Tukaj imajo krave še vedno prednost

Na Solnograško turistov ne pritegne le prestolnica Salzburg s svojimi festivali, gradom Hellbrunn s 400 let starimi vodnimi igrami in zgodba o družini von Trapp, po kateri so posneli film Moje pesmi, moje sanje. Ljubitelji naravne in kulturne dediščine, nemalokrat uvrščene tudi na Unescove sezname, se lahko zanimivosti naužijejo tudi v okolici, o čemer smo se prepričali med nekajdnevnim potepom po bližnji pokrajini Lungau, na sredi poti med Celovcem in Salzburgom.

Pravi pohodniški dragulj v Lungau, do koder je iz Celovca le dobra ura vožnje, je naravni park Riedingtal, ki je s svojimi 40 jezeri in ribniki, visokimi vrhovi ter planinskimi kočami in pašniki pravi raj za ljubitelje pohodništva. Bližnje mestece Zederhaus se s svojimi 1250 prebivalci uvršča med najbolj obiskane turistične kraje na Solnograškem, zlasti po zaslugi neokrnjene narave. Pohodnika že ob vstopu tamkajšnji v naravni park Riedingtal, ki se razteza na 36 kvadratnih kilometrih, osupne pogled na 2266 metrov visoki Riedingspitze in bližnje vršace, ki obkrožajo jezero Schlierersee. Park, ki je uvrščen na Unescov seznam naravne dediščine, se nahaja na južnem robu Vzhodnih Tur, med pogorjem Radstädt in vznožjem gore Ankogel v Visokih Turah, vanj pa zahajajo številni pohodniki in plezalci.
 

Zelišča in maslo gospe Heidi

Večje del območja je prekrit z gozdovi, kjer je poleg jelke močno zastopan pri nas dokaj redek iglavec – cedra, po katerem je ime dobilo mestece Zederhaus. Cedrin les so tukaj zaradi njegove trdnosti in obstojnosti od nekdaj uporabljali za gradnjo, izvemo od gorskega rangerja, ki nas popelje do lesene kapelice ob jezeru. Hubertusova kapelica, kot ji pravijo, je zgrajena izključno iz cedrovine, o čemer priča tudi omamen vonj, ki smo ga zaznali v notranjosti, o tem, da je cedrovina pogost gradbeni material, pa bližnje koče, ki so vse po vrsti narejene iz tega lesa.



V eni od njih, gostišču Schliereralm, ki se kiti z dolgoletno tradicijo, nas sprejme gospodinja Heidi, ki slovi po pripravi mazil in zdravilnih napitkov iz korenin in cvetov rožic, ki rastejo v parku. Svoj turistični program je gospa Heidi poimenovala zelišča in mleko, saj zna pripraviti odlično domače maslo in skute iz mleka krav, ki se pasejo na tamkajšnjih pašnikih. Postopek izdelave v leseni mešalni posodi, ko jo je prav za ta namen skonstruiral lokalni obrtnik, prikaže obiskovalcem – poleti ne mine dan, da ne bi goste pripeljalo nekaj avtobusov –, na koncu pa ponudi še kozarček izvrstnega pinjenca, mlečnega napitka, ki ga prestreže v vedro.



Med več tematskimi turami, ki jih imajo v parku, je tudi sprehod do osmih alpskih pašnikov, o tem, da so krave na njih še vedno solidno zastopane, pa se prepričamo, ko se odpravimo do bližnjega Zederhausa. »Krave imajo prednost,« se pošali voznik, medtem ko se po polžje prebijamo med strnjeno gručo na cesti stoječih krotkih živali.


 

Tradicija, ki ne zamre

Kmalu ugotovimo, da so naši severni sosedje vešči predstavljanja svojih naravnih in kulturnih dobrin svetu. V Zederhausu se seznanimo z enim od starodavnih opravil, ki si je s svojo posebnostjo prislužil vpis na Unescov seznam nesnovne dediščine. Obredu, ki ga izvajajo zgodaj poleti, pravijo Prangtag, po šest do osem metrov visokih drogovih, bogato okrašenih s cvetjem, ki jih vsako leto ponesejo v bližnjo cerkev.



Festival ima poganske korenine in sega stoletja nazaj, ko so kobilice predstavljale nevarnost za pridelek, bistroumni kmetje pa so ugotovili, da še najmanj opustošenja pustijo tam, kjer so rasle marjetice. Z njimi so ovili drogove in jih zapičili med žito, danes pa je namen tega obreda predvsem ohranjanje tradicije in druženje. V skednjih se zberejo vsa družina in prijatelji, ki s tisoči travniških cvetov ustvarjajo pisane barvne vzorce. Kakor izvemo v skednju družine, kjer pomagajo vsi, od najstarejših do najmlajših članov, so raznobarvne cvetove nabirali spomladi in jih zamrznili, da jih lahko na tretjo junijsko nedeljo najmočnejši mladeniči v družini skozi mestece prinesejo pred cerkev, kjer so vsi postavljeni na ogled do sredine avgusta.



