»S paliativnim pristopom ljudi ne pripravljamo na smrt«

Ljubljana – Razširjenost okužbe s korona virusom v domovih za starejše po Sloveniji je ena najbolj žgočih tem v času korona epidemije. Vrsta vprašanj, kot denimo, kako pravilno ravnati z okuženimi oskrbovanci domov in kam jih namestiti – v domove ali bolnišnice - ostaja brez odgovora, prav tako obtožbe, da domovi postajajo »zasilne ustanove za oskrbo bolnikov s covidom-19«.
 
O epidemiji bolezni in o zdravstveni oskrbi starejših so javnosti spregovorili dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, mag. Mateja Lopuh, zdravnica in državna koordinatorka skupine za paliativno oskrbo pri Ministrstvu za zdravje ter dr. Marko Noč, profesor interne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana.

»Epidemija covida-19 je po Evropi in pri nas razkrila marsikaj, kar je v zdravstvu dobrega, pa tudi določene slabosti, ki  jih bo treba popraviti. Dogajanje v Trstu je odraz stiske mesta, ki ne ve, kam s covid pozitivnimi starejšimi,« je dejal Božidar Voljč.
 
Slovenija se stara, najbolj v skupini 80+. To so ljudje, ki imajo praktično vsi več kroničnih bolezni, potrebujejo paliativno oskrbo in so zaradi tega bolj občutljivi za infekcije. Vsaka infekcija oslabljen organizem izredno prizadene. In s tem smo se soočili v naših domovih starejših. Vsak infekt je bil izredno nevaren, reagirati  je bilo treba hitro, da se ne bi razširil. Žal se v nekaterih domovih je.

Diskriminacija na treh področjih 

Ali smo torej stari in starejši v Sloveniji zdravstveno diskriminirani? Če pogledamo čakalnice v zdravstvenih domovih, strukturo hospitaliziranih bolnikov, starejši nismo diskriminirani, meni dr. Voljč. Kje pa smo diskriminirani? Na treh področjih, odgovarja. Domovi starejših so kadrovsko podhranjeni že leta. Nemogoče je, da bi s tako malo kadra vzpostavili zdravstveni nadzor, kot bi si želeli. Kronični bolniki potrebujejo stalnega zdravnika.

V številnih domovih te možnosti ni, zato se morajo kadrovsko in strokovno okrepiti. Slovenija se v Evropi stara skoraj najhitreje, a kljub temu nima stroke za stare bolnike: geriatrije. To je posebna stroka, ki je namenjena zdravstvenim boleznim starejših z geriatričnim sindromom. Specializacije iz geriatrije nimamo, in za to ni kriva nobena politika, ampak premalo odločna stroka, še meni dr. Voljč.

Tudi o paliativni oskrbi govorimo že dolgo. Starejšega bolnika brez te oskrbe si v kulturnih okoljih ne moremo več zamisliti. Epidemija naj bo zato apel na slovensko zdravstveno politiko, da se loti teh vprašanj.

Veliko je še zmotnih prepričanj

Po besedah Mateje Lopuh  je paliativni  pristop eden najstarejših. Nekateri ga razlagajo tudi s pojmom humanizacije medicine. Bolnika in njegove bližnje naslovi skupina ljudi, ki je sposobna razumeti njegove težave in težave psiholoških stisk okolja, v katerem živi.
 
S paliativnim pristopom ljudi ne pripravljamo na smrt, ampak na življenje s kronično boleznijo. Zakaj v luči covida govoriti o paliativnem pristopu? Ker je ta virusna bolezen neozdravljiva in ker lahko zaradi nje umremo, pravi Lopuhova. Prav tako lahko zamaje na videz stabilno kronično bolezen, ki jo bolnik na videz še obvladuje. Zmotna so prepričanja, da bolniki s takimi boleznimi ne bodo deležni ustrezne pomoči in da jih ne bomo napotovali v bolnišnice in jih bomo prepustili samim sebi.
 
Potreba po napotitvi v bolnišnico je odvisna od resnosti simptomov. Epidemija nas je v zdravstvenem sistemu streznila, pokazala je na številne slabosti sistema, ki jih že dolgo poznamo, a še nikoli niso bile tako brutalno razgaljene. Opozorila pa je tudi na vrednost življenja. To se je ponovno pokazalo kot vrednota, ki je enako vredno ne glede na starost, spol in raso. In na tem velja graditi naprej, je zaključila Lopuhova.

Včasih je bolnišnica lahko nujno zlo

Kaj so razlogi za sprejem na zdravljenje v bolnišnico pri oskrbovancih domov za ostarele, se sprašuje Marko Noč in poudarja, da so razlogi enaki kot pri vseh drugih bolnikih. Če ima starostnik v domu za starejše covid-19 in nima znakov, ki bi zahtevali bolnišnično  zdravljenje, je zanj veliko bolje, da ostane v domu, saj je večurno čakanje na oddelkih bolnišnice in sobivanje s petimi in več bolniki lahko zanj predvsem neprijetno.
 
»Bolnišnično zdravje je smiselno, če zanj obstaja indikacija. Za starostnika v domu, ki ima številne bolezni, je sprejem v bolnišnico nujno zlo,« je prepričan dr. Noč. In kateremu bolniku iz domov lahko torej pomagamo z zdravljenjem v bolnišnici? Že v stabilni fazi bolezni je treba pretehtati, če gre za končno fazo neozdravljive bolezni.

V tem primeru mu bolnišnično zdravljenje ne bi pomagalo, temveč bi le podaljševalo agonijo njega samega in svojcev. Zato je oskrba v domu, ki vključuje tudi paliativno oskrbo, bistveno bolj humana. Neozdravljivo bolnim oskrbovancem je treba po mnenju dr. Noča omogočiti humano medicino.