Pritisk psihološko-propagandne vojne

Zadnje dni januarja 1991 je nekaj ur kazalo, da bo v Jugoslaviji spregovorilo orožje ali da bo jugoslovanska vojska posredovala na Hrvaškem, aretirala takratno državno vodstvo s Franjem Tuđmanom na čelu in sama vzpostavila oblast. Obstajala je tudi nevarnost, da bi nekaj podobnega lahko naredila tudi v Sloveniji in tako končala osamosvojitvene težnje v obeh republikah.
Začelo se je z ukazom predsedstva SFRJ o oddaji orožja in razorožitvi vojaških enot, o čemer smo pisali že prejšnji teden.



Po izteku desetdnevnega roka in 48-urnega podaljšanja ultimata je takratno državo najbolj vznemirilo tole sporočilo službe za informiranje zveznega ministrstva za obrambo: »24. in 25. januarja 1991 so organi kazenskega pregona v JLA aretirali več oseb zaradi utemeljenega suma, da so neposredno sodelovale pri organiziranju in oboroževanju ile­galnih paravojaških organizacij na ozemlju Republike Hrvaške ter pripravljale diverzantsko-teroristične akcije oziroma napade na pripadnike JLA, njihove družinske člane in vojaške objekte ter pripravljale oborožen upor.«
 

Odločni Drnovšek

Tej akciji sta odločno nasprotovala hrvaški in slovenski predstavnik v predsedstvu Jugoslavije Stipe Mesić in Janez Drnovšek, ki sta protestirala pri takratnem predsedniku predsedstva Borisavu Joviću iz Srbije, ker predsedstvo ni nikoli pooblastilo vojske za izvedbo kakršnihkoli aretacij, povezanih z ukazom o orožju, ki ga Drnovšek in Mesić tako ali tako nista podprla. Takratni mediji so poročali, se je na predsedstvu razvila zelo ostra razprava, predvsem po zaslugi Janeza Drnovška, ki je odločno zavračal kakršnekoli poskuse, da bi z oboroženimi silami neposredno ali posredno poskušali posegati v reševanje jugoslovanske krize. JLA je namreč na Hrvaškem takrat že razglasila bojno pripravljenost.

Hkrati se je zaradi napetih razmer hrvaški sabor sestal na izredni seji, na kateri so dali jasno vedeti, da bo vsak poskus vmešavanja v notranje zadeve Hrvaške ocenjen kot napad in okupacija. Ker je bila ost jugoslovanske vojske uperjena proti rezervistom hrvaške policije, je predsednik Tuđman na tej seji prvič predstavil tudi število oboroženih ljudi, ki so bili na voljo oblasti v Zagrebu. Povedal je, da se je zaradi srbske vstaje v Kninu poleti leta 1990 povečalo število aktivnih policistov s 16.000 na 22.000, poleg tega pa v sestavi hrvaške policije deluje še 21.000 rezervnih policistov, ki jih bodo, kot je dejal, sami razorožili, ko Hrvaške ne bo več ogrožala »oborožena srbska vstaja s pojavnimi oblikami državnega terorizma«.
Os Ljubljana–Zagreb–Beograd



Tiste dni je potekal zelo intenziven promet na relaciji med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom. Napetost sta v Beogradu najprej poskušala umiriti predsednika Srbije in Slovenije Slobodan Milošević in Milan Kučan, na poti v Ljubljano se je Kučan potem v Zagrebu sestal s Franjem Tuđmanom, ki je naslednji dan kljub napetostim v Zagrebu odpotoval v Beograd na sestanek z Miloševićem. Ti sestanki naj bi vplivali na umiritev razmer, a kaj, ko so bili interesi republik eno, zvezni organi pa so delovali po svoje.
 

Vojaška videokaseta

Beograjska televizija je v petek, 25. januarja 1991, zvečer v najbolj gledanem terminu predvajala polurno oddajo, ki jo je posnela vojaška produkcijska hiša Zastava film, o oboroževanju Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ), vodilne politične sile na Hrvaškem. V njej so bili objavljeni domnevno skrivni posnetki pogovora, ki naj bi ga imel takratni hrvaški obrambni minister Martin Špegelj z notranjim ministrom Josipom Boljkovcem o tem, kako naj bi hrvaške sile obračunale s častniki JLA, pri tem pa naj se ne bi ozirale na častniške družine, zajeti pa da bi bilo treba vojašnice in obmejne stražnice, pobiti najbolj zagrizene vojake in častnike in podobno.

Na Hrvaškem so seveda takoj zanikali, da bi bilo karkoli na tej vojaški videokaseti resničnega, vojsko so obtožili vodenja psihološko-propagandne vojne, usmerjene proti Hrvaški in podobno. Vojska je s to kaseto, na kateri so bili najspornejši posnetki pogovora Špeglja in Boljkovca, ki jih je najbrž priskrbela in tudi delno priredila vojaška obveščevalna služba ter tako hotela upravičiti svoje morebitno posredovanje na Hrvaškem. Dan po predvajanju te oddaje na TV Beograd je izšla obsežna izredna številka vojaškega časopisa Naroda armija, v kateri so obtožbe z videokasete le še nadgradili.

Kriza se je končala z dogovorom o demobilizaciji hrvaške rezervne policije in ukinitvi bojne pripravljenosti JLA na Hrvaškem.