O zgodovinskih dogodkih govori še en ljudski obred, ki si je prislužil mesto pod okriljem Unesca, za zanj pa smo izvedeli v nekaj kilometrov oddeljenem St. Michaelu. Tam v mestni hiši hranijo 4,5 metra visok in 45 kilogramov težek lesen kip vsemogočnega Samsona, ki ga vaški korenjak vsako leto v povorki z vsem rompom in pompom, orkestri in mažoretkami, ponese skozi mesto. Manevriranje z orjaškim kipom, ki je emblem pokrajine Lungau, je dokaj težko in zahteva kar precej moči in spretnosti nosilca, ki si ga oprta na ramena. Obred, ki ga od leta 1635 poznajo v številnih krajih v Lungau, je ostanek slikovitih baročnih predstav, povezanih z religiozno vsebino. V njih so častili biblične junake, tudi orjaka Samsona, ki je ne le z golimi rokami ubil leva, ampak je obenem pokončal še na stotine sovražnih Filistejcev. Vsako nedeljo od maja do konca septembra je mogoče povorke s Samsoni, ki dosegajo do 6,5 metra v višino in tehtajo do 80 kilogramov, videti v krajih po Lungau. V St. Michaelu bo zadnja letos 30. septembra.
 

Stokrat več turistov kot domačinov

Mestece St. Michael je položeno v ledeniško dolino ob vznožju Alp, nam pove zabavni, v mušketirja oblečeni turistični vodnik Frederik Scharinger, ki je nekoč zgodovino poučeval v šoli. Ozemlje so v dolgi zgodovino poseljevali Kelti, ki so oblikovali kraljestvo Noricum, pa Rimljani in nato Slovani, ki so ustanovili Karantanijo. Te so pokorili Avari in vladali, dokler jih niso nadvladali Bavarci. V burni zgodovini je mestece cvetelo zaradi rudarstva, saj je bila zemlja polna dragocenosti, zaradi katerih pa so precej okrnili naravo. Leta 1853 je bilo tako z gozdom pokrita le četrtina Langaua, danes več kot polovica, tako da »nikoli v zgodovini nismo imeli toliko gozdov kot danes«.



Ogleda je vredna tudi cerkvica sredi glavnega trga, ki je bila prvič omenjen leta 1147, svojo gotsko podobo pa je dobila skoraj 400 let kasneje. Iz časa romantike so v njej ostale stare freske, kasneje pa so jih dopolnile še danes vidne gotske podobe, predvsem povezane s katoliško vero in kaznovanjem grešnikov.

Kraj je cvetel vse do odkritja Amerike, ko se je svetovna trgovina iz Benetk preselila v Lizbono, Antwerpen in Amsterdam, s tem pa je svojo moč izgubil tudi St. Michael. Prebivalci so se morali hitro znajti in da bi preživeli, so se »prekvalificirali« v skopilce živali, kar je sčasoma postal njihov najpomembnejši vir zaslužka. Svoje storitve, denimo skopitev bikov, ki je naredila meso okusnejše, so landauški »schauschneiderji« izvajali daleč na okoli.

Danes je mestece znano po turizmu, ki prinaša daleč največ dohodka. Pozimi, ko v pokrajini gostijo ravno toliko turistov kot poleti, jih privabi 150 kilometrov smučarskih strmin. Za ljubitelje smučarskega teka je mreža prog dolga približno 200 kilometrov, na voljo so sankanje, curling ali drsanje in turna smuka. »Približno 50 vrhov vseh težavnostnih stopenj zagotavlja smučarsko sezono več kot pol leta,« obljubljajo turistični delavci.

Mestece St. Margarethen ima dobre pohodniške in žičniške povezave s Katschbergom (Kačjak) – pozimi za smuko, poleti za kolesarjenje in pohajanje po hribih, s katerih se odpirajo razgledi na okoliške doline in vršace. Iz St. Michaela pa se je mogoče s kabinsko žičnico tudi poleti v pičlih osmih minutah povzpeti na zdaj zeleni Großeck-Speiereck. Storitev je nova, saj v pokrajini skrbno načrtujejo turizem in vanj veliko vlagajo. Tako ne preseneča, da v St. Michaelu, ki danes šteje 3000 duš, vsako leto prenoči stokrat toliko turistov kot domačinov.