O rehabilitaciji domobranskega generala bo odločalo ustavno sodišče

Ustavno sodišče je sprejelo sklep, da sprejme v obravnavo ustavno pritožbo Roka Lampeta proti sodbi vrhovnega sodišča, ki se nanaša na primer generala Rupnika.
Fotografija: Leon Rupnik z nemškim generalom Erwinom Rösenerjem in ljubljanskim nadškofom Gregorijem Rožmanom. 
Odpri galerijo
Leon Rupnik z nemškim generalom Erwinom Rösenerjem in ljubljanskim nadškofom Gregorijem Rožmanom. 

Do končne odločitve ustavnega sodišča se tudi prekine postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe vojaškega sodišča IV. armade iz leta 1946. Vrhovno sodišče je namreč razveljavilo obsodilno sodbo vojaškega sodišča, s katero je bil Leon Rupnik spoznan za krivega, in zadevo vrnilo v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.
 
Pritožnik Rok Lampe, potomec žrtve vojnega nasilja, izpodbija sodbo, svoj pravni interes opira neposredno na status žrtve kaznivega dejanja. Pritožnik med drugim navaja, da Rupnik, kot vodja pomožnih enot SS v Ljubljanski pokrajini, simbolizira kolaboracijo s fašističnim in nacističnim okupatorjem. Lampe tudi dokazuje, da sodba vrhovnega sodišča nasprotuje splošno priznanim načelom mednarodnega prava in krši ustavo, saj vsebuje stališče, da je treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja, ne opredeli pa se do vprašanja, kateri so bili ti procesni standardi, veljavni v času sojenja leta 1946.

Lampe navaja, da je vrhovno sodišče storilo ključno napako, ko ni omenilo Nürnberške sodbe kot glavnega kriterija procesnih garancij in pravnih standardov civiliziranih narodov. K temu dodaja, da so postopkovna pravila pred vojaškim sodiščem IV. armade zagotavljala dodatne pravice, ki jih londonski statut ni poznal, sodba sodišča pa je bila bolj obrazložena kot sodba Nürnberškega sodišča, ki je obsodbo Hermanna Göringa obrazložilo na vsega dveh straneh.

Lampe ocenjuje, da je sodba vojaškega sodišča po vseh kriterijih konvergentna s sodbo Nürnberškega sodišča, ki tvori edini ustrezen kriterij presoje tedanjih pravnih standardov izvedbe postopka in pisanja sodbe, in da sodba vrhovnega sodišča nasprotuje splošno veljavnim načelom mednarodnega prava, ustava pa zahteva, da so akti v Sloveniji v skladu s splošno priznanimi načeli mednarodnega prava.

Vrhovno sodišče je sicer sklenilo, da sodba ni bila v skladu s tedanjimi pravnimi načeli. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Šorli, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Katja ​Šugman Stubbs je dala pritrdilno ločeno mnenje.

»Glede na to, da je zakonodajalec omogočil vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti tudi za že davno zaključene kazenske postopke, katerih obsojenci so mrtvi, in podelil pravico vlaganja teh sredstev globoko mimo trimesečnega roka tudi še živečim sorodnikom obsojencev, bi bilo pri odločanju o takšnih postopkih nerazumno in nepošteno a priori odrekati vsaj določeno raven varstva procesnih pravic tudi potomcem žrtev,« je zapisala Šugman Stubbs.
 
Marko Šorli pa meni, da zgolj trditev, da je potomec žrtve vojnega nasilja, ne da bi pojasnil, kako naj bi bila smrt njegovega prednika povezana s kaznivimi dejanji, ki so predmet obtožbe v razveljavljeni zadevi Rupnik, ne daje podlage za sklep o obstoju takega statusa.

Preberite še:

Komentarji: