Narodna galerija ali lipe?
Novogradnja: Zaradi mestnih dreves je nekaj časa zastal Ravnikarjev projekt.
Odpri galerijo
Septembra 1990 bi se morala začeti dela na novi stavbi, pa se niso. FOTO: Dokumentacija Dela
Kadar se pred Slovence postavi vprašanje, ali kultura ali drevo, ni mogoče napovedati zmagovalca. Tako je jeseni 1990 za nekaj časa zastala razširitev Narodne galerije. Vzrok: gradnja bi oklestila nekaj dreves na tamkajšnjem vrtu. Natančneje, treba bi bilo podreti šest lip, starih približno 70 let, bukev in brest, stara okoli 40 let, in še šest mlajših lip.
Za preureditev Narodne galerije in njeno povezavo z objektom nadzidanega Kluba delegatov je bil leto prej objavljen interni natečaj, na katerega je bilo povabljenih nekaj slovenskih arhitektov (Ivan Kocmut, Stanko Kristl, Milan Mihelič in drugi), izbran pa projekt Edvarda Ravnikarja, vodilne osebnosti v slovenski arhitekturi po Plečniku, ki je petdeset let pred tem zasnoval Moderno galerijo in pozneje tudi Cankarjev dom.
Avtor je staro Narodno galerijo in nove razstavne prostore s spremljajočim programom v nadgrajeni zgradbi nekdanjega kluba delegatov povezal s srednjim zastekljenim delom. A ustavilo se je junija 1990 na seji za pridobitev lokacijskega soglasja, kjer so predstavniki zelenih zahtevali »ohranitev šestih lip in spremembo načrta«. Mestni sekretariat za urbanizem in varstvo okolja je projektu izrekel odklonilno stališče, lokacijskega dovoljenja ni izdal in tako septembra predvideni začetek del ni bil mogoč.
Seveda so kulturniki stopili skupaj v zagovor velike, sodobno opremljene, evropsko naravnane Narodne galerije za slovenske in mednarodne potrebe. Zagovarjali so Ravnikarjev načrt, češ dreves lahko nasadimo še veliko, a v zraku je precej pomembnejše vprašanje o kulturni dediščini, ki je v sedanji prostorski stiski ogrožena. Drugačna stališča so seveda imeli »drevesni kirurgi«, ki so preverjali možnost, da bi drevesa prestavili. To je bila takrat na tujem že ustaljena praksa, pri nas pa smo poznali le primer Plečnikove prestavitve drevoreda na grajskih Šancah. Ostala drevesna stroka je zagovarjala novo zasaditev odraslih dreves iz gojitvene drevesnice, a drevesa bi bilo treba uvoziti, menda kar iz Hamburga, kar bi bilo zelo drago.
Da je bila stvar resna, kaže, kdo vse se je s tem zahtevnim vprašanjem ukvarjal: župan Ljubljane (takrat je bil to Jože Stergar, poklicno zelo blizu drevesom in parkom), minister za kulturo (Andrej Capuder), drevesni spor je segel celo v predsedstvo Republike Slovenije, kjer sta se na različna bregova postavila Ciril Zlobec, ki je brezpogojno zagovarjal Ravnikarjev načrt, Dušan Plut pa seveda svoje Zelene Slovenije. Medtem ko so se polemike vlekle pozno v jesen, je vse bolj postajalo jasno, da zaradi dreves oziroma lip ne vidimo gozda. Dilema o tem, ali je monumentalna stavba pomembnejša od gozda, se je ponovila nekaj let pozneje pri sosednji Operi, njeno prenovo in dogradnjo je namreč kar nekaj let ovirala rdečelistna bukev. Več kot sto let starega naravnega spomenika varuhi narave niso dovolili posekati.
Narodna galerija je leta 1993 vendarle dobila severni prizidek po Ravnikarjevih načrtih, leta 2002 pa še vmesni stekleni trakt, ki sta ga zasnovala arhitekta Jurij Sadar in Tomaž Vuga.
Za preureditev Narodne galerije in njeno povezavo z objektom nadzidanega Kluba delegatov je bil leto prej objavljen interni natečaj, na katerega je bilo povabljenih nekaj slovenskih arhitektov (Ivan Kocmut, Stanko Kristl, Milan Mihelič in drugi), izbran pa projekt Edvarda Ravnikarja, vodilne osebnosti v slovenski arhitekturi po Plečniku, ki je petdeset let pred tem zasnoval Moderno galerijo in pozneje tudi Cankarjev dom.
Avtor je staro Narodno galerijo in nove razstavne prostore s spremljajočim programom v nadgrajeni zgradbi nekdanjega kluba delegatov povezal s srednjim zastekljenim delom. A ustavilo se je junija 1990 na seji za pridobitev lokacijskega soglasja, kjer so predstavniki zelenih zahtevali »ohranitev šestih lip in spremembo načrta«. Mestni sekretariat za urbanizem in varstvo okolja je projektu izrekel odklonilno stališče, lokacijskega dovoljenja ni izdal in tako septembra predvideni začetek del ni bil mogoč.
Monumentalna stavba pomembnejša od gozda
Seveda so kulturniki stopili skupaj v zagovor velike, sodobno opremljene, evropsko naravnane Narodne galerije za slovenske in mednarodne potrebe. Zagovarjali so Ravnikarjev načrt, češ dreves lahko nasadimo še veliko, a v zraku je precej pomembnejše vprašanje o kulturni dediščini, ki je v sedanji prostorski stiski ogrožena. Drugačna stališča so seveda imeli »drevesni kirurgi«, ki so preverjali možnost, da bi drevesa prestavili. To je bila takrat na tujem že ustaljena praksa, pri nas pa smo poznali le primer Plečnikove prestavitve drevoreda na grajskih Šancah. Ostala drevesna stroka je zagovarjala novo zasaditev odraslih dreves iz gojitvene drevesnice, a drevesa bi bilo treba uvoziti, menda kar iz Hamburga, kar bi bilo zelo drago.
Da je bila stvar resna, kaže, kdo vse se je s tem zahtevnim vprašanjem ukvarjal: župan Ljubljane (takrat je bil to Jože Stergar, poklicno zelo blizu drevesom in parkom), minister za kulturo (Andrej Capuder), drevesni spor je segel celo v predsedstvo Republike Slovenije, kjer sta se na različna bregova postavila Ciril Zlobec, ki je brezpogojno zagovarjal Ravnikarjev načrt, Dušan Plut pa seveda svoje Zelene Slovenije. Medtem ko so se polemike vlekle pozno v jesen, je vse bolj postajalo jasno, da zaradi dreves oziroma lip ne vidimo gozda. Dilema o tem, ali je monumentalna stavba pomembnejša od gozda, se je ponovila nekaj let pozneje pri sosednji Operi, njeno prenovo in dogradnjo je namreč kar nekaj let ovirala rdečelistna bukev. Več kot sto let starega naravnega spomenika varuhi narave niso dovolili posekati.
Narodna galerija je leta 1993 vendarle dobila severni prizidek po Ravnikarjevih načrtih, leta 2002 pa še vmesni stekleni trakt, ki sta ga zasnovala arhitekta Jurij Sadar in Tomaž Vuga.
