Anonimke ukrojijo marsikatero usodo
Tudi tokrat so se pojavile anonimke z očitki na račun pretendentov za funkcijo guvernerja Banke Slovenije.
Odpri galerijo
Banka Slovenije FOTO: Jože Suhadolnik
Ni prvič, da so ob kandidaturi za pomembno funkcijo v državi v poštne nabiralnike medijev in na naslove političnih strank prišle anonimke z očitki o nepravilnostih, ki naj bi jih kandidat zagrešil. In ne bi bilo prvič, da bi se zapisi anonimnega avtorja izkazali za resnične.
Preverjanje v poslanskih skupinah, ki se jim bodo ta teden predstavili guvernerski kandidati, nakazuje, da nihče od pretendentov na funkcijo (viceguvernerja Primož Dolenc in Marko Bošnjak, Milan M. Cvikl iz sveta direktorjev EBRD, nekdanja viceguvernerka Mejra Festić in Benjamin Jošar, predsednik uprave Triglav Skladov), ne bi preskočil ovire tajnega parlamentarnega glasovanja. Na njem je treba dobiti najmanj 46 poslanskih glasov.
V uradu predsednika republike so se že začeli prvi pogovori s strankarskimi predstavniki v postopku iskanja novega guvernerja Banke Slovenije. Posvete s poslanskimi skupinami pa bo Borut Pahor, kot je znano, opravil v prvem tednu septembra. Stranke so iz predsednikovega urada že povprašali, ali imajo svoj predlog za guvernerskega kandidata. Hkrati so tudi iz politike na urad predsednika naslovili vprašanje o morebitnem obstoju šestega kandidata, ki bi ga za guvernerja predlagal kar predsednik države. Takšen kandidat ne obstaja. Tako se zmanjšuje možnost, da bi novi guverner postal Sibil Svilan, predsednik uprave SID banke, ki v zakulisju vseskozi velja za favorita te zgodbe.
Njegova težava pa je nahrbtnik, povezan z banko LHB, kjer je delal deset let, preden je bil leta 2002 imenovan za državnega sekretarja na finančnem ministrstvu. LHB je razvpita finančna ustanova, ki je nastala leta 1974 v Frankfurtu in je sprva veljala za parkirišče udbovskega denarja, svojo pot pa je končala kot servis za kreditiranje prijateljskih tajkunskih podjetij. Čeprav držijo informacije, da naj bi iz Svilanovih krogov prišel namig o čakanju na klic iz urada predsednika države, se bo to težko zgodilo, saj je bilo v petek predstavnikom parlamentarnih strank po naših informacijah jasno povedano, da Borut Pahor temu ni naklonjen. Hkrati v največji stranki Šarčeve peterice »starim kadrom« niso naklonjeni. »Guverner bi moral postati mlajši, s preteklostjo neobremenjen strokovnjak,« poudarja Brane Golubovič, vodja poslanske skupine LMŠ. Podobno meni Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD. »Poznavajoč tudi stališča Levice, nihče od kandidatov ne bo dobil podpore za izvolitev,« napoveduje. V NSi se bodo odločili po torkovi predstavitvi kandidatov. V SDS molčijo.
Guvernerski kandidati se bodo ta teden predstavili poslanskim skupinam in morda odgovarjali tudi na vprašanja, povezana z anonimkami. Te so prišle tudi na njihove naslove, nam je potrdil prvak NSi Matej Tonin. Tokrat je tarča predvsem Primož Dolenc. V medije sta romala tudi pisanje, povezano s Sibilom Svilanom, in pismo podpore Marku Bošnjaku, ki ga je Borutu Pahorju poslala nekdanja direktorica SDK in Ajpesa Romana Logar. V njem med drugim poudarja, da ni na strani tistih, ki se v Banki Slovenije upirajo računskemu sodišču oziroma neodvisni zunanji reviziji njenega poslovanja. Bošnjak je bil po drugi strani v času kandidature za viceguvernerski položaj že tarča anonimke. O njej so se razpisali mediji, v uradu predsednika države pa so očitke preverili tudi sami. »Kako smo ravnali z anonimkami, je bilo odvisno od vsebine; če je kazala na sum kaznivega dejanja, smo jih predali tudi pristojnim organom, policiji, tožilstvu ali protikorupcijski komisiji. Predsednik države je bil s temi zadevami vedno seznanjen,« pravi Helena Kamnar, njegova nekdanja svetovalka. Eden od vzrokov, da je predsednik Pahor uvedel javno predstavitev kandidatov, ki jih imenuje ali predlaga v izvolitev državnemu zboru, je prav možnost, poudarjajo v njegove uradu, da se najširša javnost na pregleden način seznani tudi z morebitnimi očitki kandidatom in njihovimi pojasnili ali odgovori nanje.
