Slovenija je obvisela v vicah
Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta za današnje izhodišče pogovora vzela »dan po dnevu zmage« oziroma dan po koncu druge svetovne vojne, ki ga je po Markešu najbolje pogledati v luči proslavljanja konca druge svetovne vojne v Moskvi, to je na primeru svetovnega miru in Ukrajine oziroma v luči inventure slovenske državnosti. »Ali jo dejansko živimo?« se sprašuje Markeš.
Žerdin omeni zanimivo podrobnost: da bodo v Ukrajini od zdaj dan konca druge svetovne vojne praznovali 8., ne 9. maja. »Na geografskih širinah, ki jim pripadamo mi, so bili dokumenti o koncu vojne podpisani 8. maja. V Moskvi je bil tedaj že 9. maj in na Stalinovo vztrajanje je obveljalo, da konec vojne nosi datum 9. maj,« je spomnil.
Konec druge svetovne vojne Markeš povezuje z začetkom druge – hladne vojne. Doprinos Stalinove Sovjetske zveze za poraz Hitlerjeve Nemčije je zanj nesporen, saj je vprašanje, kakšna bi bila brez trojne naveze – Anglija, ZDA, SZ – danes Evropa. A hladna vojna je zarezala v politično geometrijo sodobnega sveta in tudi pri nas zahtevala svoj davek, resignirano ugotavlja Markeš: »Obviseli smo v vicah, med zahodom in vzhodom, pripojeni k Titovi Jugoslaviji. Ta je sicer razvila boljšo verzijo socializma, kot bi jo imeli pod Sovjetsko zvezo, in hkrati ne polne demokracije, kot so jo poznale demokracije zahodnega tipa. Ta do osamosvojitve Slovenije pri nas ni bila mogoča. Zdaj pa je, a se zdi, da do tja nikakor ne moremo priti …«
Posrečeni Kučanov predlog
Prvi predsednik republike Slovenije Milan Kučan je na proslavi na Vrhniki nastopil z nepričakovanim predlogom, da bi v Ljubljani na Trgu republike postavili spomenik osamosvojitvi, je nadaljeval Žerdin. Markešu se zdi, da gre »za zelo dobro potezo na šahovnici igre, ki ta hip poteka v Sloveniji«. Hkrati gre po njegovem za predlog, identičen predlogu Lojzeta Peterleta, ki ga je ta glede spomenika sprave na Kongresnem trgu naslovil na tedanjega predsednika države Boruta Pahorja, a »je nekje obvisel« …
Simbolna gesta oziroma predlog o spomeniku naj bi bil tudi odgovor na »ospomeničenje muzeja novejše zgodovine, ki je v bistvu zasebna zbirka«, pravi Markeš. Obenem ga Kučanov predlog spominja na tistega, ki ga je dala Spomenka Hribar na začetku države. To, da Kučan ne želi biti pobudnik ali akcijski koordinator, temveč predlog ponuja v vseslovensko razpravo, je za Markeša »vse pozornosti vredno«. Z njim je Kučan »najbrž v zadrego spravil levico in desnico«, še ugiba. Sicer pa Kučanova poteza, doda, pomeni depolitizacijo praznika v smislu Prešernove »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo«.
»Je torej Kučan naklonjen ideji, da se sedanji Spomenik revolucije na Trgu republike umakne?« se sprašuje Žerdin. Odgovora celo Markeš ne pozna … oziroma meni, da gre za vprašanje, na katero mora odgovoriti stroka.
»In kje smo z državo?« zanima Žerdina. Markeš bi jo simbolno postavil v – RTV: »Slovenska država ni prostor tolerance, strpnosti niti avtonomije profesij in profesionalizma, temveč je poskus nadaljevanja državljanske vojne s sredstvi, ki jih ponuja sodobni čas – s pomagali, kot so fake news. V njej vlada hromeča in dušeča histerija, ki zatira svobodo duha. V tej luči je treba transcendirati politično histerijo v državnost. To je nekoč vsebovala beseda državotvornost. Konca vojne zato v svoji državi še nismo dosegli. Kljub temu da večina ljudi temu ne pritrjuje, je ujetnik te paradigme skozi politične kanale, ki jih omogočajo izidi oziroma 'obidi' volitev.«
Na ravni politične kulture, odprte družbe, civilne družbe in svobode izražanja ta trenutek nismo v najboljši koži, sklene Markeš.
