Izolski reševalci: Dela ne moremo več kvalitetno opravljati
Težave so se med epidemijo samo še povečale, pritiski ter obremenitve na zaposlene so postali nevzdržni, opozarjajo.
Odpri galerijo
Novi reševalni vozili so v Izoli dobili pred več kot desetletjem. FOTO: Boris Šuligoj/Delo
»Sindikat smo ustanovili v letu 2019 zaradi težav in razmer, ki so se z leti nabirale in se jih ni dalo rešiti oziroma za to ni posluha,« pravi Saša Crnalič, predsednik sindikata reševalne službe slovenske Istre, ki deluje v okviru izolskega zdravstvenega doma. »Ker so se te težave med epidemijo samo še povečale, pritiski in obremenitve na zaposlene pa so postali nevzdržni, se na vse pristojne obračamo tudi prek javnega poziva,« navaja.
Kot nadaljuje, obseg dela presega njihove zmožnosti. »Z naraščanjem deleža starejših prebivalcev je vse več nepokretnih ali težje pokretnih pacientov, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ne morejo k zdravniku z osebnim ali javnim prevozom. Dela je preveč in presega naše zmožnosti,« opozarja. Vodilnim so že večkrat omenili, da bi bilo, glede na povečan obseg prevozov, nujno treba vzpostaviti še dodatne ekipe. »Zavedamo se, da smo sredi epidemije, vendar ravno zato opozarjamo, da našega dela tako enostavno več ne moremo kvalitetno opravljati, predvsem pa ne varno,« poudarja.
»Trenutno v dnevni izmeni delujeta dve nujni reševalni ekipi. Težave imamo predvsem med tednom, kadar je sanitetnih in nenujnih prevozov po Sloveniji ter nenujnih prevozov v Istri več, kot je razpoložljivih ekip. Nemalokrat se zgodi, da sta obe njuni reševalni ekipi zasedeni z nenujnimi prevozi, kar posledično privede do tega, da morebitni nujni primeri, ko so ogrožena življenja, čakajo na prevoz,« trdi Crnalič.
V težavah so tudi v dispečerski službi, ki prevzemajo in oddajajo prevoze ekipam na terenu. »Intervencije in prevozi se kopičijo, svojci, pacienti in zdravniki nanje pritiskajo, saj menijo, da že predolgo čakajo na prevoz. To povzroča izjemen stres. Dnevne ekipe velikokrat delajo nadure, prevozi pa ostanejo še za nočno izmeno,« podčrta. Po njegovih besedah so tudi v primeru hude prometne nesreče, ko bi moralo biti reševalno vozilo na voljo za izvoz v eni minuti, tega ni mogoče zagotoviti, ker vozila preprosto ni na postaji.
Nočni nujni reševalni ekipi, ki bi se morala ukvarjati le z nujnimi prevozi, pa večkrat ostane razvoz pacientov, kar bi sicer morale opraviti dnevne ekipe, a jim to ni uspelo. Med reševalci so pogosti tudi bolniški staleži, ki so posledica preobremenjenosti in izgorelosti. »Odmori so v delovnih izmenah, razen kosila, pogosto odvzeti. Časa za temeljito oskrbo vozila po intervencijah je dostikrat premalo,« pripoveduje. Dodatna težava nastane, ko mora izolska enota zagotoviti še vozilo za prevoz pacientov, okuženih z novim koronavirusom, kar zahteva dodatno ekipo,« razlaga.
Po Crnaličevih besedah bi za normalno delo potrebovali še vsaj dve nujni reševalni ekipi in dve do tri reševalne ekipe, ki bi pokrivale nenujne prevoze samo v Istri. Predloge za povečanje timov je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije vsako leto zavrnil. Podali so tudi prijavo po izrednem nadzoru ministrstva za zdravje, vendar se v skoraj letu dni ni zgodilo nič.
Kot nadaljuje, obseg dela presega njihove zmožnosti. »Z naraščanjem deleža starejših prebivalcev je vse več nepokretnih ali težje pokretnih pacientov, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ne morejo k zdravniku z osebnim ali javnim prevozom. Dela je preveč in presega naše zmožnosti,« opozarja. Vodilnim so že večkrat omenili, da bi bilo, glede na povečan obseg prevozov, nujno treba vzpostaviti še dodatne ekipe. »Zavedamo se, da smo sredi epidemije, vendar ravno zato opozarjamo, da našega dela tako enostavno več ne moremo kvalitetno opravljati, predvsem pa ne varno,« poudarja.
»Trenutno v dnevni izmeni delujeta dve nujni reševalni ekipi. Težave imamo predvsem med tednom, kadar je sanitetnih in nenujnih prevozov po Sloveniji ter nenujnih prevozov v Istri več, kot je razpoložljivih ekip. Nemalokrat se zgodi, da sta obe njuni reševalni ekipi zasedeni z nenujnimi prevozi, kar posledično privede do tega, da morebitni nujni primeri, ko so ogrožena življenja, čakajo na prevoz,« trdi Crnalič.
V težavah so tudi v dispečerski službi, ki prevzemajo in oddajajo prevoze ekipam na terenu. »Intervencije in prevozi se kopičijo, svojci, pacienti in zdravniki nanje pritiskajo, saj menijo, da že predolgo čakajo na prevoz. To povzroča izjemen stres. Dnevne ekipe velikokrat delajo nadure, prevozi pa ostanejo še za nočno izmeno,« podčrta. Po njegovih besedah so tudi v primeru hude prometne nesreče, ko bi moralo biti reševalno vozilo na voljo za izvoz v eni minuti, tega ni mogoče zagotoviti, ker vozila preprosto ni na postaji.
Reševalna služba slovenske Istre deluje pod okriljem izolskega zdravstvenega doma. FOTO: Boris Šuligoj/Delo
Nočni nujni reševalni ekipi, ki bi se morala ukvarjati le z nujnimi prevozi, pa večkrat ostane razvoz pacientov, kar bi sicer morale opraviti dnevne ekipe, a jim to ni uspelo. Med reševalci so pogosti tudi bolniški staleži, ki so posledica preobremenjenosti in izgorelosti. »Odmori so v delovnih izmenah, razen kosila, pogosto odvzeti. Časa za temeljito oskrbo vozila po intervencijah je dostikrat premalo,« pripoveduje. Dodatna težava nastane, ko mora izolska enota zagotoviti še vozilo za prevoz pacientov, okuženih z novim koronavirusom, kar zahteva dodatno ekipo,« razlaga.
Po Crnaličevih besedah bi za normalno delo potrebovali še vsaj dve nujni reševalni ekipi in dve do tri reševalne ekipe, ki bi pokrivale nenujne prevoze samo v Istri. Predloge za povečanje timov je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije vsako leto zavrnil. Podali so tudi prijavo po izrednem nadzoru ministrstva za zdravje, vendar se v skoraj letu dni ni zgodilo nič.
