Pomembno je bilo imeti široka ramena
Od prevelikih puloverjev do gamaš, pajkice, zakovice in čudežne blazinice za ramena.
Odpri galerijo
Simbol 80. let prejšnjega stoletja: blazinica, ki je spremenila našo podobo. FOTO: Dokumenatacija Dela
Kdo bi jih lahko pozabil! Preveliki puloverji, napihnjene jakne, predimenzionirani suknjiči, kombinezoni, pajkice, gamaše, zakovice, vpadljive barve, geometrijski vzorci, trenirke na vse načine, ki so jih spremljale natupirane pričeske, trajne, svetli prameni, naličeni moški ... A nič v 80. letih ni bilo tako močno modno sporočilo kot blazinica za ramena. Da, blazinica je drobno žensko razširila v obsežno silhueto, ki je spominjala na bejzbolskega igralca. In če smo mislili, da se ne more nikoli več vrniti v našo garderobno omaro, smo se pošteno zmotili.
Osemdeseta veljajo za najdrznejše modno obdobje, ko je bilo vsega preveč, in bolj ko je bilo vsega preveč, bolj si bil moden. A mnogi za največji modni spodrsljaj, celo grozoto desetletja, štejejo prav blazinico za ramena. Tisto penico v različnih oblikah in velikostih, ki je bila prišita na ramenski šiv oblačila ali pa si si jo tja prilepil z ježkom.
Skočila je pod bluze, jakne, obleke, puloverje, plašče in nihče pred njo ni bil varen. Ne moški ne ženske. Nosile so jih ameriška prva dama Nancy Reagan, nosila jih je britanska premierka Margaret Thatcher, ki je slovela po svojem strogem modnem okusu. Nosili sta jih protagonistki v Dinastiji, žajfnici, ki jo je gledal ves svet in smo jo gledali tudi pri nas. Blazinica je postala nekakšna mantra za uspeh, simbol uspešne ženske. Močne, drzne, emancipirane, zaupanja vredne. Nekatere blazinice so bile tako velike, da bi jih mirno lahko zamenjali za posteljno blazinico.
Podložena ramena ne izvirajo ravno iz zadnjih desetletij 20. stoletja, pravzaprav so se rodile še kakih sto let pred tem, ko so služile kot zaščitni sloj za igralce ameriškega nogometa. To je bilo v poznem 19. stoletju. Nekaj desetletij pozneje se je rodila modna blazinica, leta 1931 jo je namreč ameriška oblikovalka Elsa Schiaparelli vključila v modno konfekcijo ženske jesen/zima. Potem pa je postala del hollywoodskih modnih smernic in njena slava je bila zagotovljena.
V 80. letih je izbruhnila z vso silovitostjo in v različnih oblikah (špičasta, odsekana, bolj okrogla ...), naredila naj bi predvsem emancipirano žensko, ki zmore vsako delo, vsak položaj, tudi tistega, ki so ga do takrat zasedali moški. In tako imamo zdaj v albumu fotografije z maturantskega plesa, poroke ali iz šolskih klopi, na katerih se skoraj ne prepoznamo.
Blazinica je na začetku 90. let začela dolgočasiti modno elito in ves svet in dolgo je nismo več videli. Zdaj pa se že nekaj časa vrača, čeprav se zdi precej diskretnejša, skoraj nežna in neopazna. Kot da ne sporoča ničesar več in tudi noče biti nič več od dela oblačila, nedolžnega detajla, ki drži obliko in poudarja tisto, kar že tako imamo.
Osemdeseta veljajo za najdrznejše modno obdobje, ko je bilo vsega preveč, in bolj ko je bilo vsega preveč, bolj si bil moden. A mnogi za največji modni spodrsljaj, celo grozoto desetletja, štejejo prav blazinico za ramena. Tisto penico v različnih oblikah in velikostih, ki je bila prišita na ramenski šiv oblačila ali pa si si jo tja prilepil z ježkom.
Simbol 80. let prejšnjega stoletja: blazinica, ki je spremenila našo podobo. FOTO: Dokumenatacija Dela
Le še detajl oblačila
Podložena ramena ne izvirajo ravno iz zadnjih desetletij 20. stoletja, pravzaprav so se rodile še kakih sto let pred tem, ko so služile kot zaščitni sloj za igralce ameriškega nogometa. To je bilo v poznem 19. stoletju. Nekaj desetletij pozneje se je rodila modna blazinica, leta 1931 jo je namreč ameriška oblikovalka Elsa Schiaparelli vključila v modno konfekcijo ženske jesen/zima. Potem pa je postala del hollywoodskih modnih smernic in njena slava je bila zagotovljena.
Simbol 80. let prejšnjega stoletja: blazinica, ki je spremenila našo podobo. FOTO: Dokumentacija Dela
Blazinica je na začetku 90. let začela dolgočasiti modno elito in ves svet in dolgo je nismo več videli. Zdaj pa se že nekaj časa vrača, čeprav se zdi precej diskretnejša, skoraj nežna in neopazna. Kot da ne sporoča ničesar več in tudi noče biti nič več od dela oblačila, nedolžnega detajla, ki drži obliko in poudarja tisto, kar že tako imamo.
