Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Praksa ničelne tolerance do nasilja je problematična

Motivi za nasilna dejanja so različni, a večkrat je v ozadju želja po krepitvi moči in socialnega statusa.
Mladostniki odraslim običajno ne zaupajo. »Povedo, da so priporočila za preprečevanje medvrstniškega nasilja nekoristna in da vpletanje odraslih položaj le še poslabša,« pravi psihologinja. FOTO: Tomi Lombar
Mladostniki odraslim običajno ne zaupajo. »Povedo, da so priporočila za preprečevanje medvrstniškega nasilja nekoristna in da vpletanje odraslih položaj le še poslabša,« pravi psihologinja. FOTO: Tomi Lombar
14. 6. 2024 | 18:00
8:29

Medvrstniškega nasilja danes ni več, kot ga je bilo v preteklosti, ampak smo le bolj senzibilni zanj, pravi psihologinja dr. Katja Košir z oddelka za psihologijo filozofske fakultete v Mariboru, ki je bila gostja Delovega podkasta Na robu. Je ga pa težko zaznati, saj mladostniki o njem ne poročajo, poleg tega pogosto ne zaupajo odraslim.

Do devetdesetih let prejšnjega stoletja medvrstniškega nasilja niso obravnavali kot odklonilnega, ampak kot nekaj dokaj normalnega. Četudi v javnosti velikokrat slišimo, da je vsak drugi otrok njegova žrtev in ga je vsak tretji že doživel, to ne pomeni, da so vsi ti otroci kronično viktimizirani. Ta pojav so po besedah sogovornice finski raziskovalci opisali kot »paradoks zdravega okolja«.

To pomeni, da je v situacijah, kjer je v povprečju nasilja manj – in podatki kažejo, da ga je pri nas vedno manj – izkušnja za žrtev še težja. »Če sem v razredu, kjer nas pet doživlja zbadanje, je to sicer ravno tako nesprejemljivo, vendar bom kot posameznik morda lažje shajal s tem, ker nas je več in smo že skupina, kot pa če sem edini, ki ga napadajo. Kako pereč problem je medvrstniško nasilje, zato ne bi smeli presojati po tem, koliko učencev ga doživlja,« poudarja sogovornica.

Ključno je, da mlade naučimo predelati občutenje agresije v nenasilne besede, pravi dr. Katja Košir. FOTO: Marko Feist
Ključno je, da mlade naučimo predelati občutenje agresije v nenasilne besede, pravi dr. Katja Košir. FOTO: Marko Feist

Ključna preventiva: vključujoče vodenje skupin

Nasilje je težko zaznati, ker mladostniki o njem ne poročajo. Ima pa na takšno vedenje, ki je odraz neravnovesja moči, velik vpliv šolsko okolje. »Učitelji velikokrat učence nehote primerjajo med seboj: izražajo pogojno oporo ali favorizirajo samo manjšo skupino učencev. Vse to so prakse, ki so na dolgi rok izključujoče in lahko povzročajo trenja med mladostniki. Vključujoče voditi skupino je zato ključna preventiva.«

Mladostniki odraslim običajno tudi ne zaupajo. »Povedo, da so priporočila za preprečevanje medvrstniškega nasilja nekoristna, da o njem ne poročajo, ker vpletanje odraslih položaj le še poslabša, kajti njihovo posredovanje je zelo površinsko.«

Praksa ničelne tolerance do nasilja, ki se je uveljavila v vseh sferah, je lahko še posebej problematična. »Ta praksa, kot je mišljena v osnovi, pomeni strogo kaznovanje vsakega prekrška, torej v tem primeru vsakega opaženega nasilja, ne da bi se spraševali o vzroku zanj. Domneva se, da bomo s kaznovanjem medvrstniško nasilje preprečili, kar pa je nemogoče, kajti če kaznujemo na prvo žogo, se lahko zgodi, da bo naš odziv krivičen, s čimer bomo neravnovesje moči le še okrepili,« pojasnjuje sogovornica. »Politike ničelne tolerance običajno kaznujejo tiste, ki izstopajo. Tistih, ki imajo vpliv, da skupino povedejo v nasilno dinamiko, pa ne znajo prepoznati. Zato učinek ni takšen, kot bi si ga želeli. Odrasli tudi nimamo kazni in nagrad, ki bi bile močnejše od odobravanja in naklonjenosti vrstnikov.«

Nasilje je težko zaznati, ker mladostniki o njem ne poročajo, ima pa nanj velik vpliv šolsko okolje. FOTO:Shutterstock
Nasilje je težko zaznati, ker mladostniki o njem ne poročajo, ima pa nanj velik vpliv šolsko okolje. FOTO:Shutterstock

Motivi za nasilna dejanja so različni, a večkrat je v ozadju želja po krepitvi moči in socialnega statusa. Ta je za mlade še kako pomemben. »Tipizirano govorimo o dveh skupinah otrok, ki izvajajo nasilje. Prvim rečem ostržki, to so otroci, ki imajo težave s samoregulacijo. Radi bi bili glavni, pomembni, prepoznani, vendar se hitro čutijo sprovocirane, zelo burno se odzovejo in se težko nadzorujejo. Ti učenci so, če vprašate učitelje, glavni izvajalci medvrstniškega nasilja, oni so praviloma kaznovani. Na drugi strani imamo posameznike, ki izvajajo medvrstniško nasilje izjemno sofisticirano, in tem ga je težko dokazati. Običajno so ravno prav prijazni do nekaterih, da s tem krepijo svoj položaj v skupini na račun poniževanja najšibkejših členov v razredu. Z manipulacijo sprovocirajo ostržke, da se potem njim pripiše nasilnost. Ti učenci so ponavadi zelo priljubljeni, razred jim pripisuje visok status in jim sledi. Čeprav se drugim osebno njihovo ravnanje ne zdi pravilno, se jim zelo težko uprejo.«

Želja po pozornosti ena od faz mladostništva

Želja po pozornosti, vplivu in priljubljenosti je legitimna in je ena izmed faz mladostništva. »Nikakor ne trdim, da je nekaznovanje prava pot, pravim le, da zgolj kaznovanje ne deluje. Treba je raziskati celotno dinamiko in izvore neravnovesja moči.«

Dejstvo je, da konflikti med mladostniki nastajajo, ključno je, da jih občutenje agresije, ki je posledica konflikta, naučimo predelati v nenasilne besede. »Vedno je pomembno poskrbeti za varnost žrtve, potem pa raziskati situacijo, raziskati različne perspektive vseh, ki so v neki zgodbi sodelovali. Skratka, preprečevanje medvrstniškega nasilja je vedno delo skupine.«

Sogovornica meni tudi, da smo preveč kritični do mladih, češ, kako nasilnežem sledijo brez empatije. Pri tem, kot pravi, pozabljamo, da je to žal značilnost delovanja vseh socialnih skupin. »Če se malo vprašamo in zazremo vase, v skupine, katerih člani smo kot odrasli, lahko vidimo, da nismo dosti boljši. Načeloma večina mladostnikov ve, da zasmehovanje ni pozitivno. Do nasilja jih ima osebno večina odklonilno stališče. Toda če nasilje v razredu izvaja priljubljen posameznik, v mladosti pa nam je vsem pomembno, kako nas drugi vidijo, in bi bili vsi radi priljubljeni, je zelo malo verjetno, da se mu bo kdo uprl. Zakaj? Zato ker vemo, da to ogrozi naš lastni položaj v skupini. Poleg tega – zakaj bi to storil jaz, naj kdo drug. Vsi dobimo občutek, da drugi nasilje odobravajo.«

Gostja podkasta Na robu je bila tokrat dr. Katja Košir. FOTO: Marko Feist
Gostja podkasta Na robu je bila tokrat dr. Katja Košir. FOTO: Marko Feist

Kot starši lahko veliko naredimo za preprečevanje medvrstniškega nasilja. Predvsem s tem, da otroka doma učimo vključujočih načinov reševanja konfliktov. »A kadar otrok biva v okolju, kjer se je že zelo okrepila izključujoča nasilna dinamika, gre žal velikokrat za vprašanje, ali boš plenilec ali plen. In še tako dobro vzgojeni otroci v taki dinamiki pogosto sodelujejo, ker se zdi, da nimajo izbire, oziroma je cena izbire zanje zelo visoka.«

Priljubljenost je omejena dobrina

Otroci, pravi Katja Košir, se namreč hitro naučijo, da je priljubljenost omejena dobrina. »Da priplezaš na ta položaj, je včasih potrebno strateško in spretno vedenje. Na žalost je med mladostniki najbolj intuitiven način plezanja po hierarhiji priljubljenosti izključevanje in agresija. Obstajajo pa seveda tudi okolja, in ni jih malo, kjer po lestvici priljubljenosti najviše priplezajo mladostniki, ki so prosocialni. Tisti, ki pomagajo drugim, so empatični in si prizadevajo, da se vsi dobro počutijo. Dejavniki, ki vplivajo na to, da se tako okolje oblikuje, so različni. Če bi morala izbrati enega, bi rekla sistematično vzgojno delovanje, torej zavedanje, da poučevanje v veliki meri pomeni vodenje skupine. Vse, kar naredim kot učiteljica v odnosu do enega posameznika, vpliva na celotno skupino in bo postopoma vplivalo na to, kakšna pravila igre se bodo v njej oblikovala.«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine