Podjetja nočejo ali ne znajo videti koristi, ki jo imajo z zaposlenim poklicnim ali prostovoljnim gasilcem

Stroški zagotavljanja požarne varnosti so vedno manjši, kot je strošek sanacije po morebitnem požaru.
Fotografija: Cenik gasilskih storitev je predpisan, a primerov, da bi gasilci dejansko izstavili račun v primeru intervencij, skorajda ni. FOTO: Roman Šipić/Delo
Odpri galerijo
Cenik gasilskih storitev je predpisan, a primerov, da bi gasilci dejansko izstavili račun v primeru intervencij, skorajda ni. FOTO: Roman Šipić/Delo

Požari v industrijskih obratih so v zadnjih letih dokaj pogosti, povzročili so precej materialne škode. V luči ponedeljkovega požara v Hidriini livarni smo se posvetili področju požarne varnosti v večjih industrijskih obratih.

V obratih, kjer imajo povečano nevarnost za nastanek požara in eksplozije, se organizirajo industrijske gasilske enote, ki so vezane na interne akte podjetja, gasilske naloge pa opravljajo v skladu z gasilskimi predpisi. Merila za to opredeljujeta dve uredbi –  o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč ter Uredba o merilih za določanje povečane nevarnosti nastanka požara ali eksplozije.

»Gre za neke vrste oceno ogroženosti. Kriteriji za opredelitev kategorije gasilske enote pa so vrsta tehnološkega procesa, ki ga izvajajo v obratu, število zaposlenih, površina ozemlja, oddaljenost najbližje teritorialne gasilske enote in vpliv sistemov aktivne požarne zaščite,« pravi Aleš Jug, namestnik predsednika komisije za požarno preventivo pri Gasilski zvezi Slovenije, ki se s področjem požarne varnosti ukvarja že slabih 20 let. Omenjeni predpisi nalagajo tudi število prostovoljnih in poklicnih gasilcev in njihovo opremljenost.

»S kriteriji ni nič narobe, problem pa je, da zakonodaja ni usklajena. Sprejemala se je po več korakih, tako da zahteve med seboj niso poenotene. Po veljavnih merilih je treba imeti v posameznih delovnih izmenah včasih le enega ali dva gasilca. Predpisi in Pravila gasilske službe pa pravijo, da šteje najmanjša gasilska skupina vodjo in enega ali dva gasilca. Temu v primeru enote II. kategorije ne moremo zadostiti, saj zadostuje en gasilec v nedelovni izmeni,« opozarja Jug.

V obratih, kjer imajo povečano nevarnost za nastanek požara in eksplozije, se organizirajo industrijske gasilske enote. FOTO:Shutterstock
V obratih, kjer imajo povečano nevarnost za nastanek požara in eksplozije, se organizirajo industrijske gasilske enote. FOTO:Shutterstock


Neskladja so posledica tega, da so se prepisi pripravljali v različnih časovnih obdobjih, premalo pozornosti se je posvečalo usklajevanju sprememb. Jug izpostavlja, da se je področje industrijskih gasilcev nekaj časa zapostavljalo. »V času privatizacije so iz podjetij med prvimi odšli varnostni inženirji in gasilci, saj so predstavljali le strošek. A prav oni so bili tam jedro požarne preventive, pomanjkanje te pa danes vidimo v povečanem številu požarov.«

Tako danes velik del bremena sloni na prostovoljnih gasilcih. »Prostovoljni gasilec je eden izmed zaposlenih, ki ima v primeru požara točno določene naloge, poklicni pa je v podjetju zaposlen kot tak. A nikjer ne piše, da mora opravljati zgolj naloge gašenja,« se glede bremena Jug ne strinja povsem. »Podjetja nočejo ali ne znajo videti koristi, ki jo imajo z zaposlenim poklicnim ali prostovoljnim gasilcem.«


V Gorenju poklicna gasilska enota


Nekatera koristi nočejo ali ne znajo videti, druga k temu »prisilijo« predpisi. Podjetje Gorenje iz Velenja je eno od tistih, v katerih zaradi zgoraj omenjenih predpisov deluje poklicna gasilska enota, v kateri je zaposlenih 21 poklicnih gasilcev.

»Pri nas beležimo od 150 do 180 intervencij na leto, od začetnih požarov, tehničnih intervencij, do ostalih, kot so vklopi požarnega in plinskega javljanja. Glavne zadolžitve enote so tako vezane na operativno in preventivno delovanje,« so povedali v Gorenju. PGEG deluje tako na glavni lokaciji v Velenju, kot tudi v Šoštanju in vasi Gorenje.

Stroški zagotavljanja požarne varnosti so vedno manjši, kot je strošek sanacije po morebitnem požaru. FOTO:Igor Mali 
Stroški zagotavljanja požarne varnosti so vedno manjši, kot je strošek sanacije po morebitnem požaru. FOTO:Igor Mali 


»Pomembni sta dobra usposobljenost zaposlenih ter ustrezna oprema, ki jo gasilci potrebujejo pri izvajanju operativnih in preventivnih nalog, predvsem pa ustrezna aktivna in pasivna zaščita v podjetju.« Stroški zagotavljanja požarne varnosti so namreč vedno manjši, kot je strošek sanacije po morebitnem požaru.

Slovenska podjetja imajo po Jugovem mnenju sicer slabo vzdrževano ali pomanjkljivo načrtovano požarno zaščito, že sami predpisi se industrijskim podjetjem slabo posvečajo. Naloga inšpektorjev je, da nadzorujejo stanje, a je, kot pravi Jug, nadzor nad izpopolnjevanjem predpisov, ki narekujejo industrijske gasilske enote, zamrl.

Tako se podjetja naslanjajo na prostovoljne gasilce, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Cenik gasilskih storitev je predpisan, a primerov, da bi gasilci dejansko izstavili račun v primeru intervencij, skorajda ni, pravi Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenija. Tudi zato, ker se podjetja društvom »odkupijo« na drugačne načine – z nakupom opreme in poligoni za vaje.

Komentarji: