Karl Erjavec ne skriva želje, kaj bi rad počel v prihodnji vladi

Predsednik Desusa ne samo, da ne dvomi o prestopu parlamentarnega praga, tokrat je prvič poudaril tudi, da si želi biti premier. Njegov sporazum z Zoranom Jankovićem o ustanovitvi levega bloka, ki naj bi zagotovil, da vlade ne bo sestavljal Janez Janša, je sredino in levo stran političnega spektra pustil hladno, čeprav Erjavec meni, da bi lahko s sporazumom učinkovito blokirali poskuse »orbanizacije« Slovenije.

Razcvet upokojenskih strank v Evropi je bil v 90. letih prejšnjega stoletja, do danes je večina tovrstnih strank ugasnila ali pa so na političnem obrobju. Se bojite, da so tudi v Sloveniji upokojenci ugotovili, da tovrstne generacijske stranke ne morejo učinkovito zagovarjati njihovih interesov?

Ne bojim se, da bi se naši volivci od nas odvrnili, niti rezultati niso skromni. Če ne bi bilo stranke Desus, bi bil pač položaj upokojencev še precej slabši. Res pa sami ne moremo storiti vsega, pred sestavo vsake vlade v koalicijsko pogodbo natančno zapišemo, kakšna so pričakovanja Desusa, vendar kasneje predsedniki vlad tega ne jemljejo resno. Tudi naš zakon o popravi krivic upokojencem so vse stranke zavrnile, češ da ni denarja oziroma da smo populisti.

Kar se tiče prve Janševe vlade, ste se pohvalili, da vam je uspelo doseči vse cilje, ker ste bili vedno z eno nogo v opoziciji. Zakaj si v levih vladah ne upate sprožiti takšnih groženj o vladni krizi?

Janša je bil v mandatu 2004–2008 dovolj pameten, da je upošteval naše zahteve, saj bi sicer v vsakem trenutku lahko izstopili iz vlade, kar bi pomenilo njen padec in predčasne volitve. V levih vladah pa smo uresničili svoj program, da ne bo nižanja pokojnin oziroma da se bodo te usklajevale z gospodarsko rastjo, kar se uresničuje od leta 2016; upokojencem smo vrnili regres, res v prvi fazi zgolj tistim, katerih pokojnina je nižja od 750 evrov.

So upokojenci zadovoljni s takšnimi drobtinicami?

Ker se med letoma 2010 in 2015 pokojnine niso usklajevale in se je njihova višina realno znižala za 8,5 odstotka, to res ne zadostuje, da bi se občutno izboljšal položaj upokojencev. Za to je potrebno veliko več denarnih sredstev, vendar je ta tematika pri drugih strankah v ospredju le v času pred volitvami, nato pa se vrstijo komentarji v slogu: Karl Erjavec izsiljuje.

Pred kratkim ste z Zoranom Jankovićem ustanovili tako imenovani levi oziroma protijanševski blok. Pri drugih strankah ta vaša pobuda ni bila najbolje sprejeta, verjetno ima marsikdo tudi pomisleke o avtentičnosti Jankovićevega levičarstva.

Janković zagotovo ni desničar, saj nikoli ne bi podprl desne vlade. In vemo, kakšni so načrti desnih strank – prodaja državnega premoženja in privatizacija zdravstva in šolstva. Midva z gospodom Jankovićem pa zagovarjava kakovostno javno šolstvo in zdravstvo. Še po nečem se precej razlikujeva od Janše oziroma desnih strank. Mi vemo, kaj pomeni 27. april, in ostro obsojamo zadnjo Janševo napoved, da bo ta praznik ukinil. To njegovo potvarjanje zgodovine je prešlo vse meje.

Slovensko javno zdravstvo je v zelo slabem stanju, obseg zasebnega šolstva pa je zgolj simboličen in med najnižjimi v Evropi.

Odraščal sem v tujini in vem, kaj pomeni zasebno šolstvo. V Belgiji sem imel v mladosti možnost primerjave in vem, da zasebno šolstvo ne zagotavlja dovolj visoke ravni znanja za kasnejšo uspešno poklicno pot posameznika.

Ta vaša izkušnja je stara pol stoletja, zadeve so se spremenile. Marsikje v Evropi je zasebno šolstvo dostopno tako rekoč vsakomur.

Zakaj bi v Sloveniji potrebovali, recimo, zasebno Evropsko pravno fakulteto, če imamo zelo dobre javne? Nekdo odlično zasluži, diplomanti pa nimajo enakega izhodišča za pravno kariero, saj jih zavajajo, da je njihova diploma formalno primerljiva z diplomo drugih fakultet. Kar se tiče zdravstva, pa vam lahko postrežem s konkretnim primerom iz mojega otroštva v Belgiji; mama je bila enkrat prisiljena, da me odpelje k zasebnemu zobozdravniku, ker bi mi v javni ambulanti namesto zdravljenja le izpulili zob. Ta enkratni strošek je bil zanjo tako visok, da smo se morali tisti mesec odpovedati številnim drugim predvidenim izdatkom. Poskusite si danes v Belgiji urediti zobe in boste videli, kakšen proračun boste potrebovali.

Zobozdravstvene tarife so pri nas astronomske … Ali ne gre pri sporazumu z Jankovićem le za poskus reševanja vaše stranke pred izpadom iz parlamenta?

Nobenih možnosti ni, da bi naša stranka izpadla iz parlamenta. Vse raziskave javnega mnenja kažejo, da bomo dosegli podoben rezultat kot na zadnjih volitvah. Maja 2005, ko sem postal predsednik Desusa, so me novinarji vprašali, kakšen je moj cilj. Odgovoril sem, da imam samo dva cilja. Prvi je bil, da ne bi trepetali, ali bomo prišli v parlament ali ne, drugi pa, da ne bi bili več najmanjša parlamentarna stranka. Tedaj so se nam vsi cinično smejali, kaj govorim. Če bi jim rekel, da bo Desus na volitvah leta 2014 tretja največja stranka, bi me verjetno poslali v kakšno zaprto ustanovo na Gorenjskem. Kdo bi si mislil, da bomo premagali SD pa LDS, ki je izginila, ali pa SNS in SLS. In zdaj spet govorite, da Desus ne bo prišel v parlament. Mi smo ena najbolje organiziranih političnih strank, na naših shodih je vedno veliko ljudi, ki podpirajo stranko. Ta sporazum z gospodom Jankovićem sem šel podpisat iz povsem drugega razloga. Vprašajte me, kaj me skrbi, ker prav zaradi te skrbi sem se odločil podpisati to koalicijo.

Kaj vas skrbi?

Bojim se »orbanizacije« Slovenije. Mislim, da to ni prava razvojna pot za Slovenijo. Zato sem bil ta sporazum takoj pripravljen podpisati.

Kaj razumete pod besedno zvezo »orbanizacija Slovenije«?

Poglejte Madžarsko, da ne bom predolgo razlagal, kaj se tam dogaja. Vsekakor sporazuma nisem podpisal zaradi strahu, da tokrat ne bi prestopili parlamentarnega praga. Skrbi me nekaj drugega, najmočnejša stranka na levici SD, ki lahko po anketah dobi od deset do 15 odstotkov. Pravi, da je s tem zelo zadovoljna, gospod Židan komentira, da bodo precej izboljšali rezultat od zadnjih volitev. Hkrati pa se ne zaveda, da mora kot najmočnejša stranka na levici tudi zagotoviti, da levica na volitvah zmaga. Njemu deset ali 15 odstotkov prav nič ne pomaga. Lahko podvoji svoj rezultat, a vlada bo na koncu kljub temu desna. Na levici nimamo nobenega resnega nosilca, ki bi zagotavljal, da se bo sestavila levosredinska vlada.

Relativni zmagovalec volitev bo verjetno SDS Janeza Janše, in ker je predsednik republike Borut Pahor velik formalist in je vedno zelo korekten, ko gre za proceduro, sem prepričan, da mu bo podelil mandat za sestavo vlade. Hkrati pa vemo, kaj se je zgodilo z NSi. Ljudmilo Novak, ki je bila odlična predsednica, so zaradi pretrdega stališča, da se ne bo z Janezom Janšo nikoli več povezovala, zamenjali. In poglejte, kaj se zdaj dogaja z NSi, tam ni več te odločne retorike. Koalicija skrajno desne SDS in NSi pod vodstvom Tonina je realnost. Gospod Šarec, proti kateremu osebno nimam nič, pa žal ne ve, kakšne poslance bo dobil v državni zbor. Lahko mu po izvolitvi ne bodo sledili v njegovih odločitvah, da z Janšo ne gre v koalicijo.



Se vam ne zdi, da pri nas z demonizacijo desnice že pretiravamo?

Poglejte še na drugo stran. Z desnice stalno poslušamo o Murglah pa o globoki državi. To je pač odziv levice na radikalne desničarske obtožbe. Demonstracije in nezadovoljstvo z Janšo leta 2012 ste pozabili? Se spomnite njegovih izjav o »levem fašizmu« in tega, kako se je oklepal oblasti z zadnjimi močmi, ko so ga zapustili že vsi razen NSi? To je v nasprotju z vsemi demokratičnimi standardi. Sicer pa ste politično precej naivni, poglejte vzpon radikalne desnice v Evropi, poglejte, kakšne vlade imamo v okoliških državah.

Razen Madžarske ne vidim posebnih odklonov od standardov parlamentarne demokracije, čez štiri leta bodo zelo verjetno na položajih spet stranke drugačne barve, to je pač redna ciklična izmenjava oblasti.

Avstrija z redukcijo schengenskega režima odprtih mej in sovražnostjo do beguncev se vam ne zdi problematična?

Avstrija je sprejela zelo veliko beguncev. Čudim se vašemu navdušenju nad Rusijo in Vladimirjem Putinom, ki je primer tako imenovanega postkomunističnega neokonservativizma, vsi atributi njegove politike pa so radikalno desni.

Če bi pri mednarodnem sodelovanju upoštevali vse mogoče kriterije, bi lahko sodelovali z majhnim številom držav. Ne gre za navdušenje, Slovenija ima tradicionalno prijateljske odnose z Rusijo, saj smo del slovanske skupnosti in kulture. V zgodovini so se naše poti velikokrat križale, predvsem v prvi in drugi svetovni vojni. Imamo solidno razvito gospodarsko sodelovanje. V podjetjih v Sloveniji, ki so v ruski lasti, je zaposlenih več kot sedem tisoč ljudi. Za slovensko farmacijo je ruski trg zelo pomemben. In tukaj je tudi dobava ruskega plina, o kateri smo pred kratkim podpisali petletno pogodbo, sedemdeset odstotkov dobav bo namenjenih slovenskemu gospodarstvu, preostalih trideset odstotkov pa je namenjenih za slovenska gospodinjstva.

Rusi nam ne prodajajo plina zaradi prijateljskih odnosov. To je posel. Od zunanjega ministra bi pričakovali, da v mandatu ne bo tolikokrat obiskal Rusije. Nikoli pa niste obiskali Kitajske ali ZDA.

Šestkrat sem bil v Rusiji kot sopredsedujoči medvladni komisiji za gospodarsko sodelovanje, enkrat sem bil na slovesnosti ob dnevu zmage, 9. maja, ker se predsednik države Borut Pahor dogodka ni mogel udeležiti, in še enkrat februarja lani. V ZDA sem bil velikokrat, kadarkoli sem bil povabljen na kakšno konferenco. Naj posebej poudarim naše zavezništvo v skupnem boju proti terorizmu. Tudi s Hillary Clinton in Johnom Kerryjem smo velikokrat klepetali ob robu kakšnega srečanja. Res pa nikoli nisem bil na uradnem obisku pri ameriškem državnem sekretarju. Tam je pač drugačna logika. Če bi se odločili, recimo, kupiti šest bojnih helikopterjev, bi hitro prišlo tudi uradno vabilo ameriške administracije. Sicer pa nikoli nisem bil na uradnem srečanju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ampak on je zmeraj našel čas, da se je srečal z mano, če sem bil v Moskvi.

Je program stranke Desus preveden v ruščino ali kakšen drug tuji jezik, da ga je lahko ruski veleposlanik Doku Zavgajev proučil in priporočil slovenskim volivcem?

Ne, ni preveden. Verjetno veleposlanik bere slovenske časopise, tudi Delo. V zadnjem obdobju smo zelo okrepili aktivnosti naše gospodarske diplomacije, v okviru dela omenjene medvladne komisije za gospodarsko sodelovanje ima Zavgajev tudi neposreden vpogled v moje delo. Sicer pa ne vem, kaj bi bilo lahko narobe z njegovo izjavo, saj ni slovenskim volivcem rekel, naj volijo Desus. To, da predsednik vlade druge države pride podpret Janšo, pa za vas ni sporno?

Vaš program se bere kot skupek volivcem všečnih želja. Ste izračunali, koliko bi stal? In od kod bi vzeli denar? Računate samo na dodatne prihodke proračuna od gospodarske rasti ali bi porabo morda prestrukturirali, torej vzeli komu drugemu?

Zanimivo, da me sprašujete takšne zadeve, ko Janez Janša obljublja vse možne stvari brezplačno, obenem pa napoveduje znižanje davkov. Naše zahteve so v nasprotju s SDS realne. Mi smo po naravi socialdemokratska stranka, ki daje prednost problematiki starejših. Pripravili smo zakon za popravo krivic, ki bo upokojencem vrnil razliko, ki je nastala, ko se pokojnine zaradi finančne krize niso usklajevale. Tako bomo z dodatnim usklajevanjem povrnili 8,4 odstotka. Za popravo krivic upokojencem bi potrebovali 334 milijonov evrov. Od kod bi vzeli? Državni proračun je moral prejšnja leta za pokojnine zagotoviti Zpizu okoli 1,4 milijarde evrov, lani nekaj manj kot milijardo. In iz tega prihranka bi mi jemali.

Kako lahko govorite o prihranku, če gre le za nižji transfer iz državne blagajne v pokojninsko?

Če ne bi imeli boljše zaposlenosti, bi bilo manj prilivov iz prispevkov v pokojninsko blagajno in bi bil potreben večji transfer. In zakaj bi dali te prihranke proračuna za zmanjševanje javnega dolga, če bi lahko vrnili to upokojencem, ki so pretrpeli to finančno in gospodarsko krizo?

Pa saj ne gre za noben prihranek.

Pojasnil vam bom, zakaj je ta problem nastal. Ne smete pozabiti, da je leta 1999 tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek znižal prispevno stopnjo za gospodarstvo.

Tako se je razbremenilo gospodarstvo, da bi bili naši izvozniki, ki poganjajo gospodarsko rast, bolj konkurenčni.

Da, videli smo, kaj smo iz tega znižanja pridobili. Ta konkurenčnost ni nastala. Od tedaj, ko se je prispevna stopnja znižala, mora proračun zagotavljati sredstva za pokrivanje primanjkljaja, ko gre za izplačilo pokojnin.

Koliko bi torej stala uresničitev vseh vaših obljub? Velik poudarek dajete tudi zdravstvu.

Da, poglejte, potem imamo še vdovske pokojnine, tukaj bi potrebovali od 40 do 50 milijonov evrov. Izpolnili smo obljubo in vrnili upokojenski regres za vse upokojence, vztrajali bomo, da se regres vsako leto še dodatno poviša. Minimalne pokojnine bomo zvišali nad prag revščine, ponovno uvedli seniorsko olajšavo. Za zdravstvo pa bo treba izvesti tudi nekatere spremembe, ga bolj racionalno organizirati, treba je pogledati področje nabav, zakaj sta vsako zdravilo in oprema dražja, kakšni prihranki so mogoči na tem področju. Zagotovo bo za zdravstvo nujno zagotoviti več denarja. Nujno je izboljšati dostop do zdravstvenih storitev in odzivnost javnega zdravstva na potrebe pacientov. Zdravljenje mora biti dostopno vsem državljanom, javni zdravstveni sistem mora biti prevladujoč in temeljiti na pravičnem financiranju. A to bo odločitev prihodnje vlade in mi bomo podprli vsako odločitev, ki vodi v krepitev in ohranjanje javnega zdravstva. Koliko bo to stalo, bo odvisno od odločitve, koliko javnega zdravstva še hočemo in kaj bo v košarici osnovnih zdravstvenih storitev.

Kaj za vas pomeni bolj racionalna organizacija zdravstva?

V vsaki takšni organizaciji je še nekaj prostora za racionalizacije. Zagotovo pa je ogromno prostora pri nabavi zdravil in zdravstvene opreme ter pri vodenju zdravstvenih zavodov.

Napovedujete sprejetje zakona o lustraciji bančnih vodstev oziroma »zakon ob izgubi spomina«. Nekdanji finančni minister Dušan Mramor opozarja, da smo postali družba preprostosti in populizma. Njegova analiza govori o tem, da je precejšen del krivde za krizo treba pripisati ZDA in politikom tamkajšnje centralne banke, kasneje tudi odzivom drugih centralnih bank na krizo in vlad v našem delu sveta.

To ne drži. Mi vemo, da je bančna luknja nastala zato, ker so nekateri na lahek način in brez ustreznih garancij prišli do posojil. Ta je večinoma nastala v času 2004–2008, največji posamezni »bančno luknjo kopač« pa je cerkveni Zvon iz Maribora, ki je skopal več kot pol milijarde evrov veliko bančno luknjo. Predsednik nadzornega sveta NLB v tistem času pa je bil predsednik mariborskega odbora SDS. Ko sem sam želel najeti posojilo v banki, sem moral zagotoviti dva poroka in še kup zadev, da so mi ga odobrili. Nekateri so dobili po več milijonov evrov brez ustreznih garancij ali pa so bile te le navidezne. Zato mi ne bo nihče govoril o tem, da je Amerika zdaj kriva za slovensko bančno luknjo.

Kako pa si razlagate, da so bančniki, ki so bili pred preiskovalno komisijo, na vprašanja odgovarjali praviloma z »ne vem, se ne spomnim«? Nekdo, ki je dobil milijon evrov nagrade, je izjavil, da ne ve, kaj sploh je bančna luknja.

Ker ponavljate, da se zavzemate za izboljšanje položaja upokojencev, je videti, da si za to prizadevate tudi selektivno. Nekdanji diplomati imajo dobre pokojnine, ne obračunava se jim jih po slabših, na primer srbskih pogojih. Obstaja velik del slovenskih državljanov, ki so si del pokojnine zaslužili v eni od republik nekdanje skupne države SFRJ, ki pa živijo precej slabše od privilegirancev. 

Navadni upokojenci dobivajo pokojnine skladno z medržavnimi sporazumi. Pri diplomatih pa je šlo za to, da so bili v času SFRJ napoteni iz Slovenije v Beograd. Ker so bili napoteni, torej so šli Slovenijo predstavljat v Beograd, bi bilo krivično, če bi bili zaradi tega zdaj pri pokojninah prikrajšani. Vesel sem, da mi je uspelo urediti to vprašanje. To je pošteno.

Desettisoči slovenskih državljanov, ki niso delali za jugoslovanske državne službe in niso imeli nič z razpadom SFRJ, pa so lahko prikrajšani?

Primerjate različne stvari. Če gre za napotene funkcionarje, se pač ne more zgoditi, da bi bili danes finančno prikrajšani, Slovenija si ni mogla privoščiti, da v Beogradu ne bi zapolnila svoje kvote in ne bi imela svojih predstavnikov v nekdanji prestolnici, tam so bili vsi zvezni sekretariati, Narodna banka Jugoslavije in tako naprej.

Govorite, da je treba biti odprt za gospodarsko sodelovanje. Zakaj ste proti madžarskim milijonom za drugi tir?

Ker ugotavljam, da jih ne potrebujemo in bi lahko projekt financirali drugače. Če se že pri vseh drugih projektih zadolžujemo, na primer pri sanaciji bank, bi se lahko še za ta, za državo tako pomemben projekt. Drugi tir pa nujno potrebujemo, če želimo razvijati zelo perspektivno panogo za našo državo, kot je logistika. Niti posebnega zakona ne potrebujemo. Nisem razumel, zakaj je sploh treba sprejeti poseben zakon, in sem bil do tega zelo skeptičen. Odgovor je bil, da je projekt tako bolj transparenten in bolj evropski. Za transparentnost pač poseben zakon res ni potreben.



Mar res ne razumete zgodbe projekta drugi tir?

Zgodbo zelo dobro razumem. Manj pa razumem, zakaj je predsednik vlade vztrajal pri sprejetju posebnega zakona. Ko sem bil v Južni Koreji, so me spraševali, kaj je z drugim tirom, to je zanimalo na primer podpredsednika Kie. Oni so zelo zainteresirani za drugi tir, saj imajo na Slovaškem in Madžarskem svojo tovarno. V pogovoru sem omenil, da imamo težave z gradnjo 27 kilometrov proge. Bili so prepričani, da sem se zmotil glede dolžine. In to je težko razumeti.

V tem mandatu vam ni uspelo pripraviti demografskega sklada. Iz vašega programa je razumeti, da bi ukinili SDH in vse premoženje, 12 milijard evrov ga je, prenesli v sklad.

Da, seveda, kaj pa naj sploh s tem SDH … Saj ne vemo niti tega, kaj bi z njim počeli.

Očitno ste vedeli, če ste kot stranka kadrovali v njegove organe.

Saj vemo, da OECD zahteva, da je upravljanje državnega premoženja neodvisno od politike. Ko pa SDH stvari zamoči, mora politika reševati. Mislim, da je demografski sklad treba pripraviti, nanj naj se prenesejo podjetja, dobički in kupnina od premoženja pa naj se namenijo za dolgoročno stabilnost pokojninske blagajne. Kaj se zdaj dogaja? Ko se kaj prodaja, vprašam finančno ministrico, kam gre ta denar, in mi reče, da gre za zmanjševanje javnega dolga.

Po drugi strani pa smo videli, kaj se dogaja, ko prodajamo naše premoženje, govorim na primer o poceni prodaji NKBM, ob predhodni visoki dokapitalizaciji. Podobno se bo po mojem zgodilo z NLB. Leta 2008 je bil velik pritisk Janševe vlade, da je treba Telekom prodati, ker je cena dobra in ker bo šel v nasprotnem primeru v stečaj, odpuščal delavce in ne vem kaj še vse. Če bi tedaj islandskemu kupcu prodali Telekom, bi bil verjetno že v stečaju. Državna podjetja bom branil do konca!

Ste torej za ukinitev SDH, ker ne dela dobro?
Tako je, pa tudi slaba banka. Vemo, kaj se dogaja v DUTB.

Neplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač delavcev se bo obravnavalo kot kaznivo dejanje, in ne več zgolj kot prekršek, pravite.

To smo zapisali v naš predvolilni program. Po našem mnenju delodajalec niti pomisliti ne sme na to, da svojemu zaposlenemu, ki vsak dan gara osem ur ali več, ne bi plačal prispevkov. To je prevara. In še vedno aktualen problem naše družbe. Če se neplačevanje prispevkov zgodi iz objektivnih in argumentiranih razlogov, pa mora to presojati sodišče.

Afera v zvezi s prisluškovanjem pri arbitražnem postopku med Slovenijo in Hrvaško je spet aktualna. Ob izbruhu afere ste dejali, da se čutite objektivno odgovorni, vendar nočete odstopiti, ker bi s tem poslabšali slovenske pozicije. Zdaj te nevarnosti ni več in bi lahko prevzeli to objektivno odgovornost, morda tako, da ne bi več pretendirali na visoke politične položaje?

Če vas prav razumem, si ne želite, da bi bil še enkrat zunanji minister? Ko je bila izdana delna odločba, sem ponudil svoj odstop, predsednik vlade pa ga ni sprejel. O objektivni krivdi lahko razpravljamo, subjektivno pa pri tem spodrsljaju nimam popolnoma nič. Še vedno ne razumem, kako je lahko naš arbiter ravnal tako neodgovorno. Vemo, da vsi vsem prisluškujejo. Zaradi tega smo na ministrstvu za zunanje zadeve zelo previdni, nekateri pogovori so omejeni na našo tako imenovano tiho sobo, najobčutljivejši pa vedno potekajo neposredno, nikoli po navadnem ali mobilnem telefonu.

Tokrat so željo po vstopu v vlado izrazili tudi v dosedanjih opozicijskih strankah, recimo v Levici in NSi. Kako bi se uskladili z Matejem Toninom, s katerim ste zadnje čase v zelo napetih odnosih?

