Med klovnom in kaosom, med belimi »patikami« in praznimi obljubami

»Maj se končuje, situacija je zapletena,« je tokratni podkast Od srede do srede začel Delov komentator Ali Žerdin in pri tem namignil na razmere med Moskvo in Washingtonom, kjer po njegovem prihaja do pomenljivih preobratov: »Zdelo se je, da obstajajo čudaške simpatije med slovenskim zetom Donaldom Trumpom in predsednikom ruske federacije Putinom. A zdaj je Trump napravil salto, rekoč, da se mu zdi, da se je Putinu zmešalo.«

Trump je popolnoma neučinkovit, odgovarja Žerdinov kolega Janez Markeš: »Najprej je obljubljal rešitev ukrajinske krize v petih minutah, nato v 24 urah, a kot kaže zdaj, je sploh ni sposoben rešiti. A njegov ego je toliko poškodovan, da mora nekaj narediti; ves svet že pritiska nanj.«

Žerdin spomni, da sta s kolegom večkrat govorila o »psihiatričnem dosjeju« Donalda Trumpa. Kaj pa Putinova norost? O tej Markeš meni: »Trump je človek, ki žali vse po vrsti. Putin mu na žalitev ni odgovoril. Mu pa je Peskov in sicer, da je Trumpova izjava predimenzionirana čustvena izjava v kompleksnem času. Izjavo so ohladili, jo kontekstualizirali, Trump je zato izpadel še bolj čuden. Oziroma kot da je Peskov pokazal znatno razumevanje za Trumpove nerazsodne žaljive izraze.«

Anja Intihar: V Prijedoru ni spomenikov genocidu, je pa spomenik srbskim »junakom«

Trump je po Markešu v samorecesiji in politično impotenten: »Ne zmore rešiti vojne v Ukrajini, niti slučajno v Gazi, niti pri razdeljevanju hrane v Gazi ne znajo postaviti protokola, ki ne bi postal kaotičen.« Trump, kot trdi Markeš, ostaja »skorajda obstranski igralec v državi, ki še vedno pomeni prvo državo sveta«.

Kar se dogaja v Gazi, je bolj usodno kot dogajanje v Ukrajini. Zakaj? Markeš odgovarja: »Ker se je, preden bi ameriška uradna politika Netanjahuja postavila v kontekst, v zadnjih tednih v bran človekovim pravicam postavila sama judovska skupnost. Ko je Harvard prišel pod udar, se je izkazalo, da se mu dogaja nekaj zelo podobnega, kot se je sionizmu.«

Napihovanje avtoritet

Pri tem Markeš napove intervju v tokratni Sobotni prilogi Dela s Christophom Menkejem, nemškim filozofom, ki pojasnjuje tudi pojem sionizma, češ da »bitka za Palestince je bitka za Jude in obratno, bitka za Jude je bitka za Palestince in pravi sionizem je nastal v imenu tega, da bi judovski narod dobil državo, v kateri bi se realizirale človekove pravice in inkluzivnost, odprtost – natanko nasprotno od tega, kar počne Netanjahu«.

Tudi univerza v Harvardu je edina rekla, da ne glede na ceno, ne bo klonila v svoji avtonomiji, odprtosti in inkluzivnosti, pojasni Markeš.

Kaj pa Menke pravi o papežu, zanima Žerdina. Da je imel papež večjo moralno avtoriteto kot OZN, je bila ost mojega vprašanja, prizna Markeš, pod črto pa: »Še kako pomembno je vzpostaviti institucije in vero vanje.« Tudi beograjski študentje so obsojeni na neuspeh, če se ne bodo politično institucionalizirali.

Trump in Netanjahu sta v vseh segmentih deviacija, dodaja, ker se oklepata avtokratske vizije napihovanja samih sebe, namesto da bi poudarjala človečnost in človeštvo, nekaj, kar je bližje univerzalnemu zakonu.

EU nič več čudaška

Žerdina zanima, kaj se dogaja v Evropi, saj zadnja dva tedna Evropa, ki je bila glede stališč do Netanjahuja čudaška, ugotavlja, da je dogajanje v Palestini in Gazi nesprejemljivo.

Markeš: Evropa se bo morda morala povezati s Kitajsko

Markeš meni, da je to učinek »blagodejnih avtokratskih popadkov Donalda Trumpa«, ki je odrinil ves svet od samega sebe. EU je po njegovem končno dojela, da mora graditi svojo lastno avtonomno zunanjo politiko in pogled na svet. Doslej je slepo sledila vsemu, kar je prihajalo iz ZDA. Zdaj ko je spregledala glede Trumpa, EU ugotavlja, da mora nekaj narediti tudi z amerikanizmom. »Sicer pa je amerikanizem plen judovskih oziroma sionističnih lobijev,« še ocenjuje Markeš.

Slovenski »protisunek«

Žerdin omeni zadnji podatek Eurobarometra, ki kaže, da je zaupanje držav do EU najvišje v zadnjih petnajstih letih – 52-odstotno. V Sloveniji je precej nižje – znaša okrog 37, 38 odstotkov. Zakaj?

Markeš meni, da gre za »protisunek« in da bi morala Slovenija najbolj zaupati EU, ker je od nje najbolj odvisna: »Pa ji v resnici najmanj zaupa … A slovensko javno mnenje je polno paradoksov, ker se interesne sfere pretakajo sem in tja. Vendarle je v Sloveniji večina libertarna. To pomeni, da imamo v določenem odstotku potrebo po avtoritarnih voditeljih – gre za odstotke, ki se skoraj zanesljivo prekrivajo z Janševo volilno 'betonbazo', sicer pa ne. A ni problem Janez Janša, ampak tisti, ki to niso. Ki bi morali pokriti libertarni prostor in v njem goljufajo.« Slovencem po njegovem manjka vzgoje »zlatega pravila, da ne storiš drugemu nekaj, kar ne želiš, da drugi storijo tebi«. To se mogoče odraža tudi v niansah javnomnenjskih raziskav, domneva.

Markeš: Desnica zabetonirana, a če Janša gre, razpade na prafaktorje

V Sloveniji imamo na eni strani protifašistično noto, ki je ni mogoče spremeniti, razvija misel Markeš: »Na drugi strani pa imamo libertarne vrednote vključujočnosti, dialoga med religijami, med spoli, različnimi sloji …, ki mora biti zgrajen na nečem, česar ne poznamo. Poznamo pa sistemsko povezljivost, zaradi česar govorimo o solidarnosti.«

Toda zakaj smo v Sloveniji vedno znova razočarani, ko odbijemo avtoritarizem, »denimo Janšev«, se sprašuje Markeš. In odgovarja: »Ker tisti, ki je obljubljal raj na zemlji, vedno znova odgoljufa. Vedno znova poskrbijo za lastno zadovoljstvo, zamenjajo soproge, postanejo mladostni, začnejo nositi bele ’patike’, se začnejo pojavljati kot frajerji in objavljati videoposnetke, vsebinsko pa ne oddelajo programa, ki so ga obljubljali na volitvah.«

Bernieja Sandersa, denimo, Markeš vidi kot človeka, ki mu gre verjeti, kot »fer človeka«. Macronu ne verjame. Pri Merzu je »nekje na polovici, a pri Nemcih se neka nemška kultura vendar izraža«, pravi. Trumpa pa vidi kot klovna, človeka, ki se napihuje kot žaba in mu sploh ne gre verjeti.

Skratka.

»Svet se je v štirinajstih dneh spremenil na način, ki obeta in ki ne pomeni nujno le slabih novic,« optimistično zaključi Markeš.