Brez cepljenja naprej v preteklost

Če bi starši videli grozljive slike bolezni, bi svoje otroke proti boleznim cepili.
Fotografija: V Ljubljani je spet cepljenih 90 odstotkov otrok.
Odpri galerijo
V Ljubljani je spet cepljenih 90 odstotkov otrok.

Ljubljana - Vsako leto umre 1,5 milijona otrok zaradi bolezni, ki bi jih s cepljenjem lahko preprečili, in to večinoma v afriških, azijskih in južnoameriških državah. V Srbiji je v zadnjem letu za ošpicami zbolelo več kot 4500 ljudi, 13 jih je umrlo, med njimi majhni otroci, ki jih starši niso dali cepiti. In pri nas? Na Kranjskem je leta 1890 umrlo 6600 otrok, mlajših od deset let. Visoko na lestvici vzrokov so bile nalezljive bolezni. Cepljenje je spremenilo vse. Danes zaradi bolezni, proti katerim se cepimo, ne umre nihče več. Slovenski otroci so obvezno cepljeni proti devetim boleznim. Kljub podatkom, ki govorijo v prid cepljenju, pa tej zaščiti proti boleznim zaupa manj kot polovica slovenskih mater, desetina pa ji izrecno nasprotuje. Le dobra polovica mater bi dala otroka cepiti, če cepljenje ne bi bilo obvezno, je pokazala raziskava, izvedena med letoma 2015 in 2017 pod vodstvom dr. Dejana Verčiča s fakultete za družbene vede v Ljubljani. »Nasprotovanje cepljenju ima različne vzroke, od svetega egoizma, neznanja in strahu, do življenjskega stila, poslovnih, politično-moralnih pa vse do verskih vzrokov. To se dogaja v času, ko se zmanjšuje zaupanje v vse vrste avtoritet, vključno z univerzo in znanostjo,« ugotavlja Verčič. Družbeni mediji pa vzbujajo občutek, da je znanje o vsem dostopno vsakomur. A matere še vedno najbolj zaupajo zdravnikom (85 odstotkov) in sestram (74 odstotkov), je še pokazala raziskava. Kaj pravijo zdravniki? »Dilema, s katero se ukvarjajo starši, je napačna. Razmišljajo: ali bom dal otroka cepiti in bo dobil avtizem, epilepsijo ali motnjo pozornosti, kar sploh ni dokazano, ali pa ga ne bom dal in tega ne bo dobil. Prava dilema je: ali bom dal otroka cepiti ali pa bo ta zbolel za katero od hudih bolezni. Starši ne vedo, kako težke so te bolezni,« pojasni zdravnica Nena Kopčevar Guček. »V epidemioloških študijah, ki so zajele več tisoč otrok v daljšem časovnem obdobju, so ugotovili, da med cepljenjem in pojavom avtizma ni vzročne povezanosti, pa ljudje kljub temu govorijo o tem,« pove pediater Marko Pokorn. V Sloveniji je precepljenost še dovolj velika, da so bolezni pod nadzorom. Proticepilni miti pa nas utegnejo vrniti v preteklost, ko so nalezljive bolezni množično morile. Brez cepljenja naprej v preteklost Čeprav so v javnosti pogoste polemike o cepljenju in so proticepilno naravnani starši zelo aktivni, svojih otrok pa ne dajo cepit, podatki kažejo, da se delež obvezno cepljenih spet povečuje. To je pomembno predvsem za Ljubljano. Preliminarni podatki Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja za leto 2017 kažejo, da je bilo v programu obveznega cepljenja proti ošpicam, mumpsu in rdečkam v državi cepljenih 93,2 odstotka otrok (leto prej 92), proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilisum influence tipa B pa 94,2-odstotka otrok (leto prej 94,1). V Ljubljani je delež cepljenih spet 90-odstoten, kar je zelo pomembno, saj se je leto prej zmanjšal na za kolektivno zaščito kritičnih 88 odstotkov. Le 46 odstotkov deklic cepljenih proti HPV Delež neobveznih, čeprav za otroke brezplačnih cepljenj, pa je zelo majhen. Proti virusu HPV, ki povzroča raka materničnega vratu, je bilo v šolskem letu 2016/2017 cepljenih le 46 odstotkov deklic v Sloveniji. Cepivo je razmeroma novo in ljudje mu na začetku niso zaupali. »Na podlagi številnih kliničnih raziskav v prvih desetih letih po uvedbi cepiva HPV lahko z gotovostjo trdimo, da je cepivo zelo učinkovito in tudi zelo varno. Po cepljenju se vzpostavi visoka raven zaščitnih protiteles, ki zagotavlja dolgotrajno, najverjetneje doživljenjsko zaščito. Prvi podatki so zelo spodbudni: v državah in na področjih z visoko stopnjo precepljenosti je že opazen trend zmanjševanja pojavnosti okužb, pogostosti genitalnih bradavic in predrakavih sprememb na materničnem vratu,« ugotavljata prof. dr. Mario Poljak in dr. Anja Šterbenc. Podobno nizko, 55-odstotno, je tudi prostovoljno cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, ki povzročajo različna vnetja, nevarna predvsem za majhne otroke in starostnike. Zakaj je kolektivna zaščita tako zelo pomembna? Zaradi tistih, ki ne smejo biti cepljeni, bodisi ker so genetsko bodisi zaradi bolezni (na primer rak) imunsko oslabljeni, odgovarjajo zdravniki. Svet pa je tudi globalna vas. Odprte meje tudi za bolezni »Prihajajo legalni in ilegalni begunci. Z njimi sem se srečevala v ambulanti za begunce, ko so bežali skozi Slovenijo. Bili so v dolgih vrstah, ožuljeni, imeli so glavobole, bilo jim je slabo, med njimi so bile nosečnice. Mislite, da sem kogarkoli vprašala, ali je cepljen? In da sem potem napisala poročilo? Nisem, ker nisem imela časa. A ti ljudje so tu, v Evropi in pri nas. Pojavljajo se bolezni: v severni Angliji, Italiji, Nemčiji. Italija se je bliskovito odzvala in ukrepe zelo zaostrila: necepljeni ne smejo več v šolo. Pri nas pa smo po televiziji slišali očitek, da smo z zaostritvami v socializmu, v Ameriki pa da je drugače. Seveda, tam cepljenje ni obvezno. Ko pa otroka vpišejo v šolo, ga tam ne sprejmejo, če ni cepljen. Tudi ko sem prišla kot Fulbrightov štipendist v ZDA na univerzo, so od mene zahtevali ne samo zdravniško potrdilo o cepljenju, ampak tudi dokazilo o datumih cepljenja. Če jih nimaš, se moraš še enkrat cepiti! To je najvišja stopnja demokracije. Ovira je drugje. Ne ob rojstvu, pač pa pozneje. Zdravniki in drugi zdravstveni delavci smo zavezani profesionalnim informacijam,« je povedala Nena Kopčevar Guček, zdravnica iz Ljubljane. Cepljenje mali strošek, bolezen veliki Starši imajo vse polno pomislekov proti cepljenju. Ne zaupajo strokovnjakom, bolj verjamejo besedi »znanca«. Eden od vzrokov proti so neželeni učinki. A teh je malo, večinoma so blagi in kratkotrajni (glej graf). Pogosta navedba je, da farmacevtska industrija na račun cepljenja bogati. »Ne pomislijo, kakšni šele bi bili zaslužki farmacije, če bi se vse te bolezni, proti katerim se cepimo, razvile,« spomni Urban Praprotnik, ki skupaj z ženo Jasmino najprej svojih štirih otrok nista cepila, ko sta dva od njih zbolela, sta jih cepila. »Bolezen otrok je prava zaušnica za starše. Kašljala sta cele noči, vsi smo bili izčrpani, zaspani. Kaj bi šele bilo, če bi dobila še kako drugo bolezen?« je opisal. Starši so zmedeni, meni. Ko slišijo proticepilce, ki učijo, da je zbolevanje koristno, in ko na spletu berejo o vseh nevarnostih, se jih poloti dvom. Če bi takrat slišali pravo informacijo od zdravnika ali kake uradne institucije, bi bila njihova odločitev za cepljenje lažja in hitrejša. Grozljive slike Tudi zato, da bi lahko natančneje odgovarjali staršem, so tudi za zdravnike, študente medicine in medicinske sestre po vsej državi organizirana dodatna izobraževanja. Prejšnji teden se jih je samo v Ljubljani izobraževalo več kot 500. Oboji se sicer učijo o cepljenju veliko že med študijem, zdravniki kar pri desetih predmetih v vseh šestih letnikih. Toda: »Starejše zdravnike in sestre je Zujf poslal v pokoj, mlajši pa nekaterih bolezni nismo še nikoli videli in jih na hitro težje prepoznamo,« pove dr. Marko Pokorn. Pokazal je slike bolnih otrok iz preteklosti: grozljive podobe, ki jih danes na srečo ne vidimo več.

Več iz te teme:

Komentarji: