Pomemben je občutek, da ob žalovanju nisi sam

Ljubljana – Edina resnica o našem življenju, ki je znana ob rojstvu, je, da bomo nekoč umrli. Kljub temu večinoma nikoli nismo pripravljeni na odhod naših najdražjih. Ni besed, s katerimi bi lahko opisali občutke. Umiranje in poslavljanje povezujemo s trpljenjem in izgubo. Pa vendarle je smrt tudi velika lekcija za vse živeče.

Ne samo da nas spreminja in opominja na lastno smrtnost, o življenju lahko začnemo razmišljati kot o učilnici, v kateri se ves čas učimo od živih in mrtvih, tistih, ki odhajajo, in tistih, ki prihajajo. Porajajo se nam vprašanja, ali je po smrti res vsega konec, ali pa energija ostane, morda v obliki misli, spomina, zavesti ali česa drugega.

Prvi november je namenjen spominu na najdražje sorodnike, prijatelje, znance, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Naše sogovornike smo zaprosili, da delijo z nami svoje misli o poslavljanju, žalovanju, dojemanju človeške minljivosti, preobrazbi bolečine v nekaj, kar nam daje smisel za naprej, pa tudi o tem, ali je ljubezen res močnejša kakor smrt. Prav tako nas je zanimalo, ali prvi november izgublja smisel v potrošništvu ali pa vendarle še nosi kakšno globlje sporočilo?

Preobražanje izgube obrodi čarobne sadove

»Ta vulgarni neoliberalistični čas nam je dobesedno ukradel čas za nas in naše bližnje, čas za polno doživljanje bivanja, kamor sodi tudi minevanje. Vse bolj osamljeni smo napolnjeni s strahovi, med katerimi je strah pred smrtjo za mnoge groza, pred katero si zapirajo oči in srce. Še pred nekaj desetimi leti je bilo običajno, da so ljudje po smrti ležali na parah, od njih smo se poslavljali kot skupnost, tudi otroci so se prišli poslovit. Koliko ljudi pa danes še vidi mrliča?« sprašuje Manca Košir, prostovoljka Slovenskega društva hospic in avtorica knjige Darovi minevanja.




Nekateri se med žalovanjem osamijo, drugi prosijo prijatelje za pomoč in tem je veliko lažje. Občutek, da v bolečini nisi sam, je izredno pomemben, zato svetuje žalujočim pomoč, da bodo lažje izrekli, izjokali svoje stiske. Hospic ima klube žalujočih, priporoča tudi psihoterapijo, kadar je res težko. Preobražanje izgube je delo, ki obrodi čarobne sadove. Ugotavlja, da je smrt največja učiteljica polnega življenja in modrosti, odpuščanja in hvaležnosti, resnične ljubezni.

Prepričana je, da je ljubezen močnejša kakor smrt: »Ljubljeni človek umre, a ne umre odnos med nama! Moj duhovni sopotnik je umrl leta 1990, pa se še vedno pogovarjam z njim. Mama je umrla pred tremi leti, a v najinih skupnih obredih živi z menoj. Ko kuham njeno najljubšo juho, je z menoj, ko ob nedeljah poslušam radijsko oddajo Čestitke in pozdravi, ob kateri sva kdaj skupaj zapeli, tudi zdaj zapojem in slišim njen glas ... Smrt je gotovo konec tega življenja, na katero smo tako zelo navezani. A življenje je večno in v tej večnosti pleše tudi naša zavest.«

O prvem novembru pa pravi, da je, tako kot drugi pomembni prazniki, izgubil prvotni smisel in se spremenil v potrošniško parado prižiganja sveč in lišpanja grobov: »Ljubezen ohranja umrle žive za nas in ve, kako slaviti njihov spomin.«

Prebujanje, v katerem površen pogled ni dovolj

»Čas, v katerega vstopamo, nas počasi, pa vendarle vztrajno prebuja iz omejene, zgolj racionalne inteligence v celostno. Vedno bolj vrednotimo tudi čustveno, duhovno, intuitivno, socialno ... Budisti pravijo, da vstopamo iz notranje 'zadremanosti' v stanje prebujenosti, kristjani bi rekli, da nas Sveti duh – Zavest budi k osebni zavesti, v kateri samo površen pogled več ne zadostuje,« razmišlja pater Karel Gržan.




Težko in neizmerno boleče je, ko se moramo po zemeljsko posloviti od ljubljenih, pravi: »Tako zelo smo si dragoceni v svoji zemeljski podobi. V njej se imamo po človeško radi. V njej se spremljamo v vseh lepih in težkih doživljanjih. Potem pa kakor konec ... Ko sedaj pomislim na očeta in molim, se budim v zaznavo njegove prisotnosti. Zaznavam ga v ljubeči naklonjenosti k mojemu življenju. Njegov rajski mir se pretaka vame in njegova ljubezen je tako blagodejno spokojna in spodbudna za moja čutenja. Zato je dobro moliti za rajne – se buditi v zaznavo njihove angelske prisotnosti. Ne le iz teorije, pač pa iz izkustva, če upoštevamo celostno inteligentnost, lahko zaznamo in zato duhovno analitično prepoznamo, da se življenje le spremeni, ne pa izniči. Naše ljubeče vezi imajo krila večnosti.«

Pogosto se spomni pripovedovanja Toneta Pavčka, ko mu je govoril o zemeljskem slovesu od svojega sina. Rekel je: »Zdelo se mi je, da se začne v bolečini, ki useka globoko, ki je kakor vrtina do grozne teme, da se začne iz groba počasi luščiti neka svetloba. Ko se naučiš zaznavati to svetlobo, najdeš v njej blaženost in pomiritev. Ta svetloba postaja kakor zarja na obzorju, ki prehaja v neskončnost, in se začneš kar naenkrat pogovarjati s tistimi, ki so odšli. Ta pomenek je neskončno blažen in neskončno dobrotljiv. Kar nenadoma ni več samo tega sveta, niso samo ljudje, ni groze in praznote tega sveta, ampak je svet napolnjen z vsemi mogočimi angeli in duhovi in si med njimi in nisi samo tu, si tudi onstran. Zaveš se, da ne greš iz teme v temo, pač pa, da greš iz teme v manjšo temo, k luči in nazadnje k svetlobi sami.«

Veliko bolj bi se morali vaditi v hvaležnosti

»Spet smo pred prvim novembrom in več govorimo o smrti. Potem pa se bomo te teme izogibali, če se bo le dalo. In vendar je smrt potem, ko se enkrat rodimo, najbolj gotova stvar, ki ji nihče ne more uiti. Veliko laže bi tudi živeli, če pogovora o smrti ne bi tako zelo odrivali,« pravi Metka Klevišar, upokojena onkologinja, avtorica devetih knjig in pobudnica in nekdanja predsednica Slovenskega društva hospic.




Ugotavlja, da je razumljivo, da se smrti bojimo, ker je za nas neznanka in si je ne znamo prav predstavljati, tako kot se bojimo mnogih drugih neznanih stvari. Ker pa pogovor in razmišljanje o smrti tako odrivamo, je stvar še veliko hujša in pogosto dobimo vtis, da je smrt nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi.

»Ob vsakem slovesu nam je težko, ob smrti še toliko teže. Če bi ob smrti namesto žalosti bilo več hvaležnosti za čas, ki smo ga z nekom preživeli, za vse, kar smo s tem človekom doživeli, tudi če ni bilo vse tako zelo lepo, bi bilo veliko laže. Morda bi se v življenju tudi sicer morali veliko bolj vaditi v hvaležnosti. Ob smrti je človek to, kar v svojem bistvu je. Takrat ni več pomemben položaj, brez vrednosti je njegovo bogastvo in še marsikaj. Dragoceno pa ostane to, kar je v svojem življenju naredil dobrega, zaradi česar je svet postajal lepši. Tega se spominjamo ob prvem in drugem novembru. Ob tem prazniku na poseben način doživljamo, kako smo živi in mrtvi med seboj povezani. Če se tega zavedamo, nam je to morda spodbuda, ko se odločamo, kako bomo živeli.«

Bolečino si moraš dovoliti razumeti

»Z minljivostjo, ki nam je zapakirana v nahrbtnik že, ko smo spočeti, se začnemo ukvarjati takrat, ko odidejo naši ljubi. Kar naenkrat jih ni več in to te pahne v razmišljanje o skrivnostnosti življenja. Ta proces je ponavadi prežet z bolečino in žalostjo, z nerazumevanjem izgube ali z nepravičnostjo, ki jo tako dojemaš. Na neki točki to sprejmeš in to sprejetje postane priprava za nekaj drugega v življenju,« razmišlja Aljoša Bagola, kreativni direktor Pristopa.




Teden dni po očetovi smrti je v kolumni zapisal, da nam nikoli ni dano v resnici narediti inventure nekega življenja: »Tisti, ki ostanemo, v tem razmišljanju iščemo trohico bodrenja ali upanja. Ugotoviš, da je bolečina sestavni del procesa, da je nujna, da premelje marsikaj, da je kot mlinski kamen, pod katerim ostane bistvo, srž in vse lupine izginejo. Dovoliti si jo moraš in razumeti, da je bo samo tako enkrat konec.«

Ugotavlja, da je minljivost velikokrat povezana z našim pogledom na svet: »Že zgodaj, v vrtcu in šoli, bi nas morali opremiti z drugačnimi znanji, ki so usmerjena v poglabljanje vase, da bi postali nekdo, ki se poskuša razumeti in se opredeliti do sveta na bolj zdrav način.« Življenje nekoga ne pusti za sabo samo tistega, kar je dosegel in zgradil v materialni obliki, ostane tudi drugačna sled, morda v obliki spomina, misli ali pripetljajev: »Mami se recimo že en teden vrača neki metulj, vsakič ji sede na roko, in lahko tudi rečemo, da se neko življenje v neki obliki nadaljuje. Pa niti slučajno ne mislim, da se je oče reinkarniral v metulja. Ampak da je poleg materialnega sveta, ki smo mu predani in zavezani, tudi vzporedni energijski svet, ki je enako pomemben in enako prisoten, le da ga tako neposredno ne zaznavamo. Treba je krepiti intuicijo, da mu pridemo bližje.«

Tišina je ob stiskah najslabša izbira

»Človek se je vselej bal smrti, to ni nič novega, misel na konec je bila od nekdaj srhljiva. Toda v tradicionalnih družbah so strah pred smrtjo znali preseči s simboli, miti, obredi, verovali so v posmrtno življenje, stiske so reševali v skupnosti. V današnji moderni družbi, ko smrt pomeni konec, ko je imaginarno zamenjal razum, ko se s stiskami spoprijemamo v intimi, pa je človeško minljivost še toliko težje sprejeti. Smrt zato odrivamo iz našega življenja, odrivamo pogovor o njej, celo misel, saj je smrt drugega vedno tudi naša lastna,« razmišlja Bronja Žakelj, avtorica romana Belo se pere na devetdeset.




Ko je zbolela za rakom, je misel na smrt, na možnost smrti, sprejela, strah pa je s tem ukrotila in udomačila, ga izgovorila: »Ko to neizrekljivo tujost izrečeš, se strah zmanjša, celo razpusti. V življenju sem se s smrtjo srečevala veliko, pri štirinajstih mi je umrla mama, sledile so še druge izgube, in tišina je ob teh stiskah najslabša izbira.« Pravi, da ne verjame v posmrtno življenje in tudi ne v neke posebne energije in da ji je najbrž zato težje: »Seveda pa puščamo za sabo svojo sled, zato je naša odgovornost za to, kar v času življenja počnemo, velika.«

Ugotavlja, da je smrt nepremagljiva in da ji ob izgubah vsa ljubezen, ki jo je premogla, nikoli ni bila dovolj: »Naši dragi seveda ostanejo v naših mislih in spominu, a za nas jih vendarle ni več. Prvi november je lep praznik, vendar vse bolj skomercializiran. Na grobovih se kaže prestiž, kažejo se razlike med nami. A vendarle ... lepo je, da ga imamo, da imamo vsaj to, jaz se ga vsako leto znova veselim.«