Anonimke so bile sredstvo za vrsto medijskih umorov. Je prav, da jih pri svojem delu uporabljajo tudi novinarji? Enopomenskega odgovora ni. »So primeri, ko takšne stvari človek zlahka zavrača kot nemoralne. Na primer nedavno pismo anonimnih zaskrbljenih gospodarstvenikov o tem, kakšna bi morala biti vlada. V drugih primerih, ko se zdi, da je 'žvižgač' ogrožen, je skrb za identiteto razumljiva. Žvižgače praviloma država preganja. Policija spodbuja prijave kaznivih dejanj, čeprav so anonimne. Pred časom je to organizirala tudi carina, a se je pokazalo, da je bilo 98 odstotkov anonimnih prijav (Slovencev zoper Slovence) lažnivih. Najbrž po načelu pregovorne sosedske ljubezni. Če preverjate anonimne prijave oziroma navedbe v njih, ste opravili raziskovalno delo in anonimne prijave skorajda ne bi bilo treba omenjati. Če pa se zgolj sklicujemo na navedbe, kar se tudi neredko dogaja – po načelu kjer je dim, je tudi ogenj –, je takšno ravnanje nekorektno in ustvarja težko popravljivo škodo,« pojasnjuje Dragan Petrovec, strokovnjak za kriminologijo z ljubljanske pravne fakultete.
Profesorica Sandra Bašić Hrvatin, medijska strokovnjakinja, pa dodaja, da se je pri medijskem linču treba najprej vprašati, kdo ima od tega korist. V spremenjenem medijskem okolju so po njenem mnenju dobile enak status kot dejstva tudi laži, polresnice, alternativna dejstva ter pravica do lastnega mnenja, ne glede na to, kakšno to je.
»O anonimnih pismih, prijavah in podobnih dejanjih je težko imeti enopomensko stališče. So primeri, ko jih človek zlahka zavrača kot nemoralne, v drugih pa je skrb za identiteto razumljiva,« pravi Dragan Petrovec, kriminolog.
Preverjanje v poslanskih skupinah, ki se jim bodo ta teden predstavili guvernerski kandidati, nakazuje, da nihče od pretendentov na funkcijo (viceguvernerja Primož Dolenc in Marko Bošnjak, Milan M. Cvikl iz sveta direktorjev EBRD, nekdanja viceguvernerka Mejra Festić in Benjamin Jošar, predsednik uprave Triglav Skladov), ne bi preskočil ovire tajnega parlamentarnega glasovanja. Na njem je treba dobiti najmanj 46 poslanskih glasov.
V uradu predsednika republike so se že začeli prvi pogovori s strankarskimi predstavniki v postopku iskanja novega guvernerja Banke Slovenije. Posvete s poslanskimi skupinami pa bo Borut Pahor, kot je znano, opravil v prvem tednu septembra. Stranke so iz predsednikovega urada že povprašali, ali imajo svoj predlog za guvernerskega kandidata. Hkrati so tudi iz politike na urad predsednika naslovili vprašanje o morebitnem obstoju šestega kandidata, ki bi ga za guvernerja predlagal kar predsednik države. Takšen kandidat ne obstaja. Tako se zmanjšuje možnost, da bi novi guverner postal Sibil Svilan, predsednik uprave SID banke, ki v zakulisju vseskozi velja za favorita te zgodbe.
Njegova težava pa je nahrbtnik, povezan z banko LHB, kjer je delal deset let, preden je bil leta 2002 imenovan za državnega sekretarja na finančnem ministrstvu. LHB je razvpita finančna ustanova, ki je nastala leta 1974 v Frankfurtu in je sprva veljala za parkirišče udbovskega denarja, svojo pot pa je končala kot servis za kreditiranje prijateljskih tajkunskih podjetij. Čeprav držijo informacije, da naj bi iz Svilanovih krogov prišel namig o čakanju na klic iz urada predsednika države, se bo to težko zgodilo, saj je bilo v petek predstavnikom parlamentarnih strank po naših informacijah jasno povedano, da Borut Pahor temu ni naklonjen. Hkrati v največji stranki Šarčeve peterice »starim kadrom« niso naklonjeni. »Guverner bi moral postati mlajši, s preteklostjo neobremenjen strokovnjak,« poudarja Brane Golubovič, vodja poslanske skupine LMŠ. Podobno meni Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD. »Poznavajoč tudi stališča Levice, nihče od kandidatov ne bo dobil podpore za izvolitev,« napoveduje. V NSi se bodo odločili po torkovi predstavitvi kandidatov. V SDS molčijo.
Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD, v zvezi z usodo sedanjih kandidatov za guvernerja ni optimističen. FOTO: RTV Slovenija
Tudi v uradu predsednika so preverjali
Guvernerski kandidati se bodo ta teden predstavili poslanskim skupinam in morda odgovarjali tudi na vprašanja, povezana z anonimkami. Te so prišle tudi na njihove naslove, nam je potrdil prvak NSi Matej Tonin. Tokrat je tarča predvsem Primož Dolenc. V medije sta romala tudi pisanje, povezano s Sibilom Svilanom, in pismo podpore Marku Bošnjaku, ki ga je Borutu Pahorju poslala nekdanja direktorica SDK in Ajpesa Romana Logar. V njem med drugim poudarja, da ni na strani tistih, ki se v Banki Slovenije upirajo računskemu sodišču oziroma neodvisni zunanji reviziji njenega poslovanja. Bošnjak je bil po drugi strani v času kandidature za viceguvernerski položaj že tarča anonimke. O njej so se razpisali mediji, v uradu predsednika države pa so očitke preverili tudi sami. »Kako smo ravnali z anonimkami, je bilo odvisno od vsebine; če je kazala na sum kaznivega dejanja, smo jih predali tudi pristojnim organom, policiji, tožilstvu ali protikorupcijski komisiji. Predsednik države je bil s temi zadevami vedno seznanjen,« pravi Helena Kamnar, njegova nekdanja svetovalka. Eden od vzrokov, da je predsednik Pahor uvedel javno predstavitev kandidatov, ki jih imenuje ali predlaga v izvolitev državnemu zboru, je prav možnost, poudarjajo v njegove uradu, da se najširša javnost na pregleden način seznani tudi z morebitnimi očitki kandidatom in njihovimi pojasnili ali odgovori nanje.
Kjer je dim, ni nujno tudi ogenj
Anonimke so bile sredstvo za vrsto medijskih umorov. Je prav, da jih pri svojem delu uporabljajo tudi novinarji? Enopomenskega odgovora ni. »So primeri, ko takšne stvari človek zlahka zavrača kot nemoralne. Na primer nedavno pismo anonimnih zaskrbljenih gospodarstvenikov o tem, kakšna bi morala biti vlada. V drugih primerih, ko se zdi, da je 'žvižgač' ogrožen, je skrb za identiteto razumljiva. Žvižgače praviloma država preganja. Policija spodbuja prijave kaznivih dejanj, čeprav so anonimne. Pred časom je to organizirala tudi carina, a se je pokazalo, da je bilo 98 odstotkov anonimnih prijav (Slovencev zoper Slovence) lažnivih. Najbrž po načelu pregovorne sosedske ljubezni. Če preverjate anonimne prijave oziroma navedbe v njih, ste opravili raziskovalno delo in anonimne prijave skorajda ne bi bilo treba omenjati. Če pa se zgolj sklicujemo na navedbe, kar se tudi neredko dogaja – po načelu kjer je dim, je tudi ogenj –, je takšno ravnanje nekorektno in ustvarja težko popravljivo škodo,« pojasnjuje Dragan Petrovec, strokovnjak za kriminologijo z ljubljanske pravne fakultete.
Dragan Petrovec, kriminolog, meni, da enopomenskega odgovora glede anonimk ni. FOTO: Mavric Pivk
Profesorica Sandra Bašić Hrvatin, medijska strokovnjakinja, pa dodaja, da se je pri medijskem linču treba najprej vprašati, kdo ima od tega korist. V spremenjenem medijskem okolju so po njenem mnenju dobile enak status kot dejstva tudi laži, polresnice, alternativna dejstva ter pravica do lastnega mnenja, ne glede na to, kakšno to je.
Kdo je doživel medijski linčFrance Arhar, kandidat za predsednika države leta 2002: njegova podpora je v anketah strmoglavila, ko je anonimnež medije obvestil o njegovi astronomski plači na funkciji predsednika uprave Vzajemna. Arhar o njej ni hotel govoriti, mediji pa so se razpisali, da je na mesec prejemal okoli tri milijone tolarjev bruto. Število se je nato izkazalo za pravo.
Gregor Golobič: v funkciji ministra za šolstvo ga je doletel očitek, da je medijem lagal o svojem premoženju, saj je bil lastniško udeležen v zagorskem podjetju Ultra. Anonimka je tudi trdila, da so Ultra in z njo povezana podjetja pri NLB dobili 21 milijonov evrov nezavarovanih kreditov, ki jih je s svojimi poznanstvi omogočil prav Golobič. Zaradi zavajanja javnosti so mediji začeli postavljati vprašanje, ali naj ostane na ministrskem položaju.
Katarina Kresal: medijskemu linču je bila izpostavljena kot tedanja notranja ministrica in predsednica stranke LDS. Od ljubljenke medijev se je njen status pri novinarjih močno spremenil po izbruhu afere najema prostorov za Nacionalni preiskovalni urad in afere Baričevič. Kresalova je prva političarka, ki je v zgodovini samostojne Slovenije odstopila s položaja zaradi suma korupcije.
Gregor Virant: ko je začel ustanavljati svojo stranko, ga je doletela anonimka o njegovi domnevni istospolni usmerjenosti, pokopala pa ga je afera o nadomestilih, ko je v javnost pred volitvami leta 2011 prišla informacija, da je dve leti pred tem po pogodbah, medtem ko je v žep dvanajst mesecev spravljal državno nadomestilo kot nekdanji notranji minister, obilno služil še s honorarji. Virant je tedaj dejal, da se mu je zgodil medijski umor, ko se je pokazalo, da bi utegnil postati premier in koga s tem ogroziti.
Matej Tonin: prvak NSi in predsednik državnega zbora z najkrajšim stažem v zgodovini Slovenije meni, da je žrtev najnovejšega medijskega linča, ko je pripravil predlog mini reforme poslanskih privilegijev, čeprav znotraj obstoječega proračuna. Spremembe je usklajeval z vsemi poslanskimi skupinami, nato pa bil edini tarča medijskega stampeda. To je po njegovem mnenju posledica maščevanja Levice, ki ji ni hotel priznati statusa opozicije.
Gregor Golobič: v funkciji ministra za šolstvo ga je doletel očitek, da je medijem lagal o svojem premoženju, saj je bil lastniško udeležen v zagorskem podjetju Ultra. Anonimka je tudi trdila, da so Ultra in z njo povezana podjetja pri NLB dobili 21 milijonov evrov nezavarovanih kreditov, ki jih je s svojimi poznanstvi omogočil prav Golobič. Zaradi zavajanja javnosti so mediji začeli postavljati vprašanje, ali naj ostane na ministrskem položaju.
Katarina Kresal: medijskemu linču je bila izpostavljena kot tedanja notranja ministrica in predsednica stranke LDS. Od ljubljenke medijev se je njen status pri novinarjih močno spremenil po izbruhu afere najema prostorov za Nacionalni preiskovalni urad in afere Baričevič. Kresalova je prva političarka, ki je v zgodovini samostojne Slovenije odstopila s položaja zaradi suma korupcije.
Gregor Virant: ko je začel ustanavljati svojo stranko, ga je doletela anonimka o njegovi domnevni istospolni usmerjenosti, pokopala pa ga je afera o nadomestilih, ko je v javnost pred volitvami leta 2011 prišla informacija, da je dve leti pred tem po pogodbah, medtem ko je v žep dvanajst mesecev spravljal državno nadomestilo kot nekdanji notranji minister, obilno služil še s honorarji. Virant je tedaj dejal, da se mu je zgodil medijski umor, ko se je pokazalo, da bi utegnil postati premier in koga s tem ogroziti.
Matej Tonin: prvak NSi in predsednik državnega zbora z najkrajšim stažem v zgodovini Slovenije meni, da je žrtev najnovejšega medijskega linča, ko je pripravil predlog mini reforme poslanskih privilegijev, čeprav znotraj obstoječega proračuna. Spremembe je usklajeval z vsemi poslanskimi skupinami, nato pa bil edini tarča medijskega stampeda. To je po njegovem mnenju posledica maščevanja Levice, ki ji ni hotel priznati statusa opozicije.
