Srbski pospešek osamosvojitvenim procesom

Monetarni vdor: Ta je pri Slovencih le še utrdil prepričanje, da je treba Jugoslavijo zapustiti
Fotografija: Lojze Peterle za govorniškim odrom republiške skupščine, v prvi vrsti (z desne) pa Živko Pregel, podpredsednik zvezne vlade, Ante Marković, predsednik zveznega izvršnega sveta, in France Bučar, predsednik slovenske skupščine Foto Igor Modic
Odpri galerijo
Lojze Peterle za govorniškim odrom republiške skupščine, v prvi vrsti (z desne) pa Živko Pregel, podpredsednik zvezne vlade, Ante Marković, predsednik zveznega izvršnega sveta, in France Bučar, predsednik slovenske skupščine Foto Igor Modic

V prvi dneh januarja leta 1991 so si dramatični dogodki sledili drug za drugim. Toliko zgodovine na kupu je pravzaprav težko najti v svetu po drugi svetovi vojni. Še posebno če si živel v Sloveniji oziroma takrat Jugoslaviji.
Če najprej pogledamo čez mejo: ameriški napad na Irak, znan tudi kot operacija Puščavski vihar, se je pripravljal pravzaprav pol leta, potem ko je na začetku avgusta 1990 iraški režim Sadama Huseina zasedel Kuvajt. Američani in Zahod nasploh tega niso gledali s preveliko naklonjenostjo, zahtevali so iraški umik iz suverene države. V prvih dneh leta 1991 so potekali še zadnji diplomatski poskusi, kako bi na miren način rešili nastali »zaplet« na Bližnjem vzhodu, a pogovori 9. januarja v Ženevi med takratnim ameriškim zunanjim ministrom Jamesom Bakerjem in njegovim iraškim kolegom Tarikom Azizom niso prinesli nobenega napredka. Poskušal je posredovati še takratni generalni sekretar OZN Pérez de Cuéllar, a prav tako neuspešno. Potem je 17. januarja sledil napad ameriških in britanskih manevrirnih raket in letal na Irak. Začela se je prva iraško-ameriška vojna, znani Puščavski vihar.

Posnetek televizijskega zaslona poročil televizije CNN iz Iraka<br />
Foto dokumentacija Dela
Posnetek televizijskega zaslona poročil televizije CNN iz Iraka
Foto dokumentacija Dela

Poskus udara v Litvi

Istočasno je bilo dramatično tudi v Litvi, kjer so enote ruske armade 13. januarja zasedle RTV-center v Vilniusu in tako poskušale ustaviti osamosvajanje Litve. Vojska naj bi pomagala na poziv promoskovske litovske Komunistične partije (KP), čeprav v Moskvi za potezo vojske niso vedeli in so pozneje predsedniki nekdanjih sovjetskih republik, vključno z Borisom Jelcinom in tudi takrat še sovjetskim predsednikom in šefom sovjetske partije Mihailom Gorbačovom, obsodili uporabo sile. Pred poslopjem litovskega parlamenta se je nato zbralo več kot 60.000 ljudi, ki so s svojimi telesi zaščitili le nekaj mesecev prej prvi večstrankarski parlament, v katerem pa litovska promoskovska KP ni imela več večine. Poskus državnega udara vojske in KP se je v Litvi pozneje izjalovil, tudi zaradi obsodb nasilja iz Moskve.

Srbski vdor v Narodno banko Jugoslavije

V Sloveniji pa je v prvih dneh januarja 1991 poleg javnega spoznanja, da odnosi v vladajoči koaliciji Demos niso idilični, po skrivnostnem sestanku vrha Demosa v ljubljanski gostilni Urška (o tem smo obširneje pisali minuli teden), najbolj odmeval vdor Srbije v denarni sistem jugoslovanske države. Srbska skupščina je namreč 28. decembra leta 1990 sprejela zakon, dolg le šest členov, ki se je nanašal na zadolžitev Srbije pri Narodni banki Jugoslavije. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu Srbije in v zvezni vladi za to niso vedeli vse do 4. januarja, ko so ugotovili, da je Srbija vdrla v jugoslovanski monetarni sistem in si iz primarne emisije (tiskanje denarja) »izposodila« 18 milijard in 243 milijonov dinarjev, kar je takrat znašalo približno 1,4 milijarde ameriških dolarjev.

Novica o tem je prišla v javnost 8. januarja 1991. Vdor v monetarni sistem so v Srbiji izpeljali tako, da je Narodna banka Srbije obremenila račun primarne emisije centralne banke in denar nakazala komitentom v Srbiji. Denar je bil nakazan v srbski proračun (tudi za izplačilo pokojnin) in k srbskim bankam. Vdor v monetarni sistem je bil posledica tega, da je bila Miloševićeva Srbija gospodarsko na tleh in se je reševala s – kot so jo takrat poimenovali – razbojniško ekonomijo.

Kaplja več

To je bila le še kaplja več, ki je Slovence še bolj utrdila v prepričanju, da je treba zapustiti Jugoslavijo. Slovenski odgovor na srbski vdor v monetarni sistem je bila odločitev slovenske vlade, da v prihodnosti v svoje roke prevzame davčni sistem in carinsko zakonodajo. To, kar si je privoščila Srbija, je presenetilo številne poznavalce. Eden najuglednejših, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Ivan Ribnikar, je v izjavi za Delo takrat dejal: »Predvsem je neverjetno, da sistem sploh omogoča, da si nekdo lahko uzurpira emi­sijo denarja. To se je v preteklosti sicer že dogajalo, vendar na ravni poslovnih bank, kajti ka­dar so te črpale svoje rezerve, ne le poslovne, temveč tudi obvezne, je bil to način uzurpacije monetarne suverenosti. Zdaj si je to dovolila republika. Ne vem, kako bo ta denar mogoče vrni­ti, vsekakor pa je treba temeljito razmisli­ti, kako se vnaprej zavarovati pred takšnimi dejanji. Sicer pa je zakon, na podlagi katerega se je to zgodilo, nekaj enkratnega. Zakon ne govori o tem, da se bo Srbija zadolžila, ampak da bo vzela denar od Narodne banke Jugoslavije. Neverjetno je, da dolžnik postavlja upniku pogoje, upnik pa pri tem lahko le molče opazuje.«

Skupni nastop s Hrvati

Tudi politika je bila ogorčena. Srbski vdor v jugoslovanski monetarni sistem je dal slovenski politiki nov zagon za začetek priprav potrebne zakonodaje za osamosvojitev. Še isti dan, ko se je za vdor izvedelo, sta se na Otočcu sestala predsed­nika slovenskega in hrvaškega izvršnega sveta Lojze Peterle in Josip Manolić, ki sta sicer imela že prej dogovorjeno srečanje. V tistih časih so se predstavniki Slovenije in Hrvaške dokaj pogosto sestajali in poskušali usklajevati korake do osamosvojitve obeh držav. Po pogovorih z Manolićem na Otočcu je Lojze Peterle novinarjem izjavil: »Obe delegaciji sta srbsko dejanje ocenili kot kriminalno in neza­slišano, saj ne končuje samo enotnega monetarnega sistema v Jugo­slaviji, ampak ruši celotni gospodarski sistem, možnosti za izvedbo gospodarske reforme in ima tudi svoje politične posledice. Obe delegaciji sta se dogovorili, da bomo zavarovali gospodarstvi obeh republik in da bomo usklajevali gospodarsko politiko na tem področju. Pri tem so posebej obravnavali tudi vprašanje odnosov do federacije in odnos do minimalnega obsega financiranja glavnih ustanov ter sprejeli skupno stališče, da bomo v prihodnje plačevali samo kotizacijo, ki pa bo neprimerno manjša, kot so sedanji prispevki za federacijo. Pripravljeni smo plačati samo polovico administracije na zvezni ravni pa tudi samo polovico diplomacije. Posebej smo se opredelili, koliko bi financirali JLA oziroma katere ele­mente proračuna. Strinjali smo se tudi o tem, da se moramo čim prej dogovoriti o razdelitvi dolgov oziroma imetju. Pomemben je še sklep, da po 28. 12. 1990 ne priznavamo več novih dolgov v imenu federacije.«

Memorandum

Lojze Peterle za govorniškim odrom republiške skupščine, v prvi vrsti (z desne) pa Živko Pregel, podpredsednik zvezne vlade, Ante Marković, predsednik zveznega izvršnega sveta, in France Bučar, predsednik slovenske skupščine Foto Igor Modic
Lojze Peterle za govorniškim odrom republiške skupščine, v prvi vrsti (z desne) pa Živko Pregel, podpredsednik zvezne vlade, Ante Marković, predsednik zveznega izvršnega sveta, in France Bučar, predsednik slovenske skupščine Foto Igor Modic

Sicer pa je slovenska vlada takrat v Beograd zveznemu izvršnemu svetu in njenemu predsedniku Anteju Markoviću poslala memorandum o urejanju gospodarskih razmer ter odnosov med Ljubljano in federacijo. V njem je slovenska vlada seznanila zvezo, da bo zadržala prometni davek, ustvarjen v Sloveniji, del carin, poleg tega pa se je Slovenija odpovedala tudi načrtovani sanaciji bank na zvezni ravni. V slovenskem parlamentu je čez nekaj dni potekala razprava o memorandumu in v svojem nastopu pred delegati je premier Peterle dejal tudi tole: »Pred nami je najbolj kritična in ključna faza osa­mosvajanja Slovenije. Vdor Srbije v enotni monetarni sistem Jugoslavije v osnovi nič bi­stvenega ne spreminja. Niti v strategiji Slovenije niti v njenem trdnem in jasnem prepričanju, da je nujna čimprejšnja popolna osamosvojitev. Glede na to je bil IS prepričan, da so še v celoti aktualne tako njegove programske usmeritve kot tudi toč­ke v gradivu osamosvajanja Slovenije. Gre samo za bistveno pospešitev celotnega postopka. Čim prej moramo torej pripraviti ključno republi­ško sistemsko zakonodajo o državljanstvu, organi­zaciji državne uprave, zunanjih zadevah, pravi­cah tujcev na nepremičninah, pravnem položaju tujcev, zakonodajo s področja ljudske obrambe, o narodni banki Slovenije kot emisijski banki, po­spešiti pa tudi pripravo in sprejetje zakona o privatizaciji podjetij in zakona o zavodih, zadrugah ter vseh drugih ključnih zakonih, ki jih zdaj potrebujemo.«

Svoj denar

Na tem zasedanju slovenske skupščine 11. januarja 1991 je Lojze Peterle ožji skupini poslancev – vodjem poslanskih klubov in nekaterim Demosovim poslancem – pokazal nekakšne certifikate, ki naj bi postali vzporedno plačilno sredstvo v Sloveniji. Bili so to sicer nekakšni boni, na katerih je bil lik Triglava, rjavkaste barve, nominiran pa v vrednosti ena, dva, pet, deset, petdeset, sto in petsto apoenov. Ta »de­nar« naj bi do dokončne uved­be lastne valute veljal kot me­njalno sredstvo v Sloveniji, vlada pa naj bi, preden bi ga uvedla, dobila še soglasje cen­tralne banke in vlade ene iz­med zahodnoevropskih držav glede vrednosti valute, na ka­tero naj bi se vezal ta novi slovenski »denar«.
Tiskanje bonov je že oktobra 1990 naročil takratni minister za finance Marko Kranjec. Tiskani so bili z običajnimi tiskarskimi barvami, ki pa so bile zmešane po posebni recepturi. V tedanjem tozdu Grafika celjskega Aera so oblikovali 40-člansko ekipo, vsi člani projekta pa so podpisali posebno izjavo o molčečnosti. Projekt tiskanja bonov je potekal v najstrožji tajnosti, saj je bilo tiskanje bonov kaznivo dejanje. V posebej urejenem in varovanem prostoru so začeli tiskati bone, okoli 200 ton papirja zanje pa so pripeljali iz Papirnice Radeče.

Komentarji: