Zakaj čebela umre

Zavedanje, da je od opraševanja odvisno, koliko hrane bomo imeli, je pri nas še vedno močno. Kdor ga bo poskusil omajati, si upravičeno zasluži boleč pik.
Fotografija: Spoštovanje do čebel se kaže tudi v tem, da so ene od redkih živali, o katerih pravimo, da umrejo, ne pa poginejo. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Spoštovanje do čebel se kaže tudi v tem, da so ene od redkih živali, o katerih pravimo, da umrejo, ne pa poginejo. FOTO: Leon Vidic/Delo

Prebiralci te rubrike in mojih člankov ste doslej najbrž spoznali, da sem neozdravljiva živaloljubka. Nekateri gledajo otroke (da si ne bi kdo česa napačno predstavljal!), drugi gledamo pse. Moje srce bije za kosmate zverine. Ena od takšnih naju je doletela dan pred razglasitvijo epidemije novega koronavirusa. Čeprav statistika ugrizov še vedno raste, imava midva hujši odtegnitveni sindrom, ko za največ pol dneva odrineva kam brez nje, kot ona, ki ob najinem odhodu javka in skovika, kakor da bi jo dajali iz kože.

O dogodivščinah z Lotom, ki ga nisva zadela na lotu, bom vsekakor še pisala, tokrat pa bi raje o drugih, tudi deloma kosmatih, a letečih živalicah, čebelah. Vest, da namerava ministrstvo za kmetijstvo, to je ministrstvo države, ki je izpogajala razglasitev svetovnega dneva čebel, odpraviti predpis, s katerim je kot ena od prvih držav v Evropi prepovedala tri čebelam še posebej nevarne pesticide, s prozornim pojasnilom, da je to podvajanje z evropsko zakonodajo, je čivkaško sceno razburila bolj kot katerakoli druga zgodba, o kateri sem pisala. Zakaj smo tako občutljivi na to, kaj se dogaja s čebelami in drugimi opraševalci, medtem ko po drugih žuželkah prav nič pretanjeno pršimo z biokillom?

Morda zato, ker je to poskus omadeževanja ene od redkih mednarodnih zgodb, v kateri se je Slovenija zasvetila kot zgled. Smo tudi rojstna država začetnika modernega čebelarstva Antona­ Janše. Imamo čebelnjake s čudovitimi panjskimi končnicami, veliko čebelarjev in odličen med. Še vedno dovolj cvetočih travnikov, ki podpirajo veliko pestrost divjih opraševalcev. Spoštovanje do čebel se kaže tudi v tem, da so ene od redkih živali, o katerih pravimo, da umrejo, ne pa poginejo.

A morda se najbolj od vsega bojimo, da bodo te živalce, ki jih še ne znamo prešteti, le vemo, da jih je vsak dan manj, nekega dne dokončno izginile. Nihče ne bo znal pojasniti, zakaj, le s sklonjeno glavo bomo prijeli za čopiče in se odpravili opraševat vsak cvet posebej. Kitajska nočna mora. Zavedanje, da je od opraševanja odvisno, koliko hrane bomo imeli, je pri nas še vedno močno. Kdor ga bo poskusil omajati, si upravičeno zasluži boleč pik.

Preberite še:

Komentarji: