Družba je vse bolj potrošnica znanja, namesto da bi ga ustvarjala

Ob 60. obletnici mature: Danes ne gre za vsesplošen napredek znanja, ampak zgolj za sprejemanje in posnemanje tujega znanja, so prepričani zadnji maturanti osemletne klasične gimnazije
Fotografija: Na praznovanje visoke obletnice je prišlo dvanajst nekdanjih sošolk in sošolcev. Foto Blaž Samec
Odpri galerijo
Na praznovanje visoke obletnice je prišlo dvanajst nekdanjih sošolk in sošolcev. Foto Blaž Samec

 Ljubljana – »Pouk latinščine, stare grščine in dragocena klasično-humanistična splošna izobrazba so pomembno zaznamovali našo poklicno pot in življenje,« ob 60. obletnici mature ugotavljajo zadnji maturanti še osemletne Klasične gimnazije v Ljubljani v Prežihovi ulici, ki je bila leta 1958, ob uvedbi osemletne osnovne šole in štiriletnih gimnazij, ukinjena. Dvanajst nekdanjih sošolcev je prišlo na praznovanje te visoke obletnice v ljubljansko gostilno Šestica.


Naslednica najstarejših slovenskih šol


Leta 1958 sta kot zadnja na osemletni državni Klasični gimnaziji v Ljubljani, v zgradbi, kjer je danes OŠ Prežihovega Voranca, maturirala dva razreda, v vsakem je bilo po 40 maturantov. »Ta naša klasična gimnazija je direktna naslednica neprekinjenih latinskih šol v Ljubljani, najstarejših v Sloveniji. Prvo, ki je delovala od leta 1563 do 1598, sta ustanovila Primož Trubar in Adam Bohorič. Ni bila ne cerkvena ne državna, temveč stanovska, saj so jo vzdrževali in nadzirali plemiči in meščani. Nato so ji sledile cerkvena jezuitska gimnazija, državna cesarska Marije Terezije in nato državna osemletna gimnazija do njene ukinitve,« pojasnjuje Bogdanka Pirc Marjanovič, predsednica Društva klasikov, ki so ga leta 2000 ustanovili prav maturanti te nekdanje klasične gimnazije.


Osem let latinščine in pet let stare grščine


V njihovem razredu, 8. a, je bilo 22 maturantk in 18 maturantov. Leta 1950 se je v štiri prve razrede vpisalo 157 učencev, iz štiriletne osnovne šole so bili sprejeti samo učenci z odličnim in prav dobrim uspehom. Nato pa se je število zniževalo, najprej z osipom do tako imenovane male mature po 4. razredu, nato pa še do 8. razreda in velike mature, ko je v dveh razredih maturiralo skupaj 80 dijakov. Pouk je bil večinoma dopoldne, včasih tudi popoldne, tudi ob sobotah. 

Od prvega razreda gimnazije so se poleg prvega tujega jezika, ki je bila nemščina, učili tudi latinščino in iz obeh opravljali maturo, staro grščino pa so se učili pet let, od četrtega razreda. V višjih razredih so imeli možnost neobveznega pouka jezikov, denimo angleščine in francoščine; zaradi znanja latinščine je namreč zadostovalo od dve do tri leta učenja, da so pridobili dodatno znanje še teh jezikov. Vsekakor pa jim je znanje latinščine prišlo zelo prav, tako tistim, ki so študirali pravo in medicino, kot tudi na drugih fakultetah. 


Skromni dijaki in strogi, a človeški profesorji


»Dijaki smo bili skromni, nobenih razlik ni bilo čutiti, čeprav smo prihajali iz zelo različnih skupin,« se spominja Meta Mencej. Profesorji so bili sicer strogi pri znanju, vendar globoko človeški in tolerantni do svojih učencev. Nekateri so bili priljubljeni, drugi ne, vendar so se dijaki do vseh vedli spoštljivo: »Predstavljali so nam vir znanja in avtoriteto, bili pa so tudi naši vzgojitelji. Poseganje staršev v njihovo strokovno delo je bilo nepredstavljivo.« Tu in tam so profesorjem tudi katero zagodli, vendar ni bilo nič strašnega, pravijo.

»Nismo vedeli, kam nas bo nesla poklicna pot, odprta so nam bila vsa vrata,« so povedali zadnji maturanti osemletne klasične gimnazije v Ljubljani iz leta 1958. Na fotografiji so s profesorji, z leve: Lojzetom Bernikom (matematika), Vido Wedam
»Nismo vedeli, kam nas bo nesla poklicna pot, odprta so nam bila vsa vrata,« so povedali zadnji maturanti osemletne klasične gimnazije v Ljubljani iz leta 1958. Na fotografiji so s profesorji, z leve: Lojzetom Bernikom (matematika), Vido Wedam


Vseh osem let je bil njihov razrednik profesor latinščine in grščine Ivan Sivec, se spominja Barica Marentič Požarnik in šele pozneje so se zavedli, »kako očetovsko je bedel nad našim razvojem in nas vseskozi nevsiljivo spodbujal«. Pred pisanjem šolskih nalog iz grščine so »špijonirali«, to nalogo je imel poznejši znani violinist Vlado Škerlak, ki je sedel v prvi klopi in sošolcem sporočal, na kateri strani Iliade je imel profesor dalj časa odprt učbenik, nato pa so si pomagali s Sovretovim prevodom pod klopjo. Razrednik pa jih je spregledal in pred testom prebral ustrezne odlomke v slovenščini. Nato so se jih lotili mirno in jih prevedli samostojno.

