Med umaknjenimi izdelki tudi takšni z oznako, ki nakazuje slovenski izvor
V Hoferju trdijo, da je bila glavna surovina v odpoklicanih izdelkih slovenska, uvožena je bila le surovina, ki je bila izdelkom dodana.
Odpri galerijo
Pravila glede trgovskih blagovnih znamk postavljajo kar trgovci sami. Za njimi ni ne nacionalnih predpisov, kaj te oznake pomenijo, ne uradnega nadzora državnih organov. FOTO: Leon Vidic
Med mesnimi izdelki, ki sta jih zaradi suma zdravstvene neustreznosti odpoklicala trgovca Hofer in Lidl, so tudi izdelki njunih blagovnih znamk, s katerima promovirata slovensko poreklo.
Vseh pet izdelkov, ki jih je odpoklical Hofer (navadna klobasa, klobasa za kuhanje, safalada ter ljubljanska in tirolska salama), ima oznako Kakovost iz Slovenije. Trgovec na svoji spletni strani pojasnjuje, da s to oznako označuje izdelke označujejo takrat, »ko so sami ali njihove osnovne sestavine slovenskega izvora«. Dobavitelj izdelkov je res slovenski, podjetje Meso izdelki, Marko Žerak, sestavine pa so – sodeč po odpoklicu – prišle iz avstrijske klavnice Ramsauer fleisch.
V tej je izredni inšpekcijski nadzor, ki je bil izveden ob policijski raciji, ugotovil, da so dali v promet meso, ki je bilo namenjeno za predelavo klavniških odpadkov, ne za uživanje – šlo je za 17 prašičev in eno kravo –, zato je bil odrejen preventivni umik vsega mesa, ki je v tem času prišlo iz klavnice.
Podoben primer je pri Lidlu. Ta je kupce obvestil o preventivnem odpoklicu treh izdelkov, eden, domači ocvirki v masti ima Lidlovo blagovno znamko Dobrote iz Slovenije – Naše nam paše. Lidl na spletni strani navaja, da pod znamko »združuje izdelke iz Slovenije« oziroma izdelke, »ki v sebi nosijo slovensko tradicijo«. Slovenski je bil v tem primeru le dobavitelj, mesarija Mlinarič. Surovine pa je, vsaj sodeč po obvestilu o umiku izdelka, dobavitelj (do)kupil v avstrijski klavnici.
V Hoferju so na naše vprašanje, kako je mogoče, da izdelek lahko nosi oznako Kakovost iz Slovenije, če je bila glavna surovina uvožena, odgovorili, da je bila glavna sestavina slovenska (da so bili izdelki predelani v Sloveniji, kjer je prav tako potekala zadnja faza proizvodnje), in da je bila uvožena le dodana surovina, »ob čemer ni nujno, da gre za potencialno sporne kose avstrijskega mesa«, so dodali. »Izdelki so tako skladni z zakonodajo omenjenega področja oziroma določili označevanja slovenskega porekla,« so zapisali.
V Lidlu so pojasnili, da so ocvirki v masti »pripravljeni po tradicionalnem receptu,« proizvaja jih mesarija Mlinarič, zaradi pomanjkanja svinjine slovenskega izvora pa del surovine ni bil slovenski. V podjetju pojasnjujejo, »da so že pri lansiranju blagovne znamke Naše nam paše komunicirali, da gre za blagovno znamko, ki prinaša izdelke, ki se jih spominjamo oziroma jih kupci tradicionalno prepoznavamo kot domače«.
Gre za izdelke slovenskih proizvajalcev, »ki so pripravljeni na tradicionalen način in v skladu z domačimi recepti in, v kolikor je mogoče, so tudi surovine v njih iz Slovenije. Nikoli pa nismo, ravno zaradi izredno zahtevnega doseganja standardov označbe izdelka kot izdelka s slovenskim poreklom, izdelkov Naše nam paše tako komunicirali ali označevali, razen če to označbo tudi dosegajo, kar je označeno na embalaži. Zelo jasno je to razvidno denimo pri naboru svežega mesa, ki ga ponujamo pod blagovno znamko Naše nam paše, ki ima tudi slovensko poreklo (označeno na embalaži)«.
