Delova podmornica, ki zna leteti po zraku
Ivo Oman, tiskarsko središče: Bili smo eden redkih časopisov v svetu s tako naprednim in modernim redakcijskim sistemom
Odpri galerijo
Ivo Oman, takratni tehnični direktor Dela, zaganja rotacijo v novem tiskarskem središču ob 40. obletnici Dela. Foto Blaž Samec
Ljubljana – Časopisov ne bi bilo brez novinarjev in grafikov oziroma ljudi, ki poskrbijo za to, da so časopisi natisnjeni na papir. V medijski hiši Delo za to skrbijo v Delovem tiskarskem središču. O njegovem nastanku in razvoju smo se pogovarjali z Ivom Omanom, dolgoletnim direktorjem tiskarskega središča v devetdesetih letih in prvih letih sedanjega stoletja.
Po poklicu sem bil ročni stavec, poznal sem vse poklice grafične priprave, bolj kot tiskar. Jaz sem »fecal«, se je reklo, bil sem ročni stavec na svinec. Imel si vrstičnik, v katerega si nastavil širino vrstico in si črke zložil po zaporedju. In to si potem razmetal in spet sestavil. Takrat, ko sem prišel na Delo, je bil že narejen korak naprej od svinca. Delali smo s fotostavkom, kjer se je svinec zamenjal s posameznimi osvetljenimi črkami. Še zmeraj pa je veljal Gutenbergov princip: sestavljanje črk v zaporedje, besede ... Delo je to delalo do konca osemdesetih let in v tem procesu ni bilo nobene povezave s kakšnim redakcijskim sistemom. Takrat se je še vse pisalo na pisalni stroj, vse, kar je bilo tedaj modernega na Delu, s čimer smo se lahko pohvalili in kazali tujim obiskovalcem, je bila zračna pošta.
Konec osemdesetih, že ko je razpadala Jugoslavija in z njo tudi Časopisno-grafično podjetje Delo, smo naredili razvojni program, kako to spremeniti. Takrat je bilo v sistemu Dela zaposlenih 2400 ljudi, bilo je 13 tozdov in je seveda vsak vlekel na svoj konec. Ante Mahkota je delal elaborate, da je oblast Delu dajala subvencije, v zadnjih letih osemdesetih je ta znašala kake tri milijone mark. Večina tega denarja ni šla v časopisni del, ampak v tiskarno, in še to ne za tisk časopisov, ampak za knjižni program. Veliko tega denarja pa se je porazgubilo v množici tozdov. Potem sem konec osemdesetih naredil elaborat za grafično pripravo, in spomnim se, da se je leta 1990 odprla pot na Svetovni banki za financiranje tega projekta. Pri tem nam je veliko pomagal Janko Smole, nekdanji jugoslovanski finančni minister. Spomnim se, da je iz moje pisarne klical v Washington, nekega Gustafssona, ki je bil eden od direktorjev na Svetovni banki. Rekel mu je, da je naš projekt že tako daleč, da ne razume, kaj mečkajo in kaj sploh še hočejo od nas. Tedaj je Jugoslavija že razpadala, in seveda so se v Washingtonu spraševali, kdo bo pa razpadajoči državi dal kredit. Smole je z nekaj klici dosegel, da je dobila Jugoslavija še ta kredit, posebej za Delo. Pa Jugoslavije skorajda ni bilo več. A so ga odobrili, na odobritvi je pisalo »YU project, prepress, Delo, Yugoslavia«. Ta denar smo črpali za reprostudio, kot prvo fazo razvoja Dela, ker smo bili v groznem zaostanku v primerjavi z drugimi.
Na Svetovni banki vseeno niso bili od muh. Denar so nam sicer dali, seveda pod hudimi obrestnimi pogoji, »ampak zahtevamo pa, da sklenete pogodbe, mi pa bomo plačali te pogodbe s Finci«, so pogojevali. Morali smo skleniti pogodbo z razvojnim inštitutom glavnega finskega tiskarskega lobija. Finci so bili največji proizvajalci papirja na svetu in so hoteli vedeti, v katero smer gre razvoj tiska. Zato so imeli ta inštitut – Wett, ki je strokovno podpiral naš tehnološki projekt. Oni so tudi poročali Svetovni banki, kako napredujemo s projektom. Njihovi strokovnjaki so nam strokovno svetovali, organizirali so nam usposabljanje na Finskem. Tako smo ob koncu osamosvojitvene vojne v Sloveniji končali reprostudio in ga moderno opremili.
Še zdaj se spomnim, da sem moral ob začetku spopadov v Sloveniji zaustaviti dobavo dela grafične opreme. Ta je prihajala iz Nemčije, iz Kiela, tu pa vojna. Klicali smo, da je ostala v Nemčiji, jo tam uskladiščili. To je bil prvi korak, naslednji pa je bil dobava redakcijskega sistema. Tudi pri tem so nam Finci veliko pomagali. Takrat je bilo na voljo veliko redakcijskih sistemov: Linotype, Monotype … Vsi so temeljili na starih stavnih sistemih, ki so se transformirali v redakcijske, poleg tega pa so bili strašansko dragi. Če se ne motim, je samo en terminal stal od 40.000 do 50.000 nemških mark. Za novinarja so bili ponavadi zelo neprijazni, ker si moral med pisanjem pisati tudi oznake, ki so jih včasih imeli stavci za velikost in oblike črk.
Ja, mi smo se raje odločili za Nextov redakcijski sistem, ki ga je razvil Steve Jobbs. Po mojem prepričanju je bil naslednjih 15 let zelo učinkovit in uspešen za časopis. Bil je bolj odprt sistem, lahko smo ga nadgrajevali in prilagajali našim potrebam. To so nam svetovali tudi Finci, ki so nam odsvetovali zaprte sisteme tipa Linotype, ki so vsi temeljili na logiki stare grafične priprave. Next je že tedaj imel mrežo, distribuirano bazo podatkov, mi smo delali workflow, paginacijo … Kako velika vrednost je to bila. Lahko rečem, da smo bili tedaj eden redkih časopisov v svetu s tako naprednim in modernim redakcijskim sistemom. Celo New York Times je bil za nami.
Za Delovo tiskarsko središče pa ima veliko masla na glavi Jure Apih. On je tako forsiral barve, da bi dobil oglase, akcedenco, zahteven vroči tisk. Na začetku ga s tiskarskega stališča sploh nismo razumeli, kaj šele da bi mu sledili. Ko smo njegove tržne zahteve poskušali predstaviti našim dobaviteljem v svetu, so ti sprožili takšne čenče, da najprej sploh nismo mogli verjeti, češ da na Delu hočemo »letečo podmornico«, torej nekaj nepredstavljivega. Res je, da smo objavili razpis za tiskarski stroj, ki bi znal tiskati časopis in revijo. In to je zanje pomenilo, kot da zahtevamo podmornico, ki leta po zraku. Tu smo spet imeli srečo s Finci, saj so poznali dobavitelja, ki je nekemu turškemu založniku naredil klasično časopisno rotacijo, k njej pa je dodal peči in je lahko delal tako imenovani akcedenčni tisk, suhi tisk. Ko smo to videli, smo potem še bolj pritisnili na dobavitelje. Počasi smo prišli do tega, da smo lahko razpisali tender, kakšen tisk hoče imeti Delo. In tako se je zgodil fazni razvoj tiskarskega središča, kot ga poznamo danes.
Ivo, kako si zašel v ta poklic?
Po poklicu sem bil ročni stavec, poznal sem vse poklice grafične priprave, bolj kot tiskar. Jaz sem »fecal«, se je reklo, bil sem ročni stavec na svinec. Imel si vrstičnik, v katerega si nastavil širino vrstico in si črke zložil po zaporedju. In to si potem razmetal in spet sestavil. Takrat, ko sem prišel na Delo, je bil že narejen korak naprej od svinca. Delali smo s fotostavkom, kjer se je svinec zamenjal s posameznimi osvetljenimi črkami. Še zmeraj pa je veljal Gutenbergov princip: sestavljanje črk v zaporedje, besede ... Delo je to delalo do konca osemdesetih let in v tem procesu ni bilo nobene povezave s kakšnim redakcijskim sistemom. Takrat se je še vse pisalo na pisalni stroj, vse, kar je bilo tedaj modernega na Delu, s čimer smo se lahko pohvalili in kazali tujim obiskovalcem, je bila zračna pošta.
Kdaj se je zgodil premik?
Konec osemdesetih, že ko je razpadala Jugoslavija in z njo tudi Časopisno-grafično podjetje Delo, smo naredili razvojni program, kako to spremeniti. Takrat je bilo v sistemu Dela zaposlenih 2400 ljudi, bilo je 13 tozdov in je seveda vsak vlekel na svoj konec. Ante Mahkota je delal elaborate, da je oblast Delu dajala subvencije, v zadnjih letih osemdesetih je ta znašala kake tri milijone mark. Večina tega denarja ni šla v časopisni del, ampak v tiskarno, in še to ne za tisk časopisov, ampak za knjižni program. Veliko tega denarja pa se je porazgubilo v množici tozdov. Potem sem konec osemdesetih naredil elaborat za grafično pripravo, in spomnim se, da se je leta 1990 odprla pot na Svetovni banki za financiranje tega projekta. Pri tem nam je veliko pomagal Janko Smole, nekdanji jugoslovanski finančni minister. Spomnim se, da je iz moje pisarne klical v Washington, nekega Gustafssona, ki je bil eden od direktorjev na Svetovni banki. Rekel mu je, da je naš projekt že tako daleč, da ne razume, kaj mečkajo in kaj sploh še hočejo od nas. Tedaj je Jugoslavija že razpadala, in seveda so se v Washingtonu spraševali, kdo bo pa razpadajoči državi dal kredit. Smole je z nekaj klici dosegel, da je dobila Jugoslavija še ta kredit, posebej za Delo. Pa Jugoslavije skorajda ni bilo več. A so ga odobrili, na odobritvi je pisalo »YU project, prepress, Delo, Yugoslavia«. Ta denar smo črpali za reprostudio, kot prvo fazo razvoja Dela, ker smo bili v groznem zaostanku v primerjavi z drugimi.
Pogoji so morali biti takrat kar hudi?
Na Svetovni banki vseeno niso bili od muh. Denar so nam sicer dali, seveda pod hudimi obrestnimi pogoji, »ampak zahtevamo pa, da sklenete pogodbe, mi pa bomo plačali te pogodbe s Finci«, so pogojevali. Morali smo skleniti pogodbo z razvojnim inštitutom glavnega finskega tiskarskega lobija. Finci so bili največji proizvajalci papirja na svetu in so hoteli vedeti, v katero smer gre razvoj tiska. Zato so imeli ta inštitut – Wett, ki je strokovno podpiral naš tehnološki projekt. Oni so tudi poročali Svetovni banki, kako napredujemo s projektom. Njihovi strokovnjaki so nam strokovno svetovali, organizirali so nam usposabljanje na Finskem. Tako smo ob koncu osamosvojitvene vojne v Sloveniji končali reprostudio in ga moderno opremili.
Vas vojna za Slovenijo ni ovirala?
Še zdaj se spomnim, da sem moral ob začetku spopadov v Sloveniji zaustaviti dobavo dela grafične opreme. Ta je prihajala iz Nemčije, iz Kiela, tu pa vojna. Klicali smo, da je ostala v Nemčiji, jo tam uskladiščili. To je bil prvi korak, naslednji pa je bil dobava redakcijskega sistema. Tudi pri tem so nam Finci veliko pomagali. Takrat je bilo na voljo veliko redakcijskih sistemov: Linotype, Monotype … Vsi so temeljili na starih stavnih sistemih, ki so se transformirali v redakcijske, poleg tega pa so bili strašansko dragi. Če se ne motim, je samo en terminal stal od 40.000 do 50.000 nemških mark. Za novinarja so bili ponavadi zelo neprijazni, ker si moral med pisanjem pisati tudi oznake, ki so jih včasih imeli stavci za velikost in oblike črk.
Kolikor se spomnim, smo na Delu imeli na začetku devetdesetih že Nexte.
Ja, mi smo se raje odločili za Nextov redakcijski sistem, ki ga je razvil Steve Jobbs. Po mojem prepričanju je bil naslednjih 15 let zelo učinkovit in uspešen za časopis. Bil je bolj odprt sistem, lahko smo ga nadgrajevali in prilagajali našim potrebam. To so nam svetovali tudi Finci, ki so nam odsvetovali zaprte sisteme tipa Linotype, ki so vsi temeljili na logiki stare grafične priprave. Next je že tedaj imel mrežo, distribuirano bazo podatkov, mi smo delali workflow, paginacijo … Kako velika vrednost je to bila. Lahko rečem, da smo bili tedaj eden redkih časopisov v svetu s tako naprednim in modernim redakcijskim sistemom. Celo New York Times je bil za nami.
Za Delovo tiskarsko središče pa ima veliko masla na glavi Jure Apih. On je tako forsiral barve, da bi dobil oglase, akcedenco, zahteven vroči tisk. Na začetku ga s tiskarskega stališča sploh nismo razumeli, kaj šele da bi mu sledili. Ko smo njegove tržne zahteve poskušali predstaviti našim dobaviteljem v svetu, so ti sprožili takšne čenče, da najprej sploh nismo mogli verjeti, češ da na Delu hočemo »letečo podmornico«, torej nekaj nepredstavljivega. Res je, da smo objavili razpis za tiskarski stroj, ki bi znal tiskati časopis in revijo. In to je zanje pomenilo, kot da zahtevamo podmornico, ki leta po zraku. Tu smo spet imeli srečo s Finci, saj so poznali dobavitelja, ki je nekemu turškemu založniku naredil klasično časopisno rotacijo, k njej pa je dodal peči in je lahko delal tako imenovani akcedenčni tisk, suhi tisk. Ko smo to videli, smo potem še bolj pritisnili na dobavitelje. Počasi smo prišli do tega, da smo lahko razpisali tender, kakšen tisk hoče imeti Delo. In tako se je zgodil fazni razvoj tiskarskega središča, kot ga poznamo danes.
