Kot generalka za plebiscit

Lahko da je minilo že trideset let (in več), a se še dobro spomnimo, kako smo – prikovani pred TV zaslone – napeto čakali, katero ime bo ob nagradi – od pečic za peko kruha do montažne hiše – prebral Janez Hočevar Rifle, ovit v oranžno-črn šal. To so bili konci tedna in akcija Podarim – dobim, ki je od leta 1984 do leta 1997 z 18 milijoni prodanih kartic polnila smučarsko blagajno. Mnogi so v njenem uspehu videli povezavo s slovenskim osamosvajanjem, pravzaprav kar večletno generalko za plebiscit. Združila je namreč vso Slovenijo.



Tudi za Podarim – dobim je bilo leto 1990 prelomno, prvič se je akcija z vrhunskega smučanja razširila na nacionalni športni projekt pod geslom Za slovenske zmage, ki je seveda ujel duha časa. Tiskovna konferenca, na kateri so napovedali osem žrebanj in 3837 nagrad v skupni vrednosti 16.038.000 dinarjev, je bila na začetku decembra v pritličju Delove stolpnice. Ne naključno, pobudniki in vodje akcije so bili namreč Delovi ljudje.

Evgen Bergant si jo je zamislil po zgledu podobne akcije, ki so jo v Nemčiji in Avstriji organizirali v organizaciji Sporthilfe, predsednik odbora akcije je bil Ante Mahkota, za marketing in scenarije je skrbel Jure Apih. Mahkota je posebej poudaril, da je akcija po novem usmerjena tudi na individualne športe, kjer je mogoče pričakovati olimpijske kolajne ali uvrstitve na prva mesta svetovnih in evropskih prvenstev. Napovedal je tudi, da bodo športniki na tekmovalnih oblačilih nosili znak Slovenija. Kot prispevek k večji mednarodni uveljavitvi slovenske države.



Kartice so bile že naprodaj, kupovali smo jih vsi (vsako leto tudi več kot dva milijona) in odgovarjali na ne preveč zapletena vprašanja. Med najlepšimi nagradami sta bila avtomobila citroen AX 11 TE, počitniško stanovanje v Primorju, enoletna brezplačna vozovnica za vse redne linije Adrie Airways, desetletno življenjsko zavarovanje z valutno klavzulo in kapitalnim učinkom, dve avtomobilski prikolici z 80 kilogrami proizvodov (sveže meso in obarjeni izdelki iz perutninske industrije), 15 slovesnih večerij za štiri osebe v gradu Brdo in seveda montažna hiša Jelovica, in to z montažo, kritino, dimnikom, balkonsko ograjo in fasado. Pa ne smemo pozabiti na smučarski pevski zborček, s katerim je Slovenija več let prepevala »Smučajmo vsi, Bojan in mi«. Še potem ko je Križaj v Saalbachu končal svojo kariero; si tik pred ciljem odpel smuči in v pancerjih odkorakal v ciljno areno.