Predstavitvena informacija

Huda diagnoza: kako premagati prvi šok in zanikanje

Ko dobiš težko diagnozo, ko se življenje postavi na glavo in prihodnost ni več tako samoumevna, je ključno, da vso energijo preusmerimo v novo bitko.
Fotografija: "Z boleznijo se je treba spoprijateljiti," pravi Damijan Perne, psihiater in predstojnik Centra za klinično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
"Z boleznijo se je treba spoprijateljiti," pravi Damijan Perne, psihiater in predstojnik Centra za klinično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. FOTO: osebni arhiv

Zanikanje, izmikanje, strah, šok … To so prva čustva, ki zavzamejo naš um in nam onemogočajo, da bi se odzvali borbeno, zavzeto in pozitivno. Ko doživimo infarkt, nas preseneti težka bolezen in smo soočeni z resnico, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo do zdaj, je čas za nove borbe in nov pristop v življenju.

Kako opremljeni se spustiti v takšen boj in kako sprejeti novo realnost, nam je razkril Damijan Perne, psihiater in predstojnik Centra za klinično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, ki se je tudi sam pred dobrim desetletjem moral spopasti s podobno zgodbo. Ko je doživel infarkt, je tudi on najprej želel ubežati resnosti položaja, vendar je izbral pot, ki mu je pomagala, da je našel pravo smer v novem življenju.

Tudi na podlagi svojih izkušenj danes pomaga svojim pacientom in predava. Eden od njegovih najbolj dragocenih nasvetov, ki ga mora posvojiti vsak, ki se znajde v takšnem položaju, je morda nekoliko kontroverzen, saj pravi: "Z boleznijo se je treba spoprijateljiti". Šele ko jo bomo sprejeli, bomo proti njej našli tudi pravo orožje.

"Človeški dejavnik pri zdravnikih je izredno pomemben. Pomembna je pravilna komunikacija in hkrati  empatija". Foto Getty Images
"Človeški dejavnik pri zdravnikih je izredno pomemben. Pomembna je pravilna komunikacija in hkrati  empatija". Foto Getty Images


S kakšnimi mislimi se najprej ukvarja pacient po težki diagnozi? Katera so najpogostejša čustva? Govorimo lahko tudi o različnih fazah?

Prve misli so seveda zelo odvisne od tega, kako smo strukturirani. Je pa zagotovo, da pri hudih diagnozah, ki ti bodo spremenile življenje, najprej doživiš šok. Velikokrat je zanikanje prvi odziv. Potrebujemo drugo mnenje in iščemo možnost, da res ne bi bilo tako. Potem pa seveda sledi spoprijemanje s tem, kar se nam dogaja. Pri nekaterih ljudeh se pojavi jeza, pri nekaterih hudo obžalovanje, nekateri obupujejo ob tem in mislijo, da je zdaj vsega konec. Skratka, ljudje se različno odzovemo, ampak splošen prvi odziv je zanikanje. Potem se pogosto pojavi akutna  stresna motnja, saj se spoprijemamo z življenjsko ogrožajočim dogodkom. Če to ni pravočasno opaženo in obravnavano na pravi način, se lahko pozneje razvije čisto prava depresivna motnja.

Kako pogosto nastane takšna depresivna motnja?

Znano je, da se depresivna motnja v velikem odstotku pojavlja po srčnem infarktu. Ravno tako pa lahko tudi po drugih težkih obolenjih. Zaradi težkih bolezni, ki napovedujejo, da nam bodo spremenile življenje, velikokrat izgubimo voljo in željo po borbi. Seveda pa to energijo še kako potrebujemo, da se bomo z boleznijo konstruktivno spoprijeli.

Kako lahko prepoznamo takšna depresivna stanja? Si lahko pomagamo sami ali je treba poiskati pomoč?

Mislim, da že splošni zdravniki to zelo dobro prepoznajo. Pomembno je, da so pozorni. To pomeni, da se zdravniki ne posvečajo samo tistim osnovnim simptomom bolezni, s katero se je seveda treba spopasti, ampak da so pozorni tudi na to, če pacienti slabše sodelujejo, če opustijo določene aktivnosti, ki so jim prej veliko pomenile, če postanejo bolj razdražljivi  itn. Velika težava, s katero se srečujemo, je, kot sem že omenil, da pacienti bolezen na začetku težko sprejmejo. To pomeni, da slabo sodelujejo, prikrivajo in ne jemljejo zdravil. Tako se tudi zdravljenje ne začne dobro.

Zato je zelo pomembno, da v tem uvodnem delu pacientu ne povemo samo, česa vse ne bo smel delati v prihodnje, ampak mu je treba bolezen predstaviti tudi z manj temne plati. Na primer: dobro je, da se je bolezen ugotovila že dovolj zgodaj, da je še možno pomagati, da z zdravili, ali terapevtskimi posegi še lahko dosežemo izboljšanje. Skratka, da pacient vidi tudi svetlobo na koncu predora in ne le čisto temo.

"Tukaj je zelo pomemben osebni zdravnik, ki je nekakšen koordinator vseh specialističnih postopkov." Foto Getty Images
"Tukaj je zelo pomemben osebni zdravnik, ki je nekakšen koordinator vseh specialističnih postopkov." Foto Getty Images


Zdravnik oziroma specialist je tisti, ki prvi sporoči diagnozo, kaj sledi potem? Dobi pacient tudi na primer psihološko pomoč?

Prej ne kot ja. Velikokrat je težava, da specialisti obravnavajo pacienta v zelo ozkem spektru njegovih težav oz. zdravnikove specialnosti. Zato se mi zdi, da je tukaj zelo pomemben osebni zdravnik, ki je nekakšen koordinator vseh specialističnih postopkov. Moral bi biti pozoren na to, da opazi spremembe tudi v smislu začetka depresivne motnje, obupovanja itn. Da zna v pravem trenutku pristopiti in tudi pravilno interpretirati nekatere rezultate. Pogosto se zgodi, da ko dobimo izvid od specialista in nam ga nihče v fazi naše obravnave ne pojasni,  to stvar napravi še veliko bolj dramatično, kot je v resnici.

Zato je zelo pomembno, da se pacientu izvide in rezultate primerno predstavi, jih interpretira in se mu pove, kakšne so tudi pozitivne možnosti - da se bodo stvari spreminjale, da se bo lahko pozdravil, dosegel nek dober rezultat. Če pa pacient dobi samo negativne podatke in prepovedi, to zagotovo ni dobra popotnica za nadaljnje zdravljenje. Ta  "človeški dejavnik"  pri zdravnikih je izredno pomemben. Pomembna je pravilna komunikacija in hkrati  empatija – da znajo pojasniti diagnozo, potek bolezni, prognozo in morebitne prikrajšanosti. Le tako jim bo bolnik zaupal in verjel, da so "na isti strani problema".

Sprememba življenja ob diagnozi bo vplivala tudi na družino. Kako mu lahko ta pomaga in stoji ob strani? So družinski člani lahko tudi breme?

Gotovo je pri vseh teh stvareh pomembno najbližje socialno okolje. To je seveda na prvem mestu družina. Ljudje, ki so osamljeni, ki nimajo neke oporne osebe ali družine, veliko težje prenesejo takšno novico oziroma se težje spoprimejo z boleznijo. Nekateri pa se tudi v tistem šoku, v spoznanju, da so bolni, poskušajo umakniti v osamo, umakniti od ljudi in svojim bližnjim ne povejo, kaj se dogaja. Takrat so seveda pogosto sami v tej borbi in se z vsem veliko težje spoprimejo. Zagotovo je pomembno, da družina opazi te spremembe, poskuša stopiti ob bok človeku. Seveda mu ne pomaga, če vsi jokamo okrog njega in že v naprej žalujemo, bolniki  potrebujejo predvsem zdravo oporo najbližje okolice in občutek,  da jim nekdo stoji ob strani in da v tej "bitki" niso sami.



Če pride do najhujšega in dobimo najtežjo prognozo – da nam je ostalo le še nekaj časa. Kako pomagate takšnim pacientom in njihovim družinskim članom?

Takšna pomoč ni nikoli lahka. Če je prognoza slaba, če se življenje izteka, je prav, da tisti čas, ki ga še preživimo skupaj, poskušamo preživeti čim bolj kakovostno, kot je to možno, in v krogu ljudi, ki jih imamo radi. In se potem od nekoga, ki odhaja, na nek lep način poslovimo. Seveda je to težko, vedno je tragedija, ampak jaz pravim, da je za žalovanje vedno čas kasneje.

Tudi sam je pred leti doživel infarkt. Svojo izkušnjo deli tudi na svojih predavanjih. FOTO: osebni arhiv
Tudi sam je pred leti doživel infarkt. Svojo izkušnjo deli tudi na svojih predavanjih. FOTO: osebni arhiv


Tudi sami imate podobno izkušnjo, pred leti ste doživeli infarkt. Kako ste se takrat počutili in kako na ta dogodek gledate danes?

Tudi na svojih predavanjih velikokrat izhajam iz lastne izkušnje. Ne glede na to, da sem zdravnik, in ne glede na to, da sem precej vedel o teh stvareh, sem se odzval tako, kot se vsak. Na začetku ravno tako z zanikanjem »saj mogoče se meni to ne dogaja, mogoče je to čisto nekaj drugega«. Ko izveš za diagnozo in se s tem spoprimeš, občutiš strah, kaj bo naprej in mogoče že kar vnaprej obžaluješ, česa vsega ne boš smel. Potem pride obdobje, ko se z vsemi močmi vržeš v rehabilitacijo, se trudiš in življenje spremeniš tako, da se boš  pozdravil. In ko ti enkrat uspe, vse prehitro začneš pozabljati, kaj si doživel. Začneš spet živeti po starih tirih, in to je najbolj nevarno.

Ob takšnih dogodkih, kot je infarkt, se ne smeš ustrašiti prihodnosti, ampak se moraš zavedati, česa vse ne bi bilo dobro delati, da se stvar ne bi ponovila. Spremeniš način življenja, da bo mogoče manj stresno, mogoče bolj zdravo, uvedeš športne dejavnosti, spremeniš prehrano, mogoče opustiš kakšne razvade itn. In se tega tudi držiš. Prav to je pri vsem skupaj najtežje. Od mojega infarkta je minilo že več kot 10 let in priznam, da se moram vsake toliko časa spomniti, da kakšnih stvari res ne bi bilo dobro ponavljati.

Katere so tiste glavne spremembe, ki ste jih po infarktu vpeljali v svoje življenje?

Infarkt sem doživel v svojem najbolj aktivnem in stresnem življenjskem obdobju. Bil sem ravno župan, tako da je bilo seveda veliko vsakodnevnih stresnih dogodkov. Zagotovo je bila najbolj poglavitna in najbolj pomembna stvar, ki sem jo takrat potegnil, da sem se odločil, da se v teh vodah ne bom več zadrževal, da se po končanem mandatu ne grem več tega in da se spet posvetim svoji stroki, ki jo imam rad in mi je manj stresna. Spremeniti sem moral kar precej stvari, ki sem jih počel prej, se tudi malo več začel ukvarjati s športom, pazil na prehrano itn. Histerične odločitve in popolno spreminjanje življenja ponavadi niso najbolj uspešne. S spremembami je potrebno začeti postopoma ampak vztrajno in temeljito - izbrati drugačno pot. Ne samo da na hitro izgubiš od 10 do 20 kilogramov z nekim ekstremnim hujšanjem, ampak da spremeniš način življenja z več gibanja in spremenjenim odnosom do prehrane, potem gredo počasi tudi kilogrami dol, hkrati se poveča telesna zmogljivost in vse drugo … Težje je to ohraniti, kot pa na hitro doseči.

FOTO: Jernej Čampelj
FOTO: Jernej Čampelj

Po vaših izkušnjah: smo ljudje na splošno disciplinirani, se držimo sprememb ali po začetnem zanosu hitro popustimo?

Bi rekel, da zelo velik odstotek spet zaide k prejšnjim razvadam. Ljudje smo narejeni tako, da slabe stvari raje pozabimo in pometemo pod preprogo, vendar kot pravim: nobena skrajnost ni dobra. Ni prav, da bi vse življenje živeli pod neko hudo težo diagnoze. Zagotovo pa se moramo s to boleznijo spoprijeti in mogoče se sliši malo kontroverzno – se z njo spoprijateljiti in z njo nadaljevati naše življenje tako, da bo čim bolje za nas. Spremeniti življenje tako, da ne bomo imeli enakih zahtev zase, kot smo jih imeli pred to boleznijo, ampak prilagodimo naše cilje našemu bodočemu življenju in našim sposobnostim. Frustracija bo potem veliko manjša.

Kako tudi skozi svojo izkušnjo pomagate drugim? Kako jim dajete upanje in jih bodrite za naprej?

Treba je sprejeti diagnozo, se z njo spoprijeti in jo vzeti za svojo. Šele ko si priznaš, da to diagnozo, ali bolj pravilno rečeno, to bolezen imaš, da boš z njo moral živeti naprej, in ko jo vzameš za svojo, se lahko z njo tudi boriš in z njo živiš. Dokler pa nekaj zanikaš in se pretvarjaš, da se tebi to ne dogaja, je vse skupaj težje. Seveda pa ob medicini, kakršna je zdaj, ob načinih zdravljenja, zdravilih in ob vseh diagnostičnih in terapevtskih metodah, ki jih premoremo, tudi te težje bolezni v zdajšnjem času niso več tako zelo tragične kot na primer pred 10 ali 20 leti. Tudi za najtežje bolezni je vedno več upanja, da se bodo končale manj tragično.
 

Naročnik oglasne vsebine je Zavarovalnica Triglav