»Zdravstveni program Golobove stranke je razočaranje«
»Do volitev je še 31 dni. Kar imamo na mizi, so volilni programi, vsak hip bodo znane tudi celotne kandidatne liste. Najina pozornost je na novem gibanju na političnem zemljevidu, na Gibanju Svoboda,« današnji pogovor uvede Ali Žerdin.
»Kar je potrebno s posebno pozornostjo obravnavati v programih strank, so zdravstvo, sociala in šolstvo, ostalo so nekako standardizirane formule. Gibanje Svoboda glede tega ni naredilo kakšnih napak. Pokazalo je, da je potrebno znova vzpostaviti parametre pravne države, državniškega obnašanja, medijske avtonomije, skratka, avtonomije strok,« odvrne Markeš. »Reči pa moram, da je ta program, ko sem obravnaval področje zdravstva, za katerega ocenjujem, da je ključno za Slovenijo in obstoj prihodnje vlade, veliko razočaranje. V njem ni nobene sistemske rešitve. V njem so le zaznave nekaterih problemov, čakalnih vrst in podobno, celo kak stavek o potrebi ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja.«
»Tudi pri drugih strankah na področju zdravstva ne najdemo globljih analiz in predlaganih sistemskih rešitev zdravstva v Sloveniji,« doda Markeš. »To je pomembno, ker zdravstvo v kombinaciji s socialnim sistemom v slovenski družbi genereira večjo neenakost. Vemo, da je ta sedaj v porastu, in ocenjujem da bo v prihodnje vsaka politika, ki se bo imela za alternativno, stala ali padla pri vzpostavljanju tega parametra. Zdravstvo je tu v sami sredici, tako kot šolstvo in sociala. Program Golobove stranke je nezadosten, zelo površen, pavšalen in veliko razočaranje.«
»Kar opažam v zadnjem letu ali dveh, je, da poskušajo namesto dualizma med javnim in zasebnim zdravstvom uvesti tri elemente, in sicer državno zdravstvo, javno zdravstvo in zasebno zdravstvo,« opaža Žerdin. »Zasebno zdravstvo je vse, kar uporabnik plača iz svojega žepa, pri členitvi med javnim in državnim zdravstvom pa se skuša uveljaviti razlika, da predstavljajo javno zdravstvo zasebniki s koncesijo, državno pa veliki državni zavodi, zdravstveni domovi, državne bolnišnice idr., ki so do neke mere pod vladnim patronatom. Problem vmešavanja strankarske politike v delovanje javnozdravstvenih institucij obstaja in je zelo velik, omenjena členitev na javno in državno zdravstvo pa se mi zdi omalovažujoča do javnih bolnišnic in javnih zdravstvenih domov. Kot da je to nekakšna etatistična, da ne rečem sovjetska entiteta, ki je preživela tranzicijo in ne sodi v ta čas.«
»To si dobro povedal,« se strinja Markeš. »Konceptualno ima sistem zdravstva do potankosti razdelana le ena stranka, namreč Nova Slovenija. Kdor to prebere, lahko zazna, kaj je nacionalna katastrofa. To je uničujoč program, ki dejansko meji na apokalipso javnega dobrega. Nova Slovenija predlaga, da se država popolnoma umakne iz pojma javnega in se zdravnike določi kot posamezne entitete z nekim znanjem, ki s sklenitvijo pogodbe vstopijo v javni sistem. Ukinili bi tudi koncesije. Iz zdravstvene mreže bi naredili to, kar je sedaj v zobozdravstvu. Tudi v Gibanju Svoboda v enem odstavku zapišejo, da je potrebno razločiti zasebno in javno zdravstvo, da bo zdravnik delal bodisi v javnem bodisi v zasebnem zdravstvu. A je sam pisec, Danijel Bešič Loredan, nekdo, ki sedi na dveh stolih, dvoživka.
V opisu koncesionarstva so zelo medle določitve, pri katerih vidiš, da utegnejo v ozadju programov strank stati močni lobiji, katerih namen bo vriniti sedanji status quo v prihodnost in razgraditi zdajšnji sistem. Pri strankah presenetljivo ne najdeš velikih zagnanih besed in analiz stanja. Niti pri Levici.
