica mora biti zapisana in ocenjena), stane pa približno 200.000 evrov, zato brez sponzorjev ne bi šlo. Štiri do pet tisoč inženirskih ur dela pa je ocenjenih na 250.000 evrov.

image
Nekaj osnovnih podatkov o pogonu dirkalnika. FOTO: Borut Tavčar/Delo


Eden večjih sponzorjev električnega dirkalnika je Eles. Gregor Goričar, sodelavec Elesa, je povedal, da so se vizije energetskih strokovnjakov iz leta 2006 za 2030 uresničile že zdaj, današnje vizije za 2050 pa se bodo tudi uresničile bistveno prej. V novih vizijah so namreč tudi toplotne črpalke in električna mobilnost, ki pa so velik izziv za elektrodistributerje. Posebej električni avtomobili, ki ob polnjenju zahtevajo zelo veliko elektrike v čim krajšem času. »Sedanji sistem na to ni pripravljen, saj ni bil narejen za tako porabo,« pravi Goričar.

image
Zeleno je presežek, rumeno manjko, to bi sesulo sistem v pol ure, pravi Gregor Goričar. FOTO: Borut Tavčar/Delo


Delujoč sistem bo vključeval decentralizirane in centralizirane vire energije, poraba bo morala biti fleksibilna, odjemalci pa dejavni. Za vse razpršene in nestabilne vire pa bodo nujni hranilniki, med te se lahko ob pametni politiki uvrstijo tudi električni avtomobili. Elektroenergetski sistem je namreč najbolj zapleten sistem, kar jih je človeštvo razvilo. Poraba elektrike se mora v vsakem trenutku ujemati s proizvodnjo, če ni tako, bi sistem razpadel v pol ure.

image
Strele so različne, Slovenijo pa rade izbirajo. FOTO: Borut Tavčar/Delo


Sistem lahko onesposobijo tudi strele. Elektro inštitut Milan Vidmar je dijakom predstavil Scalar, sistem za avtomatsko lokalizacijo atmosferskih razelektritev. V Sloveniji imamo dva senzorja, v državah nekdanje Jugoslavije pa jih je še devet. Najmanj trije senzorji morajo zaznati strelo, da jo lahko locirajo na 200 metrov natančno. Senzorji morajo biti daleč od elektromagnetnega smoga, sredi ničesar.

Strele so različne, večina je negativnih, 10 odstotkov pa je pozitivnih, ki so močnejše in trajajo dlje, tudi do sekunde. Strela potuje s hitrostjo 60 kilometrov na sekundo, zrak okrog nje pa se segreje na 30.000 stopinj Celzija, zato se začne hitro širiti in tako povzroči grom. Strela ima tok 400.000 amperov, toliko kot 20.000 električnih pečic, napetost pa doseže 100 milijonov voltov.

image
Mladi tekmujejo tudi z različnimi roboti, ki ločujejo umazano vodo od čiste in prenašajo škatle. FOTO: Borut Tavčar/Delo


Oddaljenost strele je mogoče preprosto oceniti, tri sekunde je čas, ko je strela oddaljena en kilometer. Osnove za strelo so prah, vlaga in toplota, zato so najpogostejše poleti. Pri nas so strele najpogostejše na severu Primorske, saj vrhovi Alp zelo močno privlačijo strele. Varno ni niti na pobočjih gora, saj se strele lahko lomijo, poleg tega pa ne pod najvišjimi drevesi, na vodi in na ravnini. Če vas nevihta ujame zunaj, je najbolje počepniti v kotlini.

Pravo tekmovanje se je med dijaki razvilo pri poganjanju pedalov kolesa, ki proizvaja elektriko. V dveh minutah so proizvedli med 3,92 in 5,76 vatnih ur elektrike. Za račun pa so vzeli 4,5 vatne ure, kar je 0,0045 kilovatne ure. Na Fakulteti za elektrotehniko so jim povedali, da elektrarne za kilovatno uro dobijo 0,06 evra, kolo pa je stalo 400 evrov, enako sistem za proizvodnjo elektrike in baterija, skupaj 1200 evrov. Z vrtenjem pedalov osem ur bi zaslužili šest centov, v 20 delovnih dneh 1,3 evra, na leto pa 5,5 evra. Kolo bi izplačali v 77 letih. A so dijake pomirili z napovedjo, da bodo lahko izpopolnjeno kolo dobili za uspešno diplomo na njihovi fakulteti.

image
Po osem ur na dan, 20 dni na teden, 77 let. Tako bi odplačali kolo.  FOTO: Borut Tavčar/Delo

 
Gen energija pa je predstavila delovanje jedrske elektrarne. Še pred tem so dijaki videli prikaz, katere države so najbolj zelene pri proizvodnji elektrike. Norveška, ki 99 odstotkov potreb pokrije s hidroelektrarnami, sledijo Švedska, Finska, Francija in Danska, blizu pa je tudi Slovenija. Te države, ki proizvedejo najmanj emisij na kilovatno uro elektrike (cilj je 50 gramov), kombinirajo obnovljive vire energije in jedrsko energijo, posebej izrazita jedrska država je Francija.

image
Kako zelene so države pri proizvodnji elektrike. FOTO: Borut Tavčar/Delo


Poljaki so na drugi strani, med najslabšimi, saj na kilovatno uro (to porabi sušilec za lase, ki dela eno uro) izpustijo skoraj 600 gramov ogljikovega dioksida. Irska je vložila ogromno v vetrnice, a ima to nesrečo, da je tam skoraj vedno oko ciklona in veter ne piha. Piha na Norveškem in Danskem. Slednja ima tretjino proizvodnje elektrike iz vetra, tretjino ji zagotavljajo sončne elektrarne, vseskozi pa ima prižgane tudi termoelektrarne, kar ji slabša emisijsko oceno.

V Gen energiji dijakom sporočajo še, da je v Ljubljani več radioaktivnega sevanja kot v Krškem in jih vabijo, naj to preverijo. To je posledica sestave tal, v Ljubljani so bolj prepustna kot v Krškem, kjer imajo 15-metrsko plast gline.