Šola, kjer je vzgoja na prvem mestu
Med enajstimi nagrajenci Republike Slovenije na področju šolstva je nagrado nocoj prejela tudi črnomaljska Osnovna šola Milke Šobar - Nataše. Odbor za podeljevanje nagrad je prepoznal njihovo izjemno delo z otroki s posebnimi potrebami, izvajajo tudi mobilno službo, logopedske obravnave in svetovalnico. Posebej so poudarili izjemen čut zaposlenih za otroke iz ranljivih skupin, zlasti so pohvalili delo z učenci Romi. V. d. ravnatelja Matjaž Barič pravi, da je nagrada dokaz, da delajo, so aktivni in inovativni. Da otrokom znajo pokazati drugo pot in jim dati možnost.
Vsi nagrajenci 2022
Nagrade Republike Slovenije na področju šolstva 2022 so prejeli Damijana Gustinčič za življenjsko delo v osnovnem šolstvu, Nermin Bajramović za izjemne dosežke v osnovnem šolstvu, Marjetka Bizjak za življenjsko delo v srednjem šolstvu, dr. Uroš Ocepek za izjemne dosežke v srednjem šolstvu, dr. Miha Boltežar za življenjsko delo v visokem šolstvu, dr. Sonja Rutar za izjemne dosežke v visokem šolstvu, dr. Mirko Prosen za izjemne dosežke v visokem šolstvu, Jelena Horvat za življenjsko delo v izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, Osnovna šola Milke Šobar - Nataše iz Črnomlja za izjemne dosežke v izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, mag. Ivan Florjanc za izjemne dosežke v glasbenem šolstvu in Štefan Istvàn Varga za življenjsko delo v dvojezičnem šolstvu.
»Dostikrat so stereotipi, da mladi učitelji ne delajo. Jaz pa sem ponosen in moram pohvaliti učitelje, ki poprimejo za vsako delo. Ponosen sem, da to ni samo redno delo. Pri projektih hočem, da gre za aktivnosti, od katerih bodo učenci v resnici nekaj imeli. Večina jih namreč prihaja iz socialno šibkega okolja, s temi dodatnimi aktivnostmi jih želimo približati otrokom iz razvitih okolij. Imamo 40 odstotkov Romov. Hočemo jim pokazati, da ne obstajajo samo kraja, alkohol in droge, ampak tudi druge aktivnosti. In smo uspešni,« navdušeno razlaga Barič.
To potrjujejo tudi številke. Učenci Romi namreč res hodijo v šolo, hkrati pa se udeležujejo tekmovanj in drugih aktivnosti. »Letos imamo državne prvake v smučanju, od katerih so trije romski smučarji. Kdaj ste nazadnje videli Roma na Rogli? In kaj smo s tem dosegli? Nimamo nobenih vedenjskih težav, ker jim dajemo možnosti. Ne govorimo o nekih akademskih, ampak o temeljnih možnostih. Učiteljem vedno pravim, naj dajejo otrokom največ, kar lahko. Mogoče bodo potem oni vzgajali otroke tako, da jim bosta več pomenili smučanje in morje kot droga.«
Šola je vzgojna ustanova
Čeprav so šola, ki izvaja prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom in tudi posebni program, imajo pa 80 učencev iz celotne Bele krajine, do pred nekaj leti niso imeli nobene posebne pomoči za učence Rome. Potem so vendarle dobili svetovalnega delavca, od lani imajo tudi romskega pomočnika. Barič pravi, da raje vidijo, da dobijo učence Rome čim prej, ker se kasneje težje vključijo. Vedno pa gre za delo s celotnimi družinami. Primer so že fotografije. »Romi se zelo težko fotografirajo, a sem od vseh staršev pridobil soglasja. Potreboval sem kar nekaj let, da sem jih prepričal, da s tem ni nič narobe. Bolje je, da so na fotografiji z ravnateljem, kot pa da jih fotografirajo na sodišču.«
Barič poudarja, da se morajo truditi za slehernega otroka. »Če bomo samo enega vzgojili, ki bo drugače delal, bo ta svojega sina drugače naučil in jim bomo s tem dali možnost, da se nam približajo. Ne prek izobrazbe, ampak prek obnašanja, odnosov. Prek doživetij.« Tako otroke peljejo tudi v šole v naravi, so v projektu Erasmus+, prav zdaj čakajo na odobritev, ali bodo šli v Zakopane na Poljsko. »Peljali smo jih že na Poljsko in v Srbijo. Zame je bil že velik dosežek, da so dali denar za osebne izkaznice.«
Na šoli živijo poslanstvo ne le izobraževalne, ampak najprej vzgojne institucije. Barič pri tem opozarja, da smo v Sloveniji prav na to funkcijo šole precej pozabili. »Bolj ko se govori o enakosti, bolj delamo elite. Vse se je fokusiralo na ocene, dosežke, pozabljamo pa na vzgojni element.« Priznava, da imajo v tem pogledu šole s prilagojenim programom srečo. »Nas pustijo malce pri miru in se lahko posvečamo vzgojnim zgodbam. Lahko se igramo, nismo tako omejeni z učnim načrtom. Učiteljica lahko reče, danes bomo pa stokrat ponovili 'dober dan', dokler se ne boste naučili. Ali pa prečkati cesto. V rednih osnovnih šolah nimajo tega časa. Če bo eden to storil, se bo oglasilo pet staršev pa inšpekcija bo prišla. Imamo srečo, da za nas javnost ni tako zainteresirana in da starši niso tako ambiciozni. Še vedno smo šola – šola.«
Inovacije
Morda so prav zato, ker imajo mir in se lahko resnično posvetijo otrokom ter se sprašujejo, kako še izboljšati razmere zanje, vir navdiha in inovacij. Tako so na šoli pridobili evropski denar za svojo idejo za aplikacijo, ki je omogočila komunikacijo z otroki, ki sicer ne govorijo. Gre za aplikacijo MojKomunikator, ki so jo nato še nadgradili z aplikacijo MIKI. Otrok pritiska na sličice na telefonu (ali na računalniku), ki se nato oglasi in pove, kaj bi otrok rad, oziroma prek njega komunicira. »Enega od učencev smo vprašali, kako je oblečen. Pritisnil je kavbojke in modro barvo in računalnik je odgovoril 'kavbojke modre barve'. Vprašali smo ga, katere živali imajo doma, pa je kliknil piščanca, mačko … Ugotovili smo, da fant vse ve, čeprav ni ne pisal ne govoril. Zdaj lahko končno komuniciramo. Uporabljamo tehnologijo, da gremo naprej. Poleg tega se je izkazalo, da MIKI ni dober le za naše otroke, ampak tudi za tujce, tako da bi ga lahko uporabljale tudi redne osnovne šole, pa za domove starejših občanov. Uporablja ga tudi Soča.«
Imajo tudi veliko mednarodnih projektov, organizirajo, denimo, tako imenovani S-faktor, to je bienalni mednarodni festival videov, na katerem sodelujejo učenci šol s prilagojenim programom in njihovi vrstniki iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol iz različnih držav. Ves čas dokazujejo, da ni nobenih ovir. Kot pravi Barič, ko sprejmeš otroka takega, kot je, je »samo« učenec. Na tej točki, žal, v Sloveniji še nismo. »Gremo se inkluzijo, ampak nismo zreli. Kot bi vi meni rekli: 'Čeprav si plešast, si mi simpatičen.' Dajemo etikete: avtist, ADHD … Zakaj? Ko se bomo tega znebili, bomo drugače delali.«