Pa vendarle: mesni izdelek z oznako, ki nakazuje slovensko oziroma »domače« poreklo, v katerem je del surovin od neznano kje, drugi del, resda prevladujoč, pa je slovenski, diši po zavajanju potrošnikov. Ali gre v primerih Hoferja in Lidla za nepošteno poslovno prakso? Žal ne.
Zakonodaja ščiti takšne prakse prehrambne industrije. Pravila glede navajanja porekla mesnih izdelkov so takšna, da je kot država porekla navedena tista država, v kateri je bil izdelek »dokončan«. Če je bil v Sloveniji samo pakiran – ne glede na to, od kod prihaja osnovna sestavina –, je že slovenski.
Pravila glede trgovskih blagovnih znamk pa postavljajo kar trgovci sami. Za njimi ni ne nacionalnih predpisov, kaj te oznake pomenijo, ne uradnega nadzora državnih organov, pravi predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin.
Kutinova opozarja na še nekaj. »Oznaka, da je izdelek slovenski, ne pomeni nič. Samo v naših možganih je, da je slovensko boljše, vendar to ni nujno res.« Na to kažejo tudi testi Zveze potrošnikov Slovenije, kjer kot najboljši ne zmaga vedno slovenski izdelek.
Afera z domnevno zdravstveno neustreznim mesom iz avstrijske klavnice po njenih besedah ni toliko osvetlila problematično označevanje izdelkov, temveč pomen rednih – in v primeru suma na sporne prakse – izrednih nadzorov nad živilskimi proizvodi. V več državah Evropske unije pa so se sredstva za izvajanje nadzorov in samo število nadzorov zmanjšali, ugotavlja pred kratkim objavljeno poročilo potrošniške organizacije Beuc.
Po besedah Kutinove se je to zgodilo tudi v Sloveniji. Ob finančno-gospodarski krizi leta 2008 so se sredstva za nadzore in različne inšpekcije drastično porezala. Ko smo iz krize izšli, pa se – vsaj na področju varstva potrošnikov – niso povrnila. »Čim manj je nadzora, tem večje so zlorabe in ekscesi. Pričakovati, da jih v Sloveniji ne bo, ker imamo slovenske proizvajalce, je iluzija. Po kakšni logiki bi ti ljudje delali za dobrobit slovenskega kmeta? Saj tudi oni živijo v kapitalizmu,« poudarja Kutinova.
Vseh pet izdelkov, ki jih je odpoklical Hofer (navadna klobasa, klobasa za kuhanje, safalada ter ljubljanska in tirolska salama), ima oznako Kakovost iz Slovenije. Trgovec na svoji spletni strani pojasnjuje, da s to oznako označuje izdelke označujejo takrat, »ko so sami ali njihove osnovne sestavine slovenskega izvora«. Dobavitelj izdelkov je res slovenski, podjetje Meso izdelki, Marko Žerak, sestavine pa so – sodeč po odpoklicu – prišle iz avstrijske klavnice Ramsauer fleisch.
V tej je izredni inšpekcijski nadzor, ki je bil izveden ob policijski raciji, ugotovil, da so dali v promet meso, ki je bilo namenjeno za predelavo klavniških odpadkov, ne za uživanje – šlo je za 17 prašičev in eno kravo –, zato je bil odrejen preventivni umik vsega mesa, ki je v tem času prišlo iz klavnice.
Umika izdelke podjetij Košaki in mesarije Mlinarič. Pri Košakovih izdelkih gre za pečeno gozdarsko salamo serije 277, francosko salamo serije 280, navadno klobaso serije 287, 125-gramsko zaseko serij 280 in 291 ter 400-gramsko zaseko v ovoju serij 270, 280 in 291. Od Mlinaričevih izdelkov pa se umikajo 450-gramski ocvirki v masti serij 191135 in 191199.
Hofer: izdelki pravilno označeni
Podoben primer je pri Lidlu. Ta je kupce obvestil o preventivnem odpoklicu treh izdelkov, eden, domači ocvirki v masti ima Lidlovo blagovno znamko Dobrote iz Slovenije – Naše nam paše. Lidl na spletni strani navaja, da pod znamko »združuje izdelke iz Slovenije« oziroma izdelke, »ki v sebi nosijo slovensko tradicijo«. Slovenski je bil v tem primeru le dobavitelj, mesarija Mlinarič. Surovine pa je, vsaj sodeč po obvestilu o umiku izdelka, dobavitelj (do)kupil v avstrijski klavnici.
V Hoferju so na naše vprašanje, kako je mogoče, da izdelek lahko nosi oznako Kakovost iz Slovenije, če je bila glavna surovina uvožena, odgovorili, da je bila glavna sestavina slovenska (da so bili izdelki predelani v Sloveniji, kjer je prav tako potekala zadnja faza proizvodnje), in da je bila uvožena le dodana surovina, »ob čemer ni nujno, da gre za potencialno sporne kose avstrijskega mesa«, so dodali. »Izdelki so tako skladni z zakonodajo omenjenega področja oziroma določili označevanja slovenskega porekla,« so zapisali.
Lidl: Če je mogoče, so surovine iz Slovenije
V Lidlu so pojasnili, da so ocvirki v masti »pripravljeni po tradicionalnem receptu,« proizvaja jih mesarija Mlinarič, zaradi pomanjkanja svinjine slovenskega izvora pa del surovine ni bil slovenski. V podjetju pojasnjujejo, »da so že pri lansiranju blagovne znamke Naše nam paše komunicirali, da gre za blagovno znamko, ki prinaša izdelke, ki se jih spominjamo oziroma jih kupci tradicionalno prepoznavamo kot domače«.
Gre za izdelke slovenskih proizvajalcev, »ki so pripravljeni na tradicionalen način in v skladu z domačimi recepti in, v kolikor je mogoče, so tudi surovine v njih iz Slovenije. Nikoli pa nismo, ravno zaradi izredno zahtevnega doseganja standardov označbe izdelka kot izdelka s slovenskim poreklom, izdelkov Naše nam paše tako komunicirali ali označevali, razen če to označbo tudi dosegajo, kar je označeno na embalaži. Zelo jasno je to razvidno denimo pri naboru svežega mesa, ki ga ponujamo pod blagovno znamko Naše nam paše, ki ima tudi slovensko poreklo (označeno na embalaži)«.
Zavajanje potrošnikov s poreklom? Žal ne
Pa vendarle: mesni izdelek z oznako, ki nakazuje slovensko oziroma »domače« poreklo, v katerem je del surovin od neznano kje, drugi del, resda prevladujoč, pa je slovenski, diši po zavajanju potrošnikov. Ali gre v primerih Hoferja in Lidla za nepošteno poslovno prakso? Žal ne.
Zakonodaja ščiti takšne prakse prehrambne industrije. Pravila glede navajanja porekla mesnih izdelkov so takšna, da je kot država porekla navedena tista država, v kateri je bil izdelek »dokončan«. Če je bil v Sloveniji samo pakiran – ne glede na to, od kod prihaja osnovna sestavina –, je že slovenski.
Pravila glede trgovskih blagovnih znamk pa postavljajo kar trgovci sami. Za njimi ni ne nacionalnih predpisov, kaj te oznake pomenijo, ne uradnega nadzora državnih organov, pravi predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin.
Kutinova opozarja na še nekaj. »Oznaka, da je izdelek slovenski, ne pomeni nič. Samo v naših možganih je, da je slovensko boljše, vendar to ni nujno res.« Na to kažejo tudi testi Zveze potrošnikov Slovenije, kjer kot najboljši ne zmaga vedno slovenski izdelek.
Manj nadzora, več zlorab
Afera z domnevno zdravstveno neustreznim mesom iz avstrijske klavnice po njenih besedah ni toliko osvetlila problematično označevanje izdelkov, temveč pomen rednih – in v primeru suma na sporne prakse – izrednih nadzorov nad živilskimi proizvodi. V več državah Evropske unije pa so se sredstva za izvajanje nadzorov in samo število nadzorov zmanjšali, ugotavlja pred kratkim objavljeno poročilo potrošniške organizacije Beuc.
Po besedah Kutinove se je to zgodilo tudi v Sloveniji. Ob finančno-gospodarski krizi leta 2008 so se sredstva za nadzore in različne inšpekcije drastično porezala. Ko smo iz krize izšli, pa se – vsaj na področju varstva potrošnikov – niso povrnila. »Čim manj je nadzora, tem večje so zlorabe in ekscesi. Pričakovati, da jih v Sloveniji ne bo, ker imamo slovenske proizvajalce, je iluzija. Po kakšni logiki bi ti ljudje delali za dobrobit slovenskega kmeta? Saj tudi oni živijo v kapitalizmu,« poudarja Kutinova.