Imeli so srečo doživeti pouk legendarnega profesorja geografije Pavla Kunaverja, ki jih je vzgajal v občudovanju zanimivosti narave in sveta, in je rad ponavljal: »Vse to, kar je v učbenikih, je le ožeta citrona.« K planinarjenju in odkrivanju slovenske pokrajine jih je spodbujal tudi profesor France Planina. Pisatelj in profesor Anton Ingolič jih je včasih zabaval s pripovedmi o svojih študentskih pariških izkušnjah. Tako so izvedeli, da si je v gledališču kot statist pridobil spoštovanje kolegov, ko je v neki predstavi uspel pomiriti podivjanega konja, kar mu kot kmečkemu fantu ni bilo težko. V šesti gimnaziji so skoraj celo leto prebirali znane drame po vlogah, od antičnih prek Shakespeara in Gogolja do Cankarja, veliko pesmi in besedil so se učili na pamet, pisati so morali tudi svoje dramske prizore. 


Vsi po vrsti so »darovali Neptunu«


Spominjajo se še, da so imeli v šolski dvorani »fizikalnici« ob sobotah plese, ki so bili strogo omejeni na dijakinje in dijake zadnjih dveh razredov. Razrednik je upošteval njihove želje za majske izlete, ki so bile usmerjene na hrvaško obalo, v Opatijo, Lovran, Crikvenico. Nekoč jih je na povratku do Reke na ladji zajel pravi vihar in so vsi po vrsti »darovali Neptunu«, kot se reče po klasično. Lepe spomine imajo tudi na maturitetno potovanje po Italiji, ko so z vlakom prepotovali dolgo pot prek Trsta, Benetk, Firenc in Rima, vse do Neaplja. »Nobenih ekscesov ni bilo, o katerih občasno slišimo danes, le italijanski mladeniči so požvižgavali za našimi deklet, saj je bila tako velika skupina tujih deklet takrat atrakcija.«


Maturantke kot pomladni šopek


Janku Korenu se matura ni zdela pretežka, saj so jih profesorji dobro pripravili. Spominja se, kako ga je prišla profesorica zgodovine in umetnostne zgodovine Vida Wedam vprašat, ko je na maturi potegnil listek, ali zna odgovoriti na vprašanja: »Bila je bolj zaskrbljena kot jaz.« Meta Mencej pa se še spominja, da je bilo prav takrat, ko so končali 8. razred, zaradi smrti politika Đura Salaja objavljeno žalovanje, tako da maturanti niso smeli paradirati po mestu, izprosili so si samo pohod okoli šole: »Dekleta v našem razredu smo se dogovorile, da ne bomo imele črnih maturantskih oblek, ampak takšne, v pastelnih barvah. V tem smo bile prve! Ko je prof. Wedamova tisti dan prišla v razred, je navdušeno vzkliknila, da smo kot pomladni šopek.«

»Po maturi še vedno marsikdo ni vedel, katero poklicno pot bo izbral, vendar so nam bila odprta vrata v vse študije, četudi so nekatere fakultete zahtevale še sprejemni izpit,« se spominjajo. Od 40 maturantov iz 8. a se jih je na fakultete vpisalo in tudi diplomiralo 37, trije pa so se zaposlili z maturitetno izobrazbo. Deset jih je končalo študij medicine in stomatologijo, osem jih je diplomiralo na pravni fakulteti, štirje na arhitekturi, trije na ekonomski fakulteti, pet sošolcev in sošolka so postali inženirji elektrotehnike, strojne metalurgije in gozdarstva, dva sta končala študij kemije, eden fizike, dva študij jezikov, po eden pa psihologije, likovne in glasbene akademije; eden od sošolcev je diplomiral na dveh fakultetah.


Odlična podlaga za naprej


V poznejšem poklicnem delu so bili uspešni vsi, nekateri na vodilnih mestih v svojih strokah ali celo direktorji ustanov oziroma podjetij. Nekateri so postali priznani strokovnjaki v ožji in nekdanji širši domovini, pa tudi v tujini. Štirje sošolci in sošolka so postali doktorji znanosti, med njimi trije univerzitetni profesorji, iz njihovega razreda je izšel tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Jože Trontelj. 

»Tako velik nabor poklicev maturantov klasične gimnazije potrjuje, da je takšna široka in povezana splošna izobrazba odlična podlaga za katerikoli poznejši študij in poklic. Latinščina danes ni več pogovorni jezik, predstavlja pa odličen učni program za razvijanje umskih sposobnosti na vseh stopnjah učenja. Razlog je v zahtevni slovnici in ker je osnova vseh evropskih jezikov in kultur.«

»Danes, v času neizmernega razmaha informatike, smo vsi prepričani o velikem, vsesplošnem napredku znanja. V resnici pa gre le za informiranje, za sprejemanje in posnemanje tujega znanja, kar ni identično z učenjem, ki izgrajuje naše lastno znanje in kreativnost. Tako tehnično izobražena družba se vse bolj spreminja v potrošnico znanja in ne v njegovo ustvarjalko. Komunikacije med ljudmi tečejo po virtualnih družbenih omrežjih, izplaniranih in utečenih z določenimi nameni in ne več po svobodni izbiri neposrednih osebnih stikov,« ugotavljajo maturanti. 

Vendar pa je v Evropi že mogoče zaslediti potrebo po vrnitvi humanističnih izobraževalnih programov, med njimi tudi latinščine. Ob svoji obletnici si želijo, da bo tudi Slovenija kmalu dojela njihovo vrednost in poskrbela za nadaljnji obstoj in razvoj te kvalitetne, že poltisočletne in tradicionalne izobrazbe na naših tleh. V uredništvu Dela maturantom najlepše čestitamo in želimo, da se jim ta želja izpolni.
 

Komentarji: