Friderik Hrast, zadnji partizanski tiskar

Ko se je upokojil, je leta 1928 rojeni Friderik Hrast postal slikar. A v življenju je počel vse mogoče. Vse to sem doživel, je naslov njegove biografije, več kot 400 strani obsegajoče knjige, natisnjene leta 2017. Pred tem je bil gospodarstvenik. Med drugim je bil direktor Imosa. Bil je v politiki. Delal je v strokovnih službah zveznega CK-ja. Bil tudi kriminalist, še pred tem miličnik. Študij na pravni fakulteti je končal ob delu. In ga nadaljeval z magisterijem iz sociologije in politologije.

A zgradil ga je čas druge svetovne vojne. Odraščal je v Stični. Okupatorji so člane njegove narodno zavedne družine pošiljali v internacijo. Razumel je, da se mora pridružiti osvobodilnemu gibanju, sicer bi tudi njega čakalo taborišče. Ko je šel pri šestnajstih letih v partizane, so se v osvobodilnem gibanju odločili, da bo delal za tehniko. To je pomenilo, da njegovo orožje ne bo puška. Njegovo orožje je bil tiskarni stroj. 

Začel je s pomožnimi deli. V tiskarni Partizanska 15, ki je ležala v eni od vrtač Kočevskega roga, je bilo tiskarskih mojstrov dovolj. Manjkalo pa je stavcev, torej tistih, ki so tiskarske črke zlagali v besedila. Sprva so mu sicer namenili naloge numeratorja, tistega, ki je natisnjene partizanske bankovce opremil s številkami.

Potem je delal na tiskarskem stroju. Ko je prišel, je bilo v Partizanski 15 kakšnih 40 tiskarjev. Zahteve vodstva narodnoosvobodilnega gibanja so bile velike. Stroji so se vrteli cele dneve in noči. Med drugim je tiskal Slovenskega poročevalca. Pa časopis Naša vojska. Tiskal je plakate, letake, razglase. Marsikaj od tega še vedno hrani. Recimo odlok o razglasitvi 8. februarja za kulturni praznik slovenskega naroda. 

Jeseni 1944 mu je tiskarski stroj poškodoval roko. Zakrpali so ga v partizanski bolnišnici Jelendol. Pred koncem vojne je s tiskarskim delom nadaljeval v Beli krajini, a se je tik pred osvoboditvijo umaknil na Hrvaško, ker je grozilo, da bi se Bela krajina ob umiku nacističnih sil z Balkana spremenila v veliko bojišča.