Družbeniki izbrisanih družb pred pomembno sodbo
Jutri razglasitev sodbe v primeru Lekić. Odločitev bo vplivala tudi na zamrznjene postopke.
Odpri galerijo
Tožba bo pomembna tudi za tiste, ki se niso obrnili na ESČP. FOTO: Reuters
Ljubljana – Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) naj bi jutri razglasil sodbo v zadevi Lekić, ki se nanaša na izbris podjetja in osebno odgovornost družbenika. Sodba ne bo pomembna le za podobne primere na ESČP, ampak tudi za vse pravdne, upravne in izvršilne postopke proti družbenikom izbrisanih podjetij.
Gre za zgodbo z dolgo brado, ki je po podatkih Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (CINIP) prizadela okoli 75.000 ljudi. Leta 1999 in kasneje je bilo namreč na podlagi zakona o finančnem poslovanju podjetij izbrisanih več kot 17.000 podjetij. S tem zakonom je odgovornost za dolgove teh podjetij čez noč padla na ramena družbenikov, tudi tistih, ki sploh niso bili aktivni družbeniki. Zakon, ki ga je predlagalo finančno ministrstvo pod vodstvom Mitje Gasparija, je predvidel, da so družbeniki dali izjavo, da po prenehanju obstoja družbe prevzemajo obveznosti za plačila njenih preostalih dolgov, čeprav je nikoli niso dali in čeprav je to v nasprotju s korporativnim pravom.
Družbeniki izbrisanih podjetij so tako postali solidarni dolžniki do upnikov družb s svojim osebnim premoženjem. To so v nekaterih primerih postali celo delavci, ki so svoj delež v podjetju pridobili zaradi neizplačanih plač ali vloženih certifikatov. Sodne prakse pri tem so bile različne, a večinoma v škodo družbenikov, kar je mnogim uničilo življenje, številni so morali tudi v osebni stečaj. V preteklosti sta bila sprejeta celo dva zakona, ki naj bi rešila to vprašanje, a je ustavno sodišče oba zakona razveljavilo. Nekateri so se po pravico zatekli na ESČP, kjer je okoli 20 tovrstnih tožb.
Med njimi je tudi primer Lekić: njegova družba L. E. je sredi 90. let zašla v finančne težave, a družba ni imela denarja za začetek stečajnega postopka. Vmes je bil sprejet omenjeni zakon in sodišče je družbo L. E. izbrisalo, njen upnik, Slovenske železnice, pa je nato vložil zahtevo za izvršbo proti sedmim družbenikom podjetja. Lekić trdi, da v obdobju, ko je nastal dolg, ni bil aktiven družbenik.
ESČP je lani odločil, da je bil izbris družbe L. E. brez prehodne likvidacije zakonit in da ni predstavljal pretiranega individualnega bremena za pritožnika. A po pritožbi tožnika je bila sprejeta odločitev, da bo zadevo v obravnavo sprejel veliki senat, ki bo odločitev razglasil jutri. Medtem ko se je mali senat opredeljeval le do pravice do varstva premoženja, je veliki presojo razširil še na pravico do pravičnega sojenja. Dušan Švara iz iniciative CINIP pravi, da so primeri izbrisov različni, da pa bo ta odločitev pomembna tudi za druge tožbe družbenikov izbrisanih podjetij.
Tožba pa bo pomembna tudi za tiste, ki se niso obrnili na ESČP. Aprila letos je bil namreč sprejet zakon, ki je do odločitve v zadevi Lekić ustavil vse pravdne, upravne in izvršilne postopke, s katerimi upniki od družbenikov izbrisanih družb zahtevajo plačilo terjatev. Teh naj bi bilo med 10.000 in 20.000, večinoma gre za izvršbe. Če bo ESČP odločil, da Republika Slovenija s sprejetjem zakona o prenosu obveznosti izbrisanih družb na ustanovitelje oziroma na družbenike ni kršila človekovih pravic, se bodo prekinjeni postopki nadaljevali. Če pa bo ugotovilo, da je šlo za kršenje človekovih pravic, pa naj bi država sprejela zakon, ki naj bi uredil pravne posledice strasbourške sodbe in predvidel tudi rešitve glede prekinjenih postopkov.
CINIP ima na ESČP še druge tožbe, med njimi je primer Vodeb, ki je bil vložen leta 2007, le nekaj mesecev za primerom Lekić, a do zdaj še ni prišel na vrsto za obravnavo.
Gre za zgodbo z dolgo brado, ki je po podatkih Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (CINIP) prizadela okoli 75.000 ljudi. Leta 1999 in kasneje je bilo namreč na podlagi zakona o finančnem poslovanju podjetij izbrisanih več kot 17.000 podjetij. S tem zakonom je odgovornost za dolgove teh podjetij čez noč padla na ramena družbenikov, tudi tistih, ki sploh niso bili aktivni družbeniki. Zakon, ki ga je predlagalo finančno ministrstvo pod vodstvom Mitje Gasparija, je predvidel, da so družbeniki dali izjavo, da po prenehanju obstoja družbe prevzemajo obveznosti za plačila njenih preostalih dolgov, čeprav je nikoli niso dali in čeprav je to v nasprotju s korporativnim pravom.
Družbeniki izbrisanih podjetij so tako postali solidarni dolžniki do upnikov družb s svojim osebnim premoženjem. To so v nekaterih primerih postali celo delavci, ki so svoj delež v podjetju pridobili zaradi neizplačanih plač ali vloženih certifikatov. Sodne prakse pri tem so bile različne, a večinoma v škodo družbenikov, kar je mnogim uničilo življenje, številni so morali tudi v osebni stečaj. V preteklosti sta bila sprejeta celo dva zakona, ki naj bi rešila to vprašanje, a je ustavno sodišče oba zakona razveljavilo. Nekateri so se po pravico zatekli na ESČP, kjer je okoli 20 tovrstnih tožb.
Primer Lekić
Med njimi je tudi primer Lekić: njegova družba L. E. je sredi 90. let zašla v finančne težave, a družba ni imela denarja za začetek stečajnega postopka. Vmes je bil sprejet omenjeni zakon in sodišče je družbo L. E. izbrisalo, njen upnik, Slovenske železnice, pa je nato vložil zahtevo za izvršbo proti sedmim družbenikom podjetja. Lekić trdi, da v obdobju, ko je nastal dolg, ni bil aktiven družbenik.
17.000 podjetij je bilo čez noč izbrisanih na podlagi zakona o finančnem poslovanju
ESČP je lani odločil, da je bil izbris družbe L. E. brez prehodne likvidacije zakonit in da ni predstavljal pretiranega individualnega bremena za pritožnika. A po pritožbi tožnika je bila sprejeta odločitev, da bo zadevo v obravnavo sprejel veliki senat, ki bo odločitev razglasil jutri. Medtem ko se je mali senat opredeljeval le do pravice do varstva premoženja, je veliki presojo razširil še na pravico do pravičnega sojenja. Dušan Švara iz iniciative CINIP pravi, da so primeri izbrisov različni, da pa bo ta odločitev pomembna tudi za druge tožbe družbenikov izbrisanih podjetij.
Zamrznitev postopkov
Tožba pa bo pomembna tudi za tiste, ki se niso obrnili na ESČP. Aprila letos je bil namreč sprejet zakon, ki je do odločitve v zadevi Lekić ustavil vse pravdne, upravne in izvršilne postopke, s katerimi upniki od družbenikov izbrisanih družb zahtevajo plačilo terjatev. Teh naj bi bilo med 10.000 in 20.000, večinoma gre za izvršbe. Če bo ESČP odločil, da Republika Slovenija s sprejetjem zakona o prenosu obveznosti izbrisanih družb na ustanovitelje oziroma na družbenike ni kršila človekovih pravic, se bodo prekinjeni postopki nadaljevali. Če pa bo ugotovilo, da je šlo za kršenje človekovih pravic, pa naj bi država sprejela zakon, ki naj bi uredil pravne posledice strasbourške sodbe in predvidel tudi rešitve glede prekinjenih postopkov.
CINIP ima na ESČP še druge tožbe, med njimi je primer Vodeb, ki je bil vložen leta 2007, le nekaj mesecev za primerom Lekić, a do zdaj še ni prišel na vrsto za obravnavo.
