Prej lastna tiskovna agencija kot svoj denar
Anketa: Delova javnomnenjska anketa je teden dni pred razglasitvijo samostojnosti pokazala zelo zanimiva mnenja ljudi.
Odpri galerijo
Dobršen del prebivalcev Slovenije se ne bi osamosvojil, ker teden dni pred osamosvojitvijo nismo imeli slovenskega denarja. Tako imenovane slovenske bone, predhodnike tolarja, smo dobili šele pozneje, oktobra 1991. Foto Bojan Štefančič
Dober teden pred osamosvojitvijo je Delova agencija Stik pripravila obsežno anketo med prebivalci Slovenije o odnosu do osamosvajanja in nalog, ki čakajo slovensko politiko na tej poti. Rezultati so bili zelo zanimivi in so kazali na negotovost ter tudi odločenost in bojazen pred prihodnostjo.
Več kot polovica vseh vprašanih (55,8 odstotka) je takrat menila, da bi morali po osamosvojitvi predvsem trdno vztrajati pri gradnji lastne države in doseči njeno mednarodno priznanje, dobra četrtina (27,4 odstotka) pa, da bo treba nadaljevati pogovore o nadaljnjih povezavah v Jugoslaviji. Po drugi strani pa je velik del javnosti dvomil o smiselnosti razglasitve slovenske samostojnosti, preden bi bili pripravljeni lastni potni listi in denar ter urejene meje s sosedi.
Največ ljudi med tretjino (33,9 odstotka) vprašanih, ki se je opredelila proti skorajšnji razglasitvi slovenske samostojnosti, je namreč sodilo, da je prav to, česar ne bodo takoj imeli, bistvo neodvisnosti. Le nekoliko manj se jih je izreklo proti, ker je bila po njihovem mnenju osamosvojitev tvegano dejanje celo takrat, ko je bilo vse pripravljeno. Ni pa bilo malo takih (petina), ki so bili proti, ker so menili, da bi nas to preveč stalo, medtem ko so bili preostali (16,4 odstotka) proti, ker so imeli že dovolj deklarativnih dejanj.
Kljub temu je bila večina (43,9 odstotka) tistih, ki so menili, da je razglasitev slovenske samostojnosti smiselna tudi brez lastnega denarja in potnih listov. In večina od teh (49,5 odstotka) je menila, da je Slovenija zaradi stopnjevanja krize v Jugoslaviji preprosto prisiljena izvesti osamosvojitev ali pa da plebiscitno odločitev moramo uresničiti (28 odstotkov).
In kaj vse bi po sodbi vprašanih ob osamosvojitvi nujno morali imeti?
Novo ustavo je na prvo mesto postavilo kar 86,5 odstotka vprašanih. Sledijo ji: lastna diplomatska predstavništva v tujini (77,2 odstotka), samostojni obmejni režim (74,7 odstotka), lastna tiskovna agencija (73,6 odstotka), potni list (69,4 odstotka), lastni denar (63,7), registrske tablice, kontrola zračnega prometa, himna, lastna vojska, zastava, grb in nazadnje še (52,5 odstotka vprašanih) lastne poštne znamke.
Priprave na osamosvojitev so anketirani ocenili precej kritično, saj jih je le 4,3 odstotka menilo, da so bile celovite in kompleksne. Največ (40,3 odstotka) jih je menilo, da so bile v nekaterih rečeh zelo pomanjkljive, dobra četrtina (26,4 odstotka) pa, da so bile pač skladne z razmerami doma in v tujini. Skoraj petina (18,4 odstotka) jih je ocenila kot površne in nezadostne ter kot vzrok navedla premalo usposobljeno vlado (31,4 odstotka) ali objektivne težave v Sloveniji in Jugoslaviji (26,8 odstotka), politična nasprotovanja v Demosu (15,3 odstotka), osebne spore med ministri in predsednikom vlade (11,7 odstotka) ter nazadnje (6,9 odstotka) nasprotovanje opozicije.
Je pa velika večina vprašanih (82,3 odstotka) menila, da bi morale vse stranke pred osamosvojitvijo sprejeti sporazum o enotnem izvajanju plebiscitne odločitve, in to zato, ker bi bili navzven tako trdnejši in uspešnejši.
Delo slovenske vlade pri osamosvajanju pa so ocenili tako: zadovoljivo – 43,9 odstotka vprašanih, pomanjkljivo – 35,8 odstotka, zelo dobro – 8,1 odstotka in slabo – 6,9 odstotka vprašanih. Skoraj polovica vseh vprašanih – 45,6 odstotka – se je takrat opredelila, da bi morali po osamosvojitvi ustanoviti vlado strokovnjakov ne glede na strankarsko pripadnost, ki bi se posvetila predvsem gospodarskim vprašanjem.
Da naj vlada ostane takšna, kakršna je, je bilo le 10,5 odstotka vprašanih, domala petina (19,8 odstotka) pa bi po osamosvojitvi v njej zamenjala katerega od ministrov. Novega mandatarja za sestavo vlade si je takoj po osamosvojitvi takrat želelo le 5,5 odstotka vprašanih, 8,4 odstotka anketiranih pa je bilo za nadstrankarsko vlado narodne rešitve, v kateri bi bila tudi opozicija.
Več kot polovica vseh vprašanih (55,8 odstotka) je takrat menila, da bi morali po osamosvojitvi predvsem trdno vztrajati pri gradnji lastne države in doseči njeno mednarodno priznanje, dobra četrtina (27,4 odstotka) pa, da bo treba nadaljevati pogovore o nadaljnjih povezavah v Jugoslaviji. Po drugi strani pa je velik del javnosti dvomil o smiselnosti razglasitve slovenske samostojnosti, preden bi bili pripravljeni lastni potni listi in denar ter urejene meje s sosedi.
Največ ljudi med tretjino (33,9 odstotka) vprašanih, ki se je opredelila proti skorajšnji razglasitvi slovenske samostojnosti, je namreč sodilo, da je prav to, česar ne bodo takoj imeli, bistvo neodvisnosti. Le nekoliko manj se jih je izreklo proti, ker je bila po njihovem mnenju osamosvojitev tvegano dejanje celo takrat, ko je bilo vse pripravljeno. Ni pa bilo malo takih (petina), ki so bili proti, ker so menili, da bi nas to preveč stalo, medtem ko so bili preostali (16,4 odstotka) proti, ker so imeli že dovolj deklarativnih dejanj.
Dobršen del prebivalcev Slovenije se ne bi osamosvojil, ker teden dni pred osamosvojitvijo nismo imeli slovenskega denarja. Tako imenovane slovenske bone, predhodnike tolarja, smo dobili šele pozneje, oktobra 1991. Foto Bojan Štefančič
Kljub temu je bila večina (43,9 odstotka) tistih, ki so menili, da je razglasitev slovenske samostojnosti smiselna tudi brez lastnega denarja in potnih listov. In večina od teh (49,5 odstotka) je menila, da je Slovenija zaradi stopnjevanja krize v Jugoslaviji preprosto prisiljena izvesti osamosvojitev ali pa da plebiscitno odločitev moramo uresničiti (28 odstotkov).
In kaj vse bi po sodbi vprašanih ob osamosvojitvi nujno morali imeti?
Novo ustavo je na prvo mesto postavilo kar 86,5 odstotka vprašanih. Sledijo ji: lastna diplomatska predstavništva v tujini (77,2 odstotka), samostojni obmejni režim (74,7 odstotka), lastna tiskovna agencija (73,6 odstotka), potni list (69,4 odstotka), lastni denar (63,7), registrske tablice, kontrola zračnega prometa, himna, lastna vojska, zastava, grb in nazadnje še (52,5 odstotka vprašanih) lastne poštne znamke.
Priprave na osamosvojitev so anketirani ocenili precej kritično, saj jih je le 4,3 odstotka menilo, da so bile celovite in kompleksne. Največ (40,3 odstotka) jih je menilo, da so bile v nekaterih rečeh zelo pomanjkljive, dobra četrtina (26,4 odstotka) pa, da so bile pač skladne z razmerami doma in v tujini. Skoraj petina (18,4 odstotka) jih je ocenila kot površne in nezadostne ter kot vzrok navedla premalo usposobljeno vlado (31,4 odstotka) ali objektivne težave v Sloveniji in Jugoslaviji (26,8 odstotka), politična nasprotovanja v Demosu (15,3 odstotka), osebne spore med ministri in predsednikom vlade (11,7 odstotka) ter nazadnje (6,9 odstotka) nasprotovanje opozicije.
Velik del javnosti je dvomil o smiselnosti razglasitve slovenske samostojnosti, preden bi bili nared lastni potni listi in denar ter urejene meje s sosedi.
Je pa velika večina vprašanih (82,3 odstotka) menila, da bi morale vse stranke pred osamosvojitvijo sprejeti sporazum o enotnem izvajanju plebiscitne odločitve, in to zato, ker bi bili navzven tako trdnejši in uspešnejši.
Delo slovenske vlade pri osamosvajanju pa so ocenili tako: zadovoljivo – 43,9 odstotka vprašanih, pomanjkljivo – 35,8 odstotka, zelo dobro – 8,1 odstotka in slabo – 6,9 odstotka vprašanih. Skoraj polovica vseh vprašanih – 45,6 odstotka – se je takrat opredelila, da bi morali po osamosvojitvi ustanoviti vlado strokovnjakov ne glede na strankarsko pripadnost, ki bi se posvetila predvsem gospodarskim vprašanjem.
Da naj vlada ostane takšna, kakršna je, je bilo le 10,5 odstotka vprašanih, domala petina (19,8 odstotka) pa bi po osamosvojitvi v njej zamenjala katerega od ministrov. Novega mandatarja za sestavo vlade si je takoj po osamosvojitvi takrat želelo le 5,5 odstotka vprašanih, 8,4 odstotka anketiranih pa je bilo za nadstrankarsko vlado narodne rešitve, v kateri bi bila tudi opozicija.
