Anja Intihar: V Prijedoru ni spomenikov genocidu, je pa spomenik srbskim »junakom«

V studiu podkasta Od srede do srede se je komentatorjema Aliju Žerdinu in Janezu Markešu tokrat pridružila novinarka Anja Intihar. Markeš in Intiharjeva sta se vrnila s študijskega potovanja v Bosno in Hercegovino, ki ga je organiziral Muslimanski kulturni center pod vodstvom Ele Porić. Pot jih je vodila od Prijedora do Srebrenice, krajev neizrekljivega trpljenja, kjer so se soočili z grozotami preteklosti, kompleksnostjo sedanjosti in vprašanjem, ali se je svet iz teh tragedij česa naučil.

Začetek groze in preraščena taborišča

»Pravzaprav se je tam vse skupaj začelo, tri leta pred Srebrenico. Leta 1992,« je o Prijedoru uvodoma povedala Intiharjeva. Opisala je kraj, kjer še danes tlijo žalostne zgodbe in kjer so bila zloglasna koncentracijska taborišča, kot sta Omarska in Trnopolje. Svet so takrat pretresli posnetki iz teh taborišč, med njimi podoba Fikreta Alića. A kaj je s temi kraji danes? »Preraščena so,« je odgovorila Intiharjeva. »Tam ni nobenega spominskega znamenja, koliko ljudi je bilo tam zaprtih, koliko jih je umrlo, koliko žensk je bilo, recimo, posiljenih v Omarski. Prideš tja in vse je preraščeno s travo, zapuščeno.« Kot vrhunec cinizma je izpostavila, da v taborišču, kjer so fotografirali Alića, »že deset let stoji ogromen spomenik orla srbskim junakom«.

Fikret Alić: Vsi imamo raje življenje kot puško in vojno

Markeš je dodal, da Prijedor, v nasprotju s Srebrenico, nima statusa območja genocida, čeprav se govori o »genocidni nameri« in so tam našli 3200 trupel. Ta pravna kvalifikacija po njegovem mnenju prebivalce Prijedora zelo boli. Obisk in pogovori s preživelimi so ga globoko zaznamovali: »Po tem, kar sem videl, in po ljudeh, s katerimi sem se pogovarjal, verjetno ne morem biti nikoli več isti človek.«

»Ne sovražimo, hočemo le resnico«

Kljub nepredstavljivi bolečini in izgubi – ena od sogovornic je izgubila 72 članov družine – Markeša pri pričevalcih ni presenetilo sovraštvo, temveč nekaj drugega. »To so oči, ki so mrtve in žive hkrati. To so oči, skozi katere vidiš direktno v dušo,« je opisal sogovornike. Na vprašanje, ali sovražijo storilce, so »dosledno odgovarjali, da ne sovražijo nikogar. Vse, kar si želijo, je, da resnica pride na dan in da se ne zanikuje to, kar se je zgodilo.« Njihovo poslanstvo je pričati, »da ne bi dokončno umrli, da bodo živeli vsaj še v našem spominu in v zavesti človeštva«.

To željo po resnici pa otežuje vsesplošno zanikanje. Intiharjeva je ponazorila s primerom sistematičnih posilstev v Omarski, taborišču, ki je bilo po besedah mednarodne odvetnice, s katero se je pogovarjala pred leti, »postavljeno z namenom zgolj in samo posiljevati ženske, ki naj bi zanosile in bile tako nekako očiščene«. Danes, je povedala Intiharjeva, številni lokalni Srbi kljub dokazom trdijo, da se to ni zgodilo. Še huje, »veliko zločincev še vedno ni dosegla roka pravice,« je dodala.

Žrtve tako na ulicah srečujejo svoje mučitelje. »Neka gospa se, recimo, sprehaja po ulici, mimo nje pa gre njen posiljevalec izpred nekaj let,« je pretresljivo opisala Intiharjeva.

Odmevi v Gazi: Ko svet spet molči

Pogovor ni mogel mimo aktualnih dogodkov. Žrtve bosanskega genocida, sta poudarila oba sogovornika, z veliko pozornostjo in bolečino spremljajo dogajanje v Gazi. »Jaz mislim, da je zavedanje večje kot pri nas, zato ker so to dejansko doživeli,« je menila Intiharjeva. »Vsi po vrsti, s katerimi smo se pogovarjali, so zatrjevali, da je takrat mednarodna skupnost molčala, da je takrat svet pozabil nanje. Enako, kakor zdaj svet pozablja na Gazo.«

Ko judovski strokovnjaki za genocid povedo: V Gazi se dogaja etnično čiščenje

Markeš je to potrdil, rekoč, da je analogija z Gazo »še in še prisotna na ustih« sogovornikov. Spomnil je na 40.000 ljudi v Srebrenici, ki jim je bilo zagotovljeno varovano območje Združenih narodov, pa so bili izdani. Poudaril je vlogo Islamske skupnosti, ki si prizadeva za mir in resnico, ne za sovraštvo, saj, kot je dejal mufti, s katerim so se pogovarjali, »naša vera govori o miru, ne govori o sovraštvu«. To nesovraštvo je globoko utemeljeno v verovanju, »ker Alah pač ne dovoli, sovraštva ne dopušča. Zakaj? Zaradi tega, ker potem greh storilca pride nate.«

Markeš je delil tudi zgodbo preživelega, ki je bil štirikrat ustreljen na množičnem grobišču in je dvajset let molčal, preden se je odločil spregovoriti in pričati v Haagu. »Ko se z njim pogovarjaš, je prvo, kar opaziš, ko ga gledaš v oči, to, da v njem ni nobenega sovraštva,« je poudaril Markeš in dodal, da ta človek vsak večer jemlje tablete za spanje in proti bolečinam.

Klic k resnici in prihodnost spomina

Ob koncu je Markeš izrazil skrb nad ponovnim vzponom nacionalizma in sovraštva med mladimi v Republiki Srbski, kjer se zgodovina poučuje po različnih, nacionalno obarvanih kurikulih. »Srbska populacija se uči o junaškem boju srbske vojske, ne omenja genocida,« je dejal in poudaril, da je edina rešitev »enoten kurikulum, da upoštevajo tisto, kar je, se pravi obsodbe in dokaze, ki jih je verificiralo haaško sodišče.«

Žerdin sklene z obljubo, da se bodo tej tematiki v prihodnje še posvečali, saj gre za zavezo, da se »ne bomo odvračali stran od tega, kar se je zgodilo v preteklosti in kar se dogaja v sodobnosti«. Potovanje in pogovori v Bosni in Hercegovini so tako postali več kot le novinarska naloga; postali so opomin na krhkost miru in na »esenco in bistvo naše civilizacije, ki ta trenutek umira v Gazi,« kot je pretresljivo sklenil Markeš.