Tonin je notorični lažnivec, vse njegove navedbe o povezavah med mojim vikendom v Istri in nakupom vozil Patria so povsem izmišljene in tudi na policiji so mi zagotovili, da nisem v nobenem postopku preiskave. Prav tako velja za njegove navedbe o izsiljevanju hrvaških tajnih služb in arbitražo. To so laži. Če se bo želel pogovarjati, se bo moral najprej opravičiti. Sicer pa v politiki načeloma ni prostora za zamere.

Tonin je napovedal deset programskih točk, pri katerih namerava NSi na koalicijskih pogajanjih za vsako ceno vztrajati.

Mislim, da bo Toninovih deset točk povsem nesprejemljivih za levosredinsko vlado in z vstopom NSi v vlado, tako kot že leta 2014, ne bo nič. Zdaj je treba narediti vse, da vlade ne bo sestavljal Janez Janša, ki bi lahko bil po zadnjih anketah relativni zmagovalec. Nekateri menijo, da mu vlade ne bi uspelo sestaviti, tisti, ki imamo nekoliko več političnih izkušenj, pa vemo, da to ni nemogoče, zato ne razumem, zakaj SD noče podpisati predvolilnega sporazuma o ustanovitvi levega bloka. S takšnim koalicijskim podpisom bi imel levi blok relativno večino in predsednik Pahor bi moral prvo možnost za sestavo vlade podariti mandatarju, ki bi ga predlagal levi blok. Zato naša pobuda.

Če Janši ne bi uspelo sestaviti vlade, bo predsednik države možnost dal drugouvrščenemu Marjanu Šarcu. Glede na vašo kritičnost do njega, do njegove neizkušenosti in na drugi strani njegovo kritičnost do vas, da ste vseskozi v vladi in da niste naredili veliko, je po vašem kljub vsemu mogoče, da postanete del njegove vlade?

Če bo njegova vlada levosredinska, je lahko odgovor da. Čeprav zdaj ne vem, kakšno vlado bo sestavljal, ker se Marjan Šarec do tega jasno ne opredeli. Če bomo povabljeni, bomo šli v njegovo vlado, a za zdaj je to še zelo nedorečeno. Marjan Šarec je zdaj po javnomnenjskih raziskavah na drugem mestu, vendar je do volitev še kar nekaj časa.

Izjavili ste, da si želite biti predsednik vlade.

To pa ja! To bi bil zame res izziv.

Pred sedmimi leti je vaš sedanji politični partner Zoran Janković dejal, da vas na tej poziciji ne vidi in da vam ne bi dal svojega glasu.

Saj Luke Dončića leta 2011 tudi nihče ne bi uvrstil v prvo peterico Reala, v teh letih sem se verjetno tudi kaj naučil. Razen če mislite, da so tako imenovani novi obrazi bolj kvalificirani. Položaj predsednika vlade bi bil zame res izziv, sicer pa ljudi vedno vprašam, ali bi si za ureditev električne napeljave v hiši izbrali začetnika ali koga, ki to profesionalno počne že štirinajst let.

Obstaja tudi možnost, da se SDS ob koaliciji z NSi po volitvah poveže še z Listo Marjana Šarca?

Tisti, ki sestavlja koalicijo, če je le dovolj politično spreten, ima veliko prednost. In to prednost bi znal Janez Janša izkoristiti in z ustrezno ponudbo prepričati političnega novinca Marjana Šarca, da gre z njim v koalicijo. In počasi bi se ta krog zaprl. Prepričan sem tudi, da bi poslušali o tem, da si ne moremo privoščiti politične krize, da si ne želimo novih volitev, da moramo imeti hitro novo vlado. Ker se pa prav meni vedno očita, da komaj čakam, da bom skočil v katero koli vlado, sem podpisal sporazum z Zoranom Jankovićem, ki je glede tega zelo jasen. Gremo v oblikovanje levosredinske vlade in tisti, ki ta sporazum podpiše, ne bo sodeloval pri sestavljanju desne vlade.

Katere resorje bi si želeli, če boste spet v vladi?

To bo odvisno od mandatarja, moja intimna želja je, da Desus doseže dober rezultat. In če pride stranka v vlado, je običajno, da je predsednik stranke v vladi. Če pa menite, da je moja želja biti minister do pokojnine, se